Ugledni enolog Alojz Filipič izdal drobno knjižico svojih pisem
Nekateri znani ali manj znani ljudje med nami, čeprav so očitno nadarjeni za določene reči, s svojimi konjički začnejo šele po upokojitvi. Eni se odločijo za izdelovanje različnih unikatnih izdelkov, drugi za različna opravila v naravi ali na vrtu, tretji se podajo v umetniške vode, slikanje, pisanje, v rekreativne športe ipd. Tako tudi priznani radgonski strokovnjak za vina – enolog, vinski in šampanjski vitez Lojze Filipič, univ. dipl. inž. ŽT, ki je vse od leta 1973 do svoje upokojitve bil zaposlen, največ kot glavni enolog, v kleti družbe Radgonske gorice, po upokojitvi namenja veliko časa rekreaciji in športu (igranju košarke in tenisa) ter branju knjig. Lojze, kot ga poznajo mnogi zlasti v vinsko-kletarskih krogih, in ki bo v kratkem dopolnil 83 let rad prebira literature povezano z zgodovino. Ob tem tudi kaj zapiše, te zapise nato tudi objavi. Še posebno se je uveljavil pri pisanju prispevkov za pisma bralcev v dnevniku Večer. Njegovi prispevki so zelo strokovni in zelo zanimivi za številne bralce. Za svoje objavljene prispevke Lojze ne prejema nobenega plačila.
Pred kratkim pa je Lojze pripravil zbirko svojih 12 objavljenih najbolj strokovnih tovrstnih prispevkov, ki jih je v samozaložbi izdal v drobni knjižici z naslovom „Mojih 12 prispevkov za pisma bralcev v časopisu Večer“. Oblikovanje in tisk pa je opravil Miču tisk iz Gornje Radgone. Lojze nam je povedal, da je na naslovni strani knjižice prikaz egiptovskih piramid, cerkve v Notredamu, prvi korak človeka na Luni in sedanji čas računalniške tehnologije. Na drugi strani knjižice, pred kazalom in spremno besedo, pa je zapisal, »Zgodovina je naša najboljša učiteljica«.
Ker je časopis Večer, zaradi omejenega prostora njegove prispevke skrajšal, jih je v svoji knjižici predstavil v celoti: „V knjižici je zbranih 12 različnih komentarjev na nedavna in starejša zgodovinska dogajanja s poudarkom na vplivu religij na razvoj človeštva, pa tudi razglabljanje o posledicah 2. svetovne vojne. Vire sem iskal v delih znanih pisateljev (njihova dela so tudi omenjena), ko so: Jared Diamond, Richard Dawkins, Jean – Michel Maldamë, Yuval Noah Harari, James Bacque, Christhoper Hitchens, Keith Love, Duhovnik Karel Gržan, Duhovnik Bartolome De las Casas, Norman P. Tanner, Marco Aurelio Rivelli, Heinrich Kramer, Spomenka Hribar, Ivo jan, Škof Vekoslav Grmič, David Littlejohn Otto Neubert in dugi,“ poudarja avtor Filipič.
Alojz Filipič, ugledni slovenski enolog, je rojen 22. avgusta 1943, v Lahoncih pri Ormožu. Diplomiral je leta 1969 na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in se nato strokovno izpopolnjeval v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Leta 1973 se je zaposlil v vinski kleti Radgonske gorice v Gornji Radgoni, kjer je leta 2006 dočakal upokojitev. Ugledni enolog, med drugimi nagradami in priznanji, tudi prejemnik Zlatega grb občine Gornja Radgona, vinski in šampanjski vitez, Alojz Filipič, ki ima vino in penine v malem prstu, je eden najbolj znanih Radgončanov in seveda vrhunski enolog ter vinski strokovnjak, čeprav upokojenec, še danes, kot ves svoj delovni vek, veliko pozornost posveča vinom, še zlasti radgonskim peninam. V sedemdesetih letih 20. stoletja je uvedel tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Napisal je več strokovnih člankov, največ o peninah. Kljub zrelim letom je kot športni tip in odličen plesalec, nedavno pridobil podaljšanje vozniškega dovoljenja, Lojze še naprej lahko vozi tudi po avtocesti, kar pomeni, da je zdrav in kot tak še bo lahko naprej opravljal tudi razna opravila kot vinski strokovnjak, še vedno tu in tam ocenjuje vina in penine.
Prav zaradi tega in vseh drugih dosežkov je Filipič prejel številna domača in mednarodna priznanja. Med drugim je pred leti prejel najvišje občinsko priznanje – zlati občinski grb občine Gornja Radgona. Ob tem so v obrazložitvi med drugim zapisali, da gre za uglednega slovenskega enologa, ter vitez vina in šampanjca, ki je zelo znan v slovenski in mednarodni vinski branži in tudi sploh. Med prvimi uspehi „njegove“ ekipe izpred pol stoletja v vinski kleti je bilo preimenovanje blagovne znamke iz prvotnega imena Janžev Vrh, v Janževec. V času krize prodaje vin v 70. letih prejšnjega stoletja, je Kmetijski kombinat Radgona postal član proizvodno komercialne firme ABC Pomurka, ki je odprla slovensko tržišče vina. Eden od sklepov podjetja in novega nastopa v takratni SFRJ je bila sprememba penečih vin. Radgonska klet je jugoslovanskemu kupcu, na pobudo Filipiča, predlagala za ta vina novo ime, in sicer povzeto iz Bleiweisovih novic iz leta 1853, »Radgonska penina«. Različici zlata in srebrna Radgonska penina sta tako nastali leta 1977 in malo slovensko jezikovno področje je tako dobilo udarno ime za peneča se vina.
Po odhodu v pokoj (2006) je Alojz še vedno aktiven na področju ocenjevanja vin. Je član dveh viteških vinskih redov: slovenski viteški red vina in šampanjski viteški red s sedežem v Franciji. V slovenskem viteškem redu je zadolžen za organizacijo in vodenje vinskih turnirjev, v sklopu šampanjskega viteškega reda pa za vsakoletno udeležbo na skupščini vseh viteških redov vina v Parizu. Alojz Filipič je tudi sploh izjemno zanimiv človek, s katerim se lahko pogovarjaš v nedogled in nikoli ti ne bo dolgočasno ali nezanimivo. Vedno ti postreže s kakšnim zanimivim podatkom, večinoma v duhovitem slogu, kar je za poslušalca še bolj interesantno. In tukaj je eno gotovo, kjer vino postreže vinski svetovalec, se rodi zelo malo pijancev. “Če bil bi jaz zdravnik, imel bi to metodo, z janževcem zdravi se bolnik, ne pa s kislo vodo!” Ta verz, katerega avtor si je zdravljenje v Zdravilišču Radenci pred časom krajšal s potepanji po bližnjih vinorodnih gričih, enolog Alojz Filipič rad pove prej svojim obiskovalcem, ki so prihajali poskušat vina v radgonsko klet, danes pa prijateljem in znancem. Po Verbinčevem Slovarju tujk je enolog umni kletar, prav um pa je v tem vročem poletnem času, ko je lansko vino dozorelo, a ga je potrebno hraniti v ohlajeni kleti in ponujati med vinoljubce. Enolog mora še posebej pozoren biti v jesenskih mesecih. “Če nenadoma udarita deževje in gniloba, imamo enologi velike težave, kajti vsega negativnega, kar prinese nezdravo grozdje, niti z enološkimi čistili ni mogoče potegniti iz vina. V takih primerih je precej nervoze, brskamo po literaturi, delamo poskuse…, zato nam kakšen sod lahko tudi ‘uide z vajeti’,” pojasnjuje Filipič, katerega smo vprašali, kako enologi iz tradicionalnih vinogradniških držav – iz starih bajt, bi lahko rekli – gledate na vinske bruce, ki vsemu svetu vsiljujejo vinski okus?
“Nepoznavalec misli, da so vinogradniki v teh mladih vinogradniških državah silno pametni. Sam sem bil v Avstraliji, Novi Zelandiji, Čilu, Južni Afriki… Moram reči, da ti vinogradniki delajo v neprimerno boljših razmerah kot mi, in če jih po pameti primerjam s slovenskimi, menim, da so slovenski zanje pravi geniji. Mi pridelujemo grozdje na stoodstotno vinogradniških legah, torej tam, kjer ne uspeva nič drugega. Nove vinogradniške države (z ohlapnimi zakoni) pa imajo vinsko trto na popolnih ravnicah, borijo se za to, da bi imeli čim manj sonca, mi pa za to, da bi ga imeli čim več. Edini malce večji strošek avstralskih vinogradnikov je namakanje, medtem ko trto škropijo ponekod morda enkrat na pet let. Pa primerjajte to z našimi osmimi škropljenji na leto in pogosto košnjo trave! Mlade vinske države torej ponujajo vrhunska vina z zelo visokimi alkoholnimi stopnjami, ki jih veliko lažje pridelajo kot mi, zato nismo v enakopravnem položaju z njimi, ker nimamo naravnih danosti za to. V Avstraliji in Novi Zelandiji grozdje v glavnem obirajo strojno. Zaradi visokih temperatur gredo v vinograd ponoči, s čelado in rudarsko svetilko na glavi. Kje boste pri nas v Halozah trgali s strojem? To je nemogoče, zato nam Španci govorijo: »Zakaj se zafrkavate s temi grički, na katerih grozdja ne morete strojno obirati? Mi imamo dovolj skoraj neškropljenega vina, zato vi raje namesto vinogradov pustite rasti gozdove!« Morda nas bo globalizacijska ekonomija pridelave kdaj celo prisilila v to, da bomo rekli: mi gozdove, oni vino. Za zdaj so razmere pri nas takšne, da se pridelava grozdja ne splača preveč, zato nekateri že prodajajo vinograde, katere čedalje napadajo tudi nevarneje bolezni, kot je npr. zlata trsna rumenica. Sice pa, o omenjeni globalizaciji pa zelo nerad razmišljam, saj premočno napada našo tradicijo, ki sega nazaj do rimskih časov“…
Lojzetu želimo, da mu služi zdravje v naprej in da bo kot tak še dolgo vsak torek zvečer vstopil v dvorano Partizan in tam skupaj s svojimi prijatelji igral košarko. Lojze ostani naprej zdrav in srečen v krogu svojih domačih, ter še prebiraj tebi priljubljeno literaturo ter objavi še veliko gradiva v Pismih bralcev časopisa Večer, ali kje drugje. Lahko tudi pri nas, na Bakos.si! (F.K. & O.B.)
Fotografije: Franci Klemenčič & Oste Bakal