Avgust Horvat iz Apaške doline je kar 19.220 dni bil zaljubljen v Pošto, kjer so tudi delali njegov oče, stric, bratranec…
V času, ko se delovna doba v Sloveniji pogosto konča po približno 40 (natanko 14.700 dni) letih, je zgodba Avgusta Horvata iz Žepovcev pri Apačah osupljiva izjema. Z 52 leti 7 mesecev in 14 dni (natanko 19.220 dni) neprekinjene delovne dobe je Avgust živ dokaz, da so predanost, zvestoba, vztrajnost in ljubezen do dela ključni za dolgo in uspešno kariero. Njegova zgodba je navdihujoč pogled v življenje, polno izzivov in dosežkov, ki so danes zelo redki. Avgust Horvat, mnogi ga poznajo kot Gusteka, je svojo delovno pot začel pri enaindvajsetih letih, ko je v Mariboru in Celju odslužil JLA. Njegov cilj ni bil le nadaljevati očetovo tradicijo, temveč tudi širšo družinsko tradicijo, saj sta na pošti delala tudi njegov stric in bratranec. Tako je svojo prvo zaposlitev našel na pošti v domači regiji. „Nikoli nisem razmišljal o tem, koliko let bom delal – preprosto sem se osredotočil na svoje delo in na to, kako ga lahko najbolje opravim“ pove Horvat, ki dodaja, da ga je za delo pismonoše navdušil predvsem njegov oče Štefan, ki je to delo opravljal z velikim veseljem in predanostjo. Tudi sam je to delo zelo hitro vzljubil.
Izzivi in spremembe skozi desetletja
“Imel sem dober odnos z ljudmi in vedno sem se trudil, da so bili zadovoljni z mojim delom. V času svoje delovne dobe sem opazil spremembe v komunikaciji ter medgeneracijske razlike v odnosih, kar je verjetno posledica hitrega tehnološkega razvoja. Nekoč smo raznašali veliko več pisem, med njimi tudi ljubezenskih, razglednic in drugih pisemskih pošiljk. Sam sem s pisanjem ljubezenskih pisem, z nekaj talenta in romantike celo osvojil srce svoje soproge Ingrid. Danes pa bi bil najbrž odvisen od emotikonov, a dvomim, da bi to pustilo enak vtis! Takšnih pisem in razglednic skorajda ni več; redko kdo še kaj takega pošilja. Poleg tega so ljudje postali precej bolj vase zaprti in previdni kot nekoč, ko so me na svojih domovih pričakali z nasmehom na obrazu. Danes je treba večkrat premisliti, kako boš nekoga nagovoril, da ne pride do nesporazuma,” razlaga Avgust.
Kljub tem spremembam se je kot pismonoša skozi desetletja soočal tudi z drugimi izzivi, vključno s spremembami politične ureditve, gospodarskimi preobrati in prilagoditvami na nova delovna okolja, je vedno ohranil svojo predanost. „Na splošno je bilo, ko sem nastopil delovno mesto pismonoše, manj pošte. Kot sem že omenil, smo večinoma raznašali pisemske pošiljke, paketov skoraj ni bilo, reklam pa sploh še nismo poznali. Sedaj je to povsem drugače – med pošiljkami prevladujejo paketi, tudi večjih dimenzij, in vsakodnevno srečujemo različne vrste reklam. Tudi način dostave se je spremenil in prilagodil tem spremembam. V prvih petih letih sem pošto raznašal peš, s kolesom in poštarsko torbo. Nato sem začel uporabljati moped, ki ga je kasneje nadomestil avtomobil. Poznajo se tudi podnebne spremembe – nekoč so bile zime veliko daljše, ceste pa pogosto slabo splužene. Včasih pošte sploh nismo mogli dostavljati, dokler ceste niso bile ustrezno očiščene. Danes takih zim ni več. Poleg sprememb v načinu dostavljanja pošte smo optimizirali tudi ostalo delo. Prej smo popis in prevzem pošte beležili ročno v knjižice, kasneje pa nam je tehnologija omogočila prehod na računalniško beleženje. To je delo olajšalo, a je zame predstavljalo izziv, saj sem se moral priučiti novih znanj. Kljub temu sem se potrudil, saj sem to delo in delo z ljudmi opravljal z veseljem. Opažam, da se je način življenja ljudi v zadnjih desetletjih precej spremenil. Nekoč je bilo več druženj – pogosto sem bil v prazničnem času povabljen na kos peciva, včasih celo na koline, in prejel različna zahvalna darila.”
Dosežki in nepozabni trenutki
V svojih 52 letih 7 mesecih in 14 dneh delovne dobe na pošti, kjer je ves čas raznašal po svoji Apaški dolini, tudi ko so tam ukinili pošto in so se preselili v Gornjo Radgono, je Avgust doživel marsikaj. Poleg sprememb, ki jih je prinesel razvoj tehnologije in gospodarstva, je bil priča tudi manj prijetnim dogodkom, kot je bil rop pošte. A te trenutke zasenčijo številni dosežki, med katerimi je še posebej izstopal njegov uspeh pred 25 leti. Takrat je v Sloveniji dosegel 3. mesto po prodaji srečk in za nagrado prejel radio s kasetofonom, kar je bila takrat zelo moderna tehnologija. „Do tega uspeha sta me zagotovo pripeljala moj dober nastop in pristni odnosi z ljudmi,“ pravi Gustek s ponosom.
Navdih za prihodnje generacije
V Beli knjigi o pokojninah je zapisano, da Slovenija med vsemi državami v EU izstopa po zelo zgodnjem odhajanju v upokojitev. V večini primerov se ljudje upokojijo takoj, ko je to mogoče, a tukaj je Avgust izjema, saj je s svojim zgledom pokazal, kako rad je opravljal svoje delo, ne glede na upokojitvene pogoje. Njegova zgodba je vsekakor navdih marsikomu, še posebej mlajšim generacijam, ki šele začenjajo svojo poklicno pot. „To sem bil jaz – moje delo me je definiralo,” pove Avgust. Njegova zgodba je opomnik, da lahko strast in predanost ustvarita izjemno življenjsko pot. Njegovih več kot 52 let delovne dobe ni le poklicna zgodba, temveč tudi osebna. “Na delu sem spoznal čudovite ljudi in se naučil pomembnih življenjskih lekcij,” dodaja. Njegova modrost in izkušnje so neprecenljive, ne le za njegove sodelavce, ampak tudi za mlajše generacije, ki vstopajo na trg dela. Tem želi sporočiti: “Ne smete prehitro obupati, bodite delovni, preprosti in potrpežljivi.” Zanimivo je tudi njegovo videnje „vsesplošnega sovraštva“ med poštarji in štirinožnimi prijatelji kužki, kjer on ni imel težav: „Občasno, ko nisem imel v torbi navadne klobase rečejo ji tudi pasja radost, op.p.), me je kakšen pes napadel, ko pa je zavohal klobaso pa me je pustil na miru, tako so me psi spoznali in me pustili na miru,“ pove s smehom Gustek, ki je bil rojen 31.7.1951. Z ženo Ingrid ima hčerko Doris in sina Denisa, upokojil pa se je 31.12.2024.
Fotografije: Osebni arhiv