Dviganje klopotcev potrjuje, da se čas trgatve neizbežno bliža
„Včeraj pa je bilo prav luštno! Z našimi gosti, sosedi, vinogradniki, vitezi, vinskimi kraljicami, sodelavkami, šrangarji in ostalimi prijatelji smo postavili klopotec! Vse bolj jasno je, da se čas trgatve neizbežno približuje,“ nam je sporočila Martina Breznik Krajnc iz ugledne Izletniške kmetije kmetije Breznik, sicer nekdanja lokalna vinska kraljica, ter prava strokovnjakinja za gostinstvo in turizem. Postavljanje klopotca je namreč v omenjeni ugledni vinogradniško – gostinsko – turistični družini že nekaj časa pravi praznik, kar se je letos samo nadaljevalo. Na omenjeni Izletniški kmetiji Breznik – gostinstvo in turizem v Komarnici, v občini Cerkvenjak, sicer domujejo sami gostinsko turistični in kulinarični strokovnjaki. Družino Breznikovih (in po novem Krajnčevih, saj se je hčerka martina pred nedavnim poročila, op.p.) namreč tvorijo: mama Terezija – odlična kuharica, oče Damijan – ugledni vinogradnik in vinski vitez, hčerka Martina, odlična turistična delavka, nekdanja lokalna vinska kraljica in tudi kuharica, in sin Marko, prav tako vinski vitez, glasbenik in vinski svetovalec. Sommelier je tudi Martinin mož Žan. In če prideš lačen ali žejen v takšno družino potem nikakor ne more biti slabo…
Omenjena družina Breznik iz Komarnice pri Cerkvenjaku se že skoraj dve desetletji posveča gostinstvu, turizmu in vinogradništvu. Ponašajo se z urejenimi prostori in okolico ter posebno, veliko vinsko kletjo z ohranjenimi oboki. Že od leta 1995 se intenzivno ukvarjajo z vinogradništvom in vinarstvom, za svoje delovanje na različnih področjih, predvsem za kakovost gostinske in turistične ponudbe, so že prejeli številna visoka prizanja, kar je zanje dokaz, da so na pravi poti, kot pravi neutrudna Martina.
V vinski kleti, ki jo z veseljem razkažejo tudi mimoidočim, hranijo predvsem chardonnay, traminec, laški rizling, rumeni muškat, zvrsti in v zadnjem času tudi svoje penine s katerimi se udeležujejo tudi raznih dogodkov in predstavitev. Ponosni so na več prejetih nagrad za svoja vina ter vedno večjega povpraševanja po njih. »Priznanja za kakovost gostinske in turistične ponudbe, ter za našea vina in penine, nam veliko pomenijo, vendar “ne bomo zaspali”, kot radi rečemo, temveč se ob tem dokazu, da smo na pravi poti, še bolj trudili.« nam je povedala Martina Breznik, ki je ponosna na svoja starša, katera sta to dejavnost začela, da jo lahko danes otroka s partnerjema razvijajo. Sicer pa Breznikovi svoje goste najraje razvajajo z domačimi, lokalnimi dobrotami, jedmi, pripravljenimi na način njihovih prednikov, nad domačim ognjem ter prijetnim, domačnim okoljem. Tekom leta na okenskih policah, na terasi in okoli nje zacveti pravi raj barv cvetov vseh vrst, kar priča o skrbnih rokah domačih. V zadnjih letih pa ob pripravi praznovanj, pogostitvi zaključenih družb, ponujajo še možnost nastanitve. Čeprav pri Breznikovih pripravljajo različna praznovanja, je za njihivo družino in njihove goste nekako najpomembnejši praznik trgatev, ki se vedno bolj približuje.
In kakor se bliža letošnja trgatev, za katero mnogi poznavalci trdijo, da bo ena boljših če ne najboljša v zadnjih letih, v vinogradih na skrajnjem severovzhodu države, vse bolj se sliši melodija klopotcev. Na vinorodnih hribčkih in tudi drugje med vinogradi, v Radgonsko – Kapelskih, Ormoško – Ljutomerskih in Jeruzalemskih goricah, v Halozah, Slovenskih in Prekmurskih goricah, verjetno tudi drugje na severovzhodu države, kjer dozorevajo grozdne jagode, domačini in drugi obiskovalci po Marijinem vnebovzetju in vse tja do konca trgatve, poslušajo veselo pesem klopotcev. Ti v dneh po prazniku Marijinega vnebovzetja veselo pojejo po vinorodnih gričih, ena najbolj priljubljenih melodij pri večini prebivalcev rujne kapljice, ki kaj dajo nase. Mnogi takšni in drugačni, manjši in večji odganjalci ptičev, in po nekaterih verovanjih, tudi toče, veliko večino domačinov veselijo, žal pa so tudi posamezniki, ki jih „klopotanje“ moti in zaradi tega nimajo mirnega spanca. Kljub vsemu je postavljanje klopotca nekakšen praznik vinogradnikov, ki jim prav klopotanje veliko pomeni. Nenazadnje, klopotci naznanjajo bližino jeseni in enega najbolj priljubljenih opravil vinogradnikov – trgatve.
Kdo in kdaj je izumil klopotec uradno ni znano. Je pa znano, da je pri nas prvič omenjen leta 1797 v knjigi »Tolažba enega vincerla«, ki jo je napisal duhovnik in pesnik Leopold Volkmer. Namen naprave, ki jo sestavlja jarem (okvir), gregl, macleki, blaja, rigl za zaustavitev klopotca, in rep, da straši, oziroma odganja ptice v vinogradih. Klopotec so postavljali tudi tisti, ki niso imeli vinogradov. Obstojita sicer dva tipa klopotca, ki se razlikujeta po številu kril, katerim pravijo »leatance«. Prleškega tvorijo štiri, medtem, ko pa haloškega osem kril. Zgodovino klopotca, ki je slovenska posebnost, je v knjigi Klopotec opisal Drago Korade.
Klopotec, klopotez…
Sploh pa so klopotci pomembna znamenitost Slovenije. Zato je v poznem poletnem času v naših vinogradih zelo lepo, ko že veselo pojejo klopotci, ki si jih vinogradniki postavijo ob velikem šmarnu ali na Jakobovo in jih spet snamejo za Martinovo. Klopotec je naprava ali zvočilo, ki je verjetno slovenskega izvora, kot trdi tudi nemški etnolog Leopold Kretzenbacher. Nekateri pa trdijo, da so ga prvi postavili Francozi v 18.stoletju, in to na njivah. Torej ne v vinogradu. Marsikdo se najbrž vpraša, kakšen smisel ima danes postavljati klopotec, ko pa vemo, da se ga tudi ptiči več ne bojijo oziroma se sčasoma navadijo na njegov klopot. Torej je glede svojega temeljnega poslanstva pravzaprav neučinkovit. Toda klopotec je v svojem času, odkar ga poznamo, postal tako priljubljen in nepogrešljiv del krajine, kjer je doma in ga vidimo kot zaščitni znak naših vinogradov. Klopotčeva pesem je nekaj posebnega, najbolj pa je kot rečeno znana v Slovenski goricah in Halozah, manj na Dolenjskem in Beli Krajini in še manj na Primorskem. Klopotce poznajo tudi na avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem Zagorju. Toda ime so ohranili po slovenskem izvirniku, zato mu tudi Avstrijci pravijo klapotez.
