Skip to content

Mlada Prekmurka Dorina ustvarja neverjetne poslikave na steklu

Naravovarstvenica, ki ljubi živali in glasbo, s svojimi poslikavami na steklenicah v obliki lobanj

   Ko človek vidi in doživi skoraj vse in si reče, kaj takega pa še ne..., se spet znova srečamo z kom, ki ima še bolj zanimivega konjička, ali pa ustvarja še bolj neverjetne reči. In med slednje sodi tudi vsestranska, 24-letna Prekmurka Dorina Huič iz Kupšincev, dober streljaj od Murske Sobote v smeri sosednje Avstrije. Njene neverjetne unikatne poslikave na steklenicah v obliki lobanje, so gotovo nekaj kar so le redki sposobni narediti. Njeni novi, originalni, predvsem pa uporabni izdelki so nekaj, kar razveseli vsakega, zlasti tiste, ki cenijo dušo ustvarjalne narave. Dekle, ki je po končani Osnovi šoli I v Murski Soboti, šolanje nadaljevala praktično na drugi strani ceste, v Srednji poklici in tehnični šoli (SPTŠ) Murska Sobota in postala naravovarstvena tehtnic. Danes je zaposlena v domačem družinskem podjetju, kjer ne manjka dela. „Dejansko sem čistilka, voznica viličarja, delam v skladišču in v pisarni. Delo imam rada, a to ni tisto, kar si želim. Nikakor nisem za pisarno temveč me vleče v naravo, med živali in vsa druga živa bitja,“ nam pove Dorina, a kljub temu prizna, da ne bo nobeno presenečanje, če jo bomo v prihodnosti videvali s čopičem v roki. 
   Sama se namreč v prihodnosti vidi tudi kot ustvarjalka v svojem malem »ateljeju«, kjer bo ustvarjala unikatne izdelke, ki so jo nepričakovano osvojili. Pravi, da je svojo ustvarjalnost spoznala pred kakšnima dvema letoma, ko je mama nekega dne prinesla domov prelepo pobarvano steklenico. „Takoj me je prešinila misel, da bi tudi sama lahko poskusila kaj takšnega. Takoj sem začela z olepševanjem steklenic še isti dan, in od takrat to delam z velikim veseljem in vedno ko imam čas,“ razlaga Dorina, ki se je odločila za poslikavo v obliki lobanj, saj takšne steklenice pritegnejo prav vsako oko. Po njenem lobanja za ljudi predstavlja veliko, saj se po navadi ob pogledu na lobanjo spomnimo na nekaj temačnega, strašnega pa vendar temu vedno ni tako.
„Moje lobanje so bolj barvite in veselega videza. Primerne so za unikatno darilo, saj v steklenico lahko natočimo alkoholno ali brezalkoholno pijačo,“ nam še doda Dorina, ki se pohvali, da sama rada natoči kar domače žganje ali zvarek iz zelišč, ki pa ga pripravi skupaj z mamo.
   Prijetna sogovornica nam je tudi razložila, kako izdelati poslikano steklenice, kajti že največjemu laiku je jasno, da mora Dorina v poslikavo steklenic vložiti ogromno truda, znanja in časa. Zaupala nam je tudi, da najprej steklenice umije in odstrani morebitne nalepke. Ko se te posušijo, nanese temeljno barvo, in sicer kar trikrat. S tem zagotovi, da se prekrije kakršnakoli luknjica, ki je čopič morda v prejšnji fazi ni zakril. Šele ko se vse skupaj posuši do konca začne Dorina z risanjem in barvanjem. „Po tem ko svojo inspiracijo prenesem in je ta suha, nanesem še zaščitni lak proti razmazovanju barve. Čisto na koncu pa še dodam lak za sijaj,“ razloži potek dela mlada umetnica, ki dodaja, da šele, ko je steklenica dokončana, sledi polnjenje. Zaupala nam je sogovornica tudi, da 
včasih ni prava ura ali pravi dan za to delo, ki terja celega človeka. Sama ideje za poslikavo jemlje sproti iz svoje glave. Sprotnim zamislim roka sledi kar sama in riše različne vzorce po steklenici.
„So tudi dnevi, ko se mi ne pojavi nobena zamisel za poslikavo. Takrat vem, da očitno ni pravi dan za to delo in raje vse pospravim. Tudi to se zgodi. Ni vsak dan za vse!“, razlaga Dorina, ki dodaja, kako je sprva razmišljala, da bi takšne vrste umetnine izdelovala samo zase, za domače, za svojo dušo, mogoče tudi za darilo kakšnemu prijatelju.
   „Nekaterim se izdelki dopadejo, drugim spet ne. Nimamo vsi istega okusa in tako je tudi prav, a sem vesela, da mnogi, ki jim podarim kakšen izdelek to z zadovoljstvom sprejmejo. To vidim tudi ob številnih priložnostih, ko mi tudi znanci in prijatelji prinesejo kakšno steklenico in prosijo za 'izdelek'. Z veseljem naredim takšne naročene izdelke,“ razlaga Dorina, ki nam je tudi zaupala, da so domači izdelki vedno dražji, kot kič, ki ga lahko dobimo povsod. „Ker so domači izdelki vedno nekaj posebnega, največkrat tudi ročno izdelani, so ti običajno tudi dražji. Ljudje vedno gledamo ceno izdelka, še najbolj ceno teh domačih. Ob tem pa si mislimo, kako je lahko tako drago, pa vendar se ne zavedamo, da je v ozadju veliko truda,“ še pove Dorina, ki je šele zdaj, ko tudi sama ustvarja, začela domače izdelke gledati z drugačnimi očmi.
    Preden je začela ustvarjati neverjetne „mrtvaške glave“, predvsem pa okraševati steklenice različnih oblik, je Dorina bila perspektivna glasbenica, predvsem kitaristka. Kot sama pravi se je v rock, pank in še nekatere glasbene zvrsti zaljubila že kot otroček. Njena glasbena pot se je začela že dolgo nazaj, ko je še bila majhna, vrhunec pa je dosegala kot srednješolka, ko je nastopala za bend, še posebej uspešen je bil duo s kolegico. Pozneje se je vseeno odločila opustiti glasbo in se posvečati bolj umirjenim aktivnostim in konjičkom, zanimivi pa so Dorinini „glasbeni“ začetki.  Z mojim bratom dvojčkom sta se vedno na zadnjih sedežih, ko so se kam peljali, tepla in kričala. „To je zelo motilo najina starša zato sta se odločila, da če bomo kam šli, bomo prepevali. Malo heca, ampak dosti resnice,“ pove smlada simpatična Prekmurka, ki je potem dobro desetletje pele ali igrala na kitaro, vsepovsod, v avtu, kopalnici, spalnici... Glasba jo je pomirjala in „ob njej se pozabila na vse svari, ki me obkrožajo,“ dodaja Dorina, ki tudi danes kakšno zapoje, a le sebi za dušo, da lahko malo bolj umirjene vleče čopič in druge pripomočke pri poslikavah, ki ji jemljejo največ prostega časa, ki pa ga je relativno malo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

error: