Povprečen državljan Republike Slovenije se je po razburkanem petkovem popoldnevu zbudil v novo realnost. V svet, ki ne bo več takšen, kot je bil doslej. Umirjen, brezskrben, sočuten in razumen. Kot kaže, je nastopil čas ponovne agonije in nenehne bojazni pred novim dnem, ki bo prinašal sankcije, neuravnovešeno poseganje v življenje posameznika in morda celo iskanjem »novega doma«. V državi Sloveniji se po 35 letih pojavlja stanje brez primere. To je nova realnost v naši domovini.
Za Slovenijo je po osamosvojitvi od jugoslovanskega agresorja leta 1991 kazalo, da lahko gre po poti najbolj naprednih držav zahodne Evrope. Od vsega začetka smo se mučili sami s seboj. Najprej s preteklo in pol preteklo zgodovino, nato z lastninjenjem brez nadzora, temu pa je sledilo bogatenje na račun nas, navadnih državljanov, ki smo si samo želeli, da ne bo potrebno več »gledati preko meje«, kako tam boljše živijo od nas. Privatizacija, ki so jo od vsega začetka izvajali t. i. »osamosvojitelji« Slovenije, je pripeljala do tega, da so začeli vračati imetje neznanim lastnikom kulturnih dobrin (gradovi), četudi le-ti sploh niso bili več med živimi. Temu je sledilo vračanje gozdov »cerkvi«, ki je na nek svojstven način bila (tako so trdili zagovorniki vračanja) lastnica teh tisočev hektarov slovenskih gozdov. Mnogi smo se spraševali, kako je lahko to mogoče, a nasprotniki so trdili, da je to bilo od nekdaj »božje« in da je takšna »božja volja«. To vse se je dogajalo pod eno in isto oblastjo, kolikor jim je uspelo v teh leti priti do nje. Ko je, so delali tisto, za kar ni bilo govora ob plebiscitu o samostojnosti, delili narod na leve in desne, čemur smo priča še danes. Taisti so se seveda ob divjaškem lastninjenju začeli boriti za to, da ne bo samo levih in desnih, temveč tudi revni in bogati, čemur smo priča danes.
Pa se zgodi, da narod spregleda in ponovno zaupa svoj glas napredku, razvoju, skupnemu dobru, javnemu šolstvu, zdravstvu. In glej ga zlomka. Po zgledu avtokratskih režimov po svetu, ki prav tako trdijo, da so demokratski kot v Sloveniji, želijo vrniti življenje ljudi nazaj in ne naprej. Kdo bi si mislil, da si ne želimo napredka, varnosti in enakosti za vse. Po zgledu ameriške trenutne demokracije, ki si jemlje pravico »jemati življenja« drugih brez pomislekov, po zgledu madžarske skorumpiran oblasti, ki je za nekaj časa odprla internet za vse, tudi za tiste, ki živijo na robu preživetja, se slovenska t. i. demokracija odloči iti po njihovi poti. Na žalost ne z ugodnostmi, ki jih »ponujajo« drugi avtokrati, temveč z obljubami, da bodo »naredili« red, ustavili korupcijo in delali po volji ljudi. Nevedni ali pa zavedeni prebivalci majhne Slovenije nasedajo govoričenju ljudi, ki vse življenje živijo na njihov račun, ne da bi za to državo naredili kaj koristnega. Samo vnašanje nezadovoljstva, oporekanja vsemu dobremu in iskanje nenehnih krivcev in nasprotnikov nas pelje v prejšnji režim nekdanje Juge, kjer so nas strašili z zunanjim sovražnikom, najhujši pa je bil notranji. Iz tega so izšli tudi današnji veliki glasniki demokracije, a zanje in njihove volivce to ni pomembno. Slednji so zadovoljni s »pivom in klobaso«, natolcevanji s »prižnice« in upanje, da jim bo »bog pomagal«. Glede na vse, bo verjetno res zanje ostalo zgolj še to slednje upanje.
Danes prebiramo o čestitkah najverjetnejši novi koaliciji. Prve niso prišle od ameriških in izraelskih agresorje, kakor tudi od ruskih zavojevalcev. Tokrat so novo izvoljenemu »demokratičnemu« predsedniku državnega zbora Republike Slovenije čestitali »bratje« iz Srbije, države, ki je na robu propada. Predsedniku, katerega stranka je dobila na volitvah zgolj trikrat več glasov kot predsednik stranke, ki je zmagala na volitvah. Pa naj še kdo reče, da tudi Slovenija ne postaja »banana republika«.
Za zaključek se sprašujem, kdaj bomo nehali biti hlapci lastne naivnosti in do kdaj bomo državljani le statisti v tej tragikomični predstavi, kjer nam prodajajo »red« tisti, ki so ustvarili kaos, in »poštenje« tisti, ki so si prisvojili naše gozdove in gradove? Ne smemo se slepiti – ko čestitke prihajajo iz držav na robu propada, je to jasen signal, kam plujemo. Če se bomo še naprej zadovoljili s »pivom in klobaso«, medtem ko nam pred očmi razstavljajo javno šolstvo in zdravstvo (in bodo vrnili cerkvi, kar bo še mogoče), bomo kmalu ugotovili, da nam ni ostalo niti to. Čas je, da kot narod nehamo nasedati puhlim obrazom, ki nam kradejo prihodnost pod krinko domoljubja, in zahtevamo državo, ki bo služila ljudem, ne pa strankarskim elitam in tujim interesom. Če ne bomo stopili skupaj za skupno dobro, bo naša edina »nova realnost« le še bledenje spomina na to, kaj bi Slovenija lahko bila. (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
