Zanimiva zgodba s prof. Felixom Tenie se je v času pred veliko nočjo odvijala v Gornji Radgoni
Da staro ročno domače opravilo – pletenja košev iz šibja, ki sodi v slovensko kulturno dediščino, ni mačji kašelj, potrjuje zgodba, ki se je v velikonočnem tednu odvijala v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni. Glavna akterja sta bila predavatelj, prof. dr. Felix Tenie s prestižne Oxfordske univerze v Angliji, tokrat kot učenec, in dedek njegove življenjske sopotnice Iris, Ludvik Kramberger, sicer pa tudi naš najverjetneje najstarejši (88) aktivni fotograf, gledalca pa poleg Iris, še njuna otroka. Učenec ročnih del Felix Tenie je doktor znanosti iz kvantne fizike in je doktoriral na Oxfordski univerzi, kjer sedaj tudi predava. Sicer pa izhaja iz Hamburga v Nemčiji, kje živijo njegovi starši in je tam tudi odraščal. V Oxfordu si je, z Iris Kramberger, ki izhaja iz Melov pri Gornji Radgoni, katera je prav tako na Oxfordski univerzi doktorirala iz kemijskih znanosti, ustvaril družino, katero sedaj bogatita sin Magnus in hčerka Kalliope. Tam sta si kupili dom, kjer uživata z družino v hiši, ki jo obdaja vrt in sadno drevje.
In sedaj pojdimo k zanimivosti in dogodku na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni. Ko je Felix nekoč z družino obiskal družino ženinega dedka Ludvika, je „opazoval mene pri pletenju košar iz šibja, mi tukaj pravimo iz pintovca. Tedaj me je prosil, če bi mu ob letošnjem obisku v času velikonočnih praznikov, lahko pokazal kako se pletejo koši iz šibja. Z veseljem sem privolil in v naprej pripravil potrebno šibje, tako sva sedaj družno pristopila k pletenju. Moram reči, da sem imel tečaje pletenja na Ljudski univerzi Gornja Radgona, Domu starejših občanov Gornji Radgoni in več prikazov pletenja v okviru Turističnega društva Negova-Spodnji Ivanjci…, da pa bi poučeval akademskega izobraženca, doktorja znanosti, pa se še ni zgodilo. Moram reči, da je bil zavzet »vajenec«, kajti sam je, po navodilih mojstra, spletel košaro, ki si jo je ponosno odnesel na svoj dom v Oxford. Ob zahvali, da sem bil dober in prijazen mojster, tak je bil tudi moj vajenec Felix, je izrazil željo, da ob prihodnjem obisku pripravim material, za ponovno pletenje,“ nam je povedal Lukvik, ki je žarel od sreče.
Enako velja tudi za vajenca Felixa, ki je razložil zakaj se je odločil za pletenje. „Ko sem Ludvika, dedka od moje žene, opazoval pri spretnem sukanju prstov in kako je nastajal izdelek iz naravnega materiala, sem bil navdušen ob nastanku tako unikatnega izdelka. Posebno zato, ker kaj podobnega še nisem videl tam kjer sem odraščal in kjer sedaj živim. Ker je pletenje v teh krajih tradicija kmečke obrti, me je to še bolj pritegnilo. Pri moji nameri, da bi rad spoznal pletenje iz šibja, me je spodbujala tudi žena Iris, ki je svojega dedka večkrat opazovala pri pletenju, ki ga vsako leto izvaja le za svojo dušo, pletene izdelke pa poklanja sorodnikom in prijateljem.“
Pletenja košev iz šibja se je učil zelo zanimiv „vajenec“ (Foto: Arhiv Ludvika Krambergerja)