Na konjske dirke se je odpravil na „jeklenem konjičku“
Običajno v poletnem času, ko največ ljudi koristi počitnice in dopuste, je veliko skupin prijateljev in tudi posameznikov, ki se odpravilo na takšne in drugačne ekstremne „izlete“, bodisi peš, s starodobnimi vozili, motorji, mopedi ali celo kolesi. In tako se je tudi vsestranski možakar Janko Žunič, doma iz majhne vasice Bolehnečici, v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, minuli petek ponoči odpravil na pot proti proti srbski Vojvodini. Kot veliki ljubitelje „prleškega“ kasaškega športa in sploh konj, se je namreč želel z „jeklenim konjičkom“ – kolesom zapeljati na kasaške dirke v Subotico, kjer pogosto gostuje še en veliki ljubitelj konj, srbski košarkarski zvezdnik Nikola Jokić.
Po daljših pripravah, saj vožnja na dveh kolesih na razdaljo 416 kilometrov še zdaleč ni mačji kašelj, se je na pot odpravil kar sam, in sicer v petek, ob 0.30 uri, iz domače vasi Bolehnečici. Najprej si je v nahrbtnik naložil nekaj vode, eno malico ter malo več sadja. Cilj prvega dne je bil srbski Sombor, kamor je kljub hudi vročini (34 – 35 stopinj), po medžimurskih in podravskih ravnicah, mimo Osijeka, tudi prispel v petek, ob 16.30 uri, torej v šestnajstih urah, po prevoženih 340 km. Tam ga je „pobrala“ njegova spremljevalna ekipa, v kateri so bili žena Breda, sorodniki ter prijatelji Franc, Suzana, Branko, Tonč, Marjeta, Lea in Marjan. Naslednje jutro se je Janko vrnil v Sombor, odkoder se je s kolesom zapeljal naprej in je okoli 13.00 ure prikolesaril na hipodrom v Subotici, kjer so potekale velike kasaške dirke. Skupno je tako prekolesaril 416 kilometrov, omenjena spremljala ekipa sorodnikov in prijateljev je skrbela zgolj za njegovo toplo prehrano in mrzle napitke. Zanimivo je omeniti tudi traso med Bolehnečici in Subotico: Bolehnečici – Ljutomer – Središče ob Dravi – Varaždin – Ludberg – Koprivnica – Virovitica – Podravska Moslovina – Donji Miholjac – Valpovo – Petrijanci – Osijek – Lug – Kneževi vinogradi – Batina, meja – Bezden – Sombor – Bajmok – Subotica. Po prihodu na subotiški hipodrom, ga je poleg tisoče glave množice pozdravilo tudi vodstvo kasaškega kluba, znani YU pevec Zvonko Bogdan in oče košarkarskega zvezdnika Nikola Jokića, Branislav ali Bucko, kot ga imenujejo, saj vseskozi skrbi za „domače konje“. „Čudnega Slovenca Janka so domači poimenovali kar „jekleni z drugega planeta“, saj niso mogli verjeti, da se je po takšnih pogojih pripeljal do Subotice.
Kdo je pravzaprav Janko Žunič, rojen 15.12.1961, kije bil zaposlen v Avtoradgoni in Hart Boračeva, najdlje časa pa v podjetju Makoter d.o.o Cven, iz katerega bo kmalu šel v zasluženi pokoj. Prihaja iz družine, kjer so vsi družinski člani (žena Breda, ki je mimogrede tudi ravnateljica OŠ Mala Nedelja in voditeljica domala vseh prireditev in dogodkov v občini Sveti Jurij ob Ščavnici ter tudi širše, in sina Aljaž in Matevž, snaha Klementina, dve vnukinji Jana in Anja) izjemno družbeno aktivni, saj prav vsi delujejo v duhu povezovanja, druženja, medsosedske pomoči. Oba sinova sta tudi odlična rokometaša, začela sta pri RK Arcont Radgona, Matevž pa trenutno igra v 1. slovenski ligi, pri RK Jeruzalem Ormož. Janko je tudi vitez krvodajalec, saj je kri daroval kar 142 krat in zato ni koristil niti enega dne dopusta. Da, niti enega dneva, saj pravi, da je njegov moto: darujem, da pomagam! Janko je tudi pravi vseved, saj se loti vsakega dela in ga tudi opravi. Za opravljeno delo pa nikoli ne želi plačila. Je tudi strasten čebelar, saj čebelari z nekaj več kot 40 panji, v čebelarjenje pa je pravzaprav vpeta cela družina. Ob tem je Janko tajnik izjemno delovnega Čebelarskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici. Pred kako aktivnostjo, dejavnostjo vsakega čebelarja osebno pokliče in ga spomni na prispelo pošto. Društvo čebelarjem začetnikom podari panj s čebeljo družino in dodeli mentorja. Veliko družin je daroval sam, prav tako opravljal delo mentorja. Je tudi aktiven gasilec…
Za Janka je leto 2026 pravzaprav leto, ko se bo upokojil. Kolesariti je bolj aktivno začel šele pred tremi leti in vsako leto izbere turo, ki jo prekolesari. Tako je v letu 2024 prekolesaril relacijo Bolehnečici – Koper. Bili so trije prijatelji in so kolesarili dva dni. Leto 2025: Bolehnečici – Portorož in Portorož – Medulin, dva prijatelja, dva dni. Drugi dan, od Portoroža do Medulina je kolesaril sam. Leto 2026: Bolehnečici – Sombor (Srbija, 1. dan), Sombor – Subotica (Srbija, 2. dan). Kolesaril je sam. Kot sam skromno pove, se zanj priprave vedno pričnejo, na novega leta dan, 1. januarja, na sobnem kolesu. V zimskih mesecih trenira na sobnem kolesu, ko je vreme lepše, vsaj dvakrat tedensko naredi kako turo: po Pomurju, do Varaždina, Slovenske Bistrice… Na sobnem kolesu pa je aktiven prav vsak dan – do dirke. Po osvojitvi zastavljenega cilja, torej v drugi polovici leta, ne kolesari več.
Kot zanimivost kaže omeniti tudi, da so Janka na vseh treh ekstremnih kolesarjenjih spremljale izjemno visoke temperature, ki pa ga niso ovirale. Zaradi polletnega treninga ni čutil niti posebnih bolečin ali utrujenosti – vsaj tako zatrjuje. „Letos je kolesarjenje potekalo mirno, brez posebnosti, saj so ceste po hrvaški Podravini lepe in ravne. Tudi v Srbiji ni bilo težav,“ pove Janko, glede kolesarskih podvigov v prihodnje pa: Domači upajo in si želijo, da je letošnja tura bila zadnja tako ekstremna, sam pa v to ne verjame!
Kljub naporom bo kolesarjenje v Srbijo ostalo v prijetnem in trajnem spominu (Foto: Osebni arhiv)