Skip to content

Potopisno predavanje: Sestri Hartman Adjei prvič obiskali domovino svojega očeta Gano

Ganci mislijo, da v Sloveniji „denar pada z neba“; Drugo najbolj naseljeno državo Zahodne Afrike se izplača obiskati in marsikaj videti ter doživeti

Za prave ljubitelje „potepanj na daljše razdalje“, po Afriki, Aziji, Južni in Srednji Ameriki…, gotovo ni boljšega darila, kot jih povabiti na prijetno kramljanje, potopisno predavanje in izmenjavo izkušenj potepanj. In če so še predavatelji obiskali domovino svojih prednikov, tisoče kilometrov daleč od Slovenije, je vse skušaj toliko bolj zanimivo in prijetno, Prav takšno potopisno predavanje je potekalo pred prepolno dvorano Muzeja Splošne knjižnice Ljutomer, kjer sta sestri Viktorija in Elizabeth Hartman Adjei iz Beltincev, prvič iz oči v oči, predstavili svoje potepanje po zahodnoafriški obmorski državi Gana, s prestolnico Akro. Gre za državo, kjer na 238.533 km² celotne površine, imajo za približno 16 Slovenij (skoraj 35 milijonov) prebivalcev in kjer je v letu 2022, bila rodnost 3,51 otroka na žensko. Gana je tudi druga najbolj naseljena država v Zahodni Afriki, takoj za Nigerijo. Gana je na splošno politično stabilna, vendar občasno pride do protestov in demonstracij. Ministrstvo za zunanje zadeve RS priporoča, da se v primeru potovanja v to državo izogibajte protestom, demonstracijam, političnim shodom in velikim množicam. Upoštevajte nasvete lokalnih oblasti. Med lokalnimi plemeni lahko pride do sporov. To lahko povzroči medetnično nasilje in državljanske nemire. Stopnja kriminala v Gani je razmeroma nizka, vendar narašča. Oportunistični kriminal, kot sta žeparjenje in tatvine, je najbolj pogost. Na porastu pa so primeri oboroženih ropov, kraj avtomobilov, vdorov v turistične nastanitve in ugrabitev…

Vse to in še marsikaj zanimivega sta poslušalcem na potopisnem predavanju v Ljutomeru povedali sestri Viktorija in Elizabeth, ki sta se, čeprav star 23 in 20 let, prvič podali na obisk in ogled dežele svojega očeta. Kaj vse sta doživeli v Gani, kakšno hrano sta okušali, kakšni so tam običaji, moda in vse kar sodi zraven, kako živijo ljudje in kakšne vtise sta sploh zbrali v Zahodni Afriki, so tako delili s številnimi poslušalci potopisnega predavanja. Viktorija in Elizabeth sta s ponosom poudarjali, kako sta lani prvič obiskali domovino svojega očeta, ki ga je v Slovenijo pripeljalo igranje nogometa. Njuno srečanje s sorodniki in ogled naravnih ter kulturnih znamenitosti je spremljalo spoznanje, kako napačne predstave imamo pri nas o Afriki. Njun oče David Adjei je s svojim dobrim prijateljem Issahom Morojem kot profesionalni nogometaš že v zgodnji mladosti iz Gane prišel v Slovenijo, kjer sta sprva oba igrala za NK Beltinci, kasneje pa je Adjei, če omenimo samo slovenske nogometne klube, igral tudi pri Muri in Triglavu iz Kranja. Pri nas je spoznal Natašo Hartman (znano iz humorističnega Dua Jessa – Fanika, z Jasno Kolarič, op.p.), s katero sta si v Beltincih ustvarila družino.

Njuni hčerki, študentki Viktorija in Elizabeth, sta se tako lani septembra odločili, da bosta končno obiskali domovino svojega očeta. „Ko sva bili mlajši, nekako ni bilo možnosti, da bi vsi štirje skupaj obiskali Gano. Lahko povem, da nama ni žal, da sva šli tja šele zdaj, ko sva starejši, ko že razumeva neke stvari in poznava Afriko z več plati. V šoli nam je bila Afrika recimo čisto drugače predstavljena, kot dejansko je,“ je dejala 20-letna Elizabeth, tri leta starejša Viktorija pa ji pritrdi.

Kljub temu sta se oba starša vse njuno otroštvo trudila, da bi spoznali in živeli obe kulturi. Že od malega sta nosili značilne afriške kitke, v njihovem domu je bila vedno prisotna ganska zastava, pa tradicionalen afriški nakit, glasba in hrana. In nogomet, kakopak. „Omenila bi tudi očetovo vzgojo, sami se včasih pošalim, da je bila špartanska (smeh). Afriški očetje so namreč zelo zaščitniški, nama pa je s tem privzgojil disciplino,“ pove Elizabeth, ki je skupaj s sestro večino sorodnikov po očetovi strani pred obiskom Gane poznali le prek spleta. Pred dvema letoma sta v New Yorku spoznali teto, v Sloveniji pa ju je doslej obiskal le bratranec, ki je v tistem času živel v Španiji.

Pred odhodom v Gano si nista ustvarili nekih pričakovanj, temveč sta bili zgolj vznemirjeni, da bosta spoznali sorodnike. „Je pa res, da predstava, ki jo imamo pri nas o Afriki, ni čisto prava. K sreči nama je oče že v otroštvu znal predstaviti tudi drugo sliko Afrike. Tudi tam so revni, srednje dobro situirani in bogati. Imajo pa tudi oni o nas napačno predstavo. Mislijo, da tukaj denar pada z neba,“ pravi Elizabeth. Veliko stvari jima je bilo pred obiskom Gane že domačih, nekaj pa je bilo tudi povsem novih izkušenj. Tako sta denimo na roke prali oblačila in posodo, navdušili pa sta se tudi nad priljubljeno ulično hrano bofrot. To so majhni, okrogli kvašeni krofi, ki se pogosto jedo kot prigrizek ali za zajtrk. Čeprav sta veliko jedi že poznali, so bili okusi v Gani seveda pristnejši zaradi tradicionalnih začimb in svežih sestavin neposredno s tržnice. „Veliko stvari je v Gani cenejših, sploh najemnine in hrana. Presenečeni pa sva bili predvsem nad konservativnim oblačenjem – tam namreč ne nosijo kratkih hlač in majic z naramnicami, zato sva tudi medve nosili dolge rokave, da sva se bolj zlili z okoljem,“ je dejala Viktorija, Elizabeth pa o tem, da sta del dveh kultur, vidi tako pozitivne kot negativne stvari: „Če odraščaš v dveh kulturah, imaš na splošno manj stereotipov o ljudeh. Zdi se mi, da lažje sprejemaš druge. Negativno pa je to, da zmeraj izstopaš. Medve sicer nisva imeli težav, ker sva se že rodili v Sloveniji, tukaj hodili v vrtec in šolo, vseeno pa je bilo kdaj v javnosti čutiti kakšen pogled,“ razlaga Elizabeth, obe pa sta prepričani, da je pomembno obema kulturama dati enako pozornost.

Ob svojem prvem obisku Gane, sta tam preživeli tri tedne. Prvi teden sta namenili druženju z družino in spoznavanju lokalne kulture, preostala dva tedna pa sta posvetili raziskovanju Gane in njenega bogatega zgodovinskega ter kulturnega ozadja. Obiskali sta več mest, med temi izstopajo Akra, Tema, Cape Coast in Lapas Medina. Med raziskovanjem Cape Coasta sta si ogledala sloviti grad, kjer so nekoč zadrževali sužnje, in prisluhnili pretresljivi pripovedi o temnopoltih ljudeh, ki so bili iz teh krajev odpeljani v suženjstvo. Kot sta povedali, je bilo to močno čustveno doživetje, saj je bilo moč čutiti težo in pomen teh zgodovinskih dogodkov. Ogledali sta si tudi muzej, posvečen prvemu predsedniku Gane Kwameju Nkrumahu, ki je igral ključno vlogo v boju za neodvisnost države. Muzej stoji v spominskem parku v glavnem mestu Akri in je posvečen njegovemu življenju in delu. V parku je tudi mavzolej, kjer je Nkrumah pokopan. Poleg tega sta obiskali Trg neodvisnosti v Akri, ki simbolizira neodvisnost države in ponuja vpogled v ponos in svobodo Gancev. Raziskovali sta tudi naravne lepote. Ena najlepših izkušenj je bil obisk plaže Labadi, ene od najbolj znanih in priljubljenih plaž v Gani. „Narava Gane je resnično osupljiva, zato sva se odločili raziskati tudi enega njenih nacionalnih parkov. Tam sva se podali na vznemirljivo pustolovščino, ki je vključevala hojo po sedmih visečih mostovih visoko nad tlemi. To je bil edinstven način, kako doživeti naravo Gane s popolnoma drugačne perspektive – hoja po teh mostovih je bila vznemirljiva, hkrati pa nama je omogočila čudovit razgled na bujno zelenje in bogato rastlinstvo pod nama. Opazovanje divjih živali iz te višine je bil prav poseben trenutek, saj sva lahko videli živali, kot so opice in raznovrstne ptice, ki svobodno živijo v svojem naravnem okolju. Ta izkušnja je pustila neizbrisljiv vtis, saj je združevala adrenalin in mirno občudovanje neokrnjene narave,“ pravita sestri, ki med najpomembnejšimi izkušnjami omenjata obisk zasebnega vrtca in nogometne akademije, kjer sta spoznali, kako pomembna sta izobrazba in šport v življenju otrok v Gani. Ker je njun oče nogometaš, sta bili med potovanjem pogosto obdani z njegovimi prijatelji nogometaši. Ta povezava jima je omogočila, da sta obiskali svetovno znanega nogometaša Kwameja Ayewa Stocka, člana ganske reprezentance, imenovane Black Stars.

Fotografije iz Afrike: Osebni arhiv, fotografije s potopisnega predavanja: Jasna Kolarič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja