Prvi slovenski predsednik Milan Kučan gost 100. Vanekovega večera: Rdeča zvezda je zanj simbol upora slovenskega naroda
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija (UŠF) je v Pokrajinski in študijski knjižnici (PiŠK) Murska Sobota pripravila jubilejni, 100. Vanekov večer s pomenljivim naslovom »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«. Pogovor s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom je vodil predsednik uprave UŠF Marjan Šiftar. Milan Kučan je bil gost Vanekovih večerov in drugih dogodkov Ustanove že večkrat. V Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih je pred skoraj 35 leti zasadil svoje drevo – ginko. Šiftar je uvodoma povzel besede nekdanjega predsednika vlade Republike Francije Michela Rocarda (predgovor v knjigi dr. Boža Repeta »Prvi predsednik«), ki je zapisal: »V izjemno dejavnem političnem življenju mi je bilo dano spoznati kar nekaj osebnosti na zelo odgovornih položajih. Le redki med njimi so naredili name tako močan vtis kot Milan Kučan. Čeprav prihaja iz majhne države, ki naj bi bila zato manj pomembna, sodi Milan Kučan v redko visoko kategorijo Winstona Churchilla, Nelsona Mandele, Denga Šjaopinga, Kofija Anana in še nekaterih velikih osebnosti 20. stoletja.«
Pogovor sta začela z znamenitim Kučanovim govorom ob osamosvojitvi Slovenije in njegovim doživljanjem zgodovinskega dne. Dejal je, da je bil to eden najpomembnejših dogodkov v njegovem življenju, saj ima redko kdo priložnost prebrati govor ob rojstvu države. Dotaknila sta se tudi nedavne državne proslave ob 35. obletnici rojstva države, ki so jo zaznamovali zapleti s prapori in dvema govornikoma. Kučana je zmotilo predvsem to, da se pri obeleževanju osamosvojitve ne omenja vloge in pomena predsedstva Republike Slovenije in da se institucijam odvzema avtoriteta. Ob tem se je vprašal, ali so v ozadju državni, osebni ali morda celo interesi drugih držav. Po njegovem mnenju se z muzejem osamosvojitve piše nova zgodovina osamosvojitvenega obdobja. Nepomembno postaja, kdo so bili sogovorniki ob razpadu Jugoslavije, na stranski tir pa se potiska tudi vloga predsedstva republike. Poudaril je, da bi morala razlaga zgodovinskih dogodkov temeljiti na poštenosti. Opozoril je tudi, da je v današnjem času vse manj pripadnosti skupnosti, družba pa se vse bolj nagiba k individualizmu, v katerem vsak gleda predvsem nase. Poudaril je, da je zanj rdeča zvezda simbol upora slovenskega naroda in dokaz, da smo se bili Slovenci sposobni upreti. Njegove besede je občinstvo pospremilo z aplavzom. Spomnil je tudi, da je v partizanskem boju padel njegov oče, življenje pa je izgubilo tudi več njegovih bližnjih.
Potrebnih je bilo veliko dogovarjanj, na kar se danes pozablja Dotaknila sta se tudi časa osamosvajanja. Kučan je poudaril, da ni šlo le za en sestanek, temveč za niz dogodkov in dogovarjanj, na kar se danes pogosto pozablja. Nosilec aktivnosti za uresničitev velike odločitve državljanov v letih 1990 in 1991 je bil Demos. Slovenija je želela osamosvojitev izpeljati v skladu z ustavo, po mirni poti in ne z orožjem.
Kučan je med pogovorom večkrat poudaril, da je zelo pomembno ohranjati avtoriteto institucij. Po njegovih besedah spodkopavanje zaupanja v institucije ter postavljanje mednarodnih pogodb pod vprašaj povzroča razcepljenost in neenotnost v družbi, kar je nevarno in lahko pripelje do tega, da bomo nekoč služili interesom drugih, namesto interesom lastne države. Ob predstavitvi naše želje po osamosvojitvi je bil po Kučanovih besedah najtrši oreh François Mitterrand. Do srečanja z njim so po uradni poti zelo težko prišli, zato so za pomoč prosili slikarja Zorana Mušiča, ki je s francoskim predsednikom prijateljeval. Dogovarjanja v mednarodni skupnosti nasploh niso bila enostavna, potrebnih je bilo veliko prepričljivih argumentov.
Nista se izognila niti pogostemu očitku, da samostojna Slovenija ni bila Kučanova intimna opcija in da je nasprotoval slovenski osamosvojitvi. Pojasnil je, da ni pristal na pogoje odcepitve, ki jih je Sloveniji želel določiti Beograd, saj si niso želeli države, v kateri bi jim nekdo drug postavljal pogoje. Zato ni zagovarjal odcepitve, temveč osamosvojitev. Kot je dejal, smo se odločili, da bomo šli na svojo pot takrat in na način, ki ga bomo določili sami. Prav zato je bil tedaj in je še danes proti odcepitvi kot načinu, ki bi ga narekovali drugi. Tema pogovora so bili tudi Brionski razgovori, katerih rezultat je bila Brionska deklaracija, s katero je Slovenija prvič postala mednarodni subjekt. Brionska deklaracija je bila sprejeta 7. julija 1991 pod političnim pokroviteljstvom Evropske skupnosti, z njo pa so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije. Delegacijo Evropske skupnosti so sestavljali zunanji ministri Nizozemske Hans van den Broek, Luksemburga Jacques Poos in Portugalske Joăo de Deus Pinheiro. Na Brionih so se sestali s slovensko, hrvaško in jugoslovansko zvezno delegacijo. Kučan je poudaril, da dogovarjanja niso bila enostavna in da je bilo za dosego dogovora potrebnih veliko argumentov.
Tema pogovora je bila tudi razstava predsedniških daril v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ob tem je Šiftar Kučana vprašal, ali je med razstavljenimi predmeti tudi znamenita Bata vrečka. Poleti leta 1993 je šest osamosvojiteljev v pismu takratnemu predsedniku Republike Slovenije Milanu Kučanu sporočilo, da vračajo prejeta odlikovanja – zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Odlikovanje in listino so vrnili v plastični vrečki trgovine Bata. Predsednik republike Borut Pahor je pozneje Igorju Bavčarju, Francetu Bučarju, Janezu Janši, Jelku Kacinu, Lojzetu Peterletu in Dimitriju Ruplu zlati častni znak svobode Republike Slovenije vrnil. Kučan je odlikovanja, ki se vračajo in nato ponovno podeljujejo, primerjal s pozabljenim dežnikom. Ob tem je opozoril, da si moramo napake zapomniti, da jih ne bi ponavljali. Omenil je tudi, da je med darili, ki jih je prejel kot predsednik republike, posebej izstopala brezova metla. Darovalec mu jo je izročil z besedami, da bo moral veliko pometati. Dotaknila sta se tudi šolskih programov, ki bi morali biti po mnenju sedanje vladajoče koalicije očiščeni ideoloških vsebin, pri čemer se zastavlja vprašanje, kaj sploh še lahko razumemo kot ideološko.
Teme njunih pogovorov so bile še mnoga druga aktualna vprašanja iz obdobja osamosvajanja in sedanjih aktualnih razmer, od predvolilnih plakatov ter ponovnih manipulacij in laži v zvezi z nekaterimi izjavami predsednika Kučana, slovenski pomladi, pripisovanju in prilaščanju zaslug za samostojnost, ki se ne bi smele pripisovati le enim, vloge Beneške in ti. Badantierjeve komisije za osamosvojitev, plebiscitu in prisvajanjih zaslug za njegov rezultat, vlogi in pomenu razširjenega predsedstva RS, pred, med in po osamosvojitvi, sodelovanju s Hrvaško, iskanju podpore in razumevanja slovenske poti v samostojnost v tujini, prijateljskih stikih s tujimi državniki v času osamosvajanja, do vprašanja kdo so oziroma smo bili zmagovalci osamosvajanja in vloge ter pomena skupnosti takrat in danes, nesprejemljive retorike v politiki in javnosti, razmer po spomladanskih parlamentarnih volitvah in usmeritvah in ukrepih sedanje vladajoče koalicije – tudi o predlogu o partnerstvu za uspešno Slovenijo in novem družbenem dogovoru, ukinjanju volilne pravice državljanom iz drugih držav v lokalnih skupnostih. Lotila sta se tudi aktualnih razmer v svetu, še posebej genocidna politika izraelske vlade in napovedi predsednika slovenske vlade o radikalnih spremembah dosedanje politike in stališč RS do Izraela in v tem okviru tudi o nekdanjih stikih s pokojnim predsednikom Izraela Peresom.
Kučan in Šiftar sta pogovor sklenila z razmišljanjem o tem, ali smo lahko optimistični glede prihodnosti. Šiftar je Kučana vprašal, ali bo njegov vnuk še pel slovenske pesmi, na kar je odgovoril, da bo predvsem govoril slovensko. Še enkrat je poudaril, da je ponosen na svoj govor ob rojstvu države. Spomnil je na svoje znamenite besede, da smo o samostojnosti sanjali, zanjo delali in se borili. Ko smo jo uresničili, pa smo prevzeli tudi odgovornost za to, kaj bomo z njo naredili. Po njegovem mnenju je bilo v preteklih 35 letih več dobrega kot slabega, pri čemer je treba znati ločiti zrnje od plevela. Čeprav je njegov aktivni politični vek že mimo, je na svoje politično delovanje ponosen. Današnjih komentarjev ne jemlje preveč resno, saj je bil na najvišjo državno funkcijo izvoljen trikrat. Kučan je sklenil, da slovenski politiki primanjkuje humorja. Pogovor je zaključil s šalo o politiku, ki je prišel v nebesa, kjer sta se cedila med in mleko, nad njim pa so baročni angeli delali kozolce. Ko je vprašal, kaj to pomeni, mu je nadangel odgovoril, da naredijo kozolec vsakič, ko se kdo zlaže.
Vanekovi večeri so eden uspešnih, kontinuiranih in prepoznavnih stebrov delovanja Ustanove
Prvi Vanekov večer z naslovom Pravo varstva okolja med utilitarizmom in ekocentrizmom je bil v sodelovanju z Zvezo ekoloških gibanj Slovenije izveden marca 2011. Gost večera je bil dr. Borut Holcman. Ustanova je Vanekove večere nato nadaljevala na pobudo Karla Lipiča. Sprva so bili namenjeni predvsem ekološki in naravovarstveni problematiki, ki je ostala ena temeljnih vsebinskih usmeritev pri izboru tem in dogovarjanju z gosti vse do danes. Sčasoma so se razširili tudi na druga področja, kot so humanistika, družboslovje, zgodovina, razprave o aktualnih družbenih temah, mednarodnih odnosih ter razvojnih vprašanjih v lokalnem, državnem in mednarodnem okolju. Posebno mesto imajo tudi predstavitve izbranih spominskih, strokovnih, zgodovinskih in znanstvenih monografij ter pogovori z njihovimi avtorji. V vseh teh letih so na Vanekovih večerih gostovale številne ugledne osebnosti iz javnega življenja: predsednika Republike Slovenije, ministri, predstavniki verskih skupnosti, strokovnjaki s področij znanosti, kulture, izobraževanja, ekologije in športa ter avtorji številnih znanstvenih, strokovnih in avtobiografskih del. (K.G.)
Prekmurska sogovornika sta vrsto let tesno sodeloval tudi, ko je Kučan bil predsednik države (Foto: Dani Kolarič)