Jutri bo minilo 34 let odkar je bil ubit dobrotnik, dimnikar, inovator in politik Ivan Kramberger iz Negove; Še vedno ni povsem jasno, kdo ga je ustrelil!?
Kako čas leti, niti sanja se nam ne, pove starejši možakar iz Slovenskih goric, ki nas je pred dnevi spomnil, da bo jutri, v nedeljo, 7. junija (enako je bilo tudi ko se je zgodil umor, le da je šlo za Binkoštno nedeljo, op.p.) minilo natanko 34 let odkar je v Slovenskih goricah potekla prva kri „slovenske demokracije“, kot so nekateri poimenovali umor dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja. Ob tem drugi moški, ob gostilniškem pultu v Lenartu dopolni svojega kolega, da tudi danes, dobrih 33 let pozneje ne moreš verjeti, koliko Ivekovih besed se je uresničilo: Čeprav je bil preprost, neizobražen, pri marsičem je imel prav, ko je govoril: Ljudje – odprite oči, Slovenci – naredimo nekaj pametnega zase! Rad je govoril tudi o spreobrnjencih, ki da so res najslabši… Kakorkoli že, prva žrtev slovenske demokracije je padla na Binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, v Jurovskem Dolu, ko je bil ubit priljubljeni dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je eden osrednjih prav dobri človek Ivan Kramberger. Njegov rojstni kraj je Ženjak pri Benediktu v Slovenskih goricah. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je v revni viničarski družini, materi Jožefi in očetu Francu, 4. maja (na isti dan 44 let pozneje je umrl njegov vzornik Tito op.p.) kot osmi od enajstih otrok, rodil sin Ivan. Takrat gotovo niti slutila nista, da bo njun Ivek postal tako dober in velik človek.
Že v zgodnjem otroštvu so ga poslali služit k bogatim kmetom v Voličino, kjer se mu je slabo godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. OŠ je obiskoval v Voličini in po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Bogati kmet ga sicer v šolo ni pošiljal. Po prvem poskusu bega je bil kruto kaznovan. Za njegovo trpljenje so vedeli tudi sokrajani in njegovi domači, tako ga je neke noči prišel iskat brat Lovrenc in ga odpeljal k drugemu kmetu v Benedikt. Tam se mu je godilo bolje. Lahko je obiskoval tudi šolo, kjer se je šele v četrtem razredu začel zares učiti pisati in brati. Kljub neznanju je šolo izdelal. Izučil se je za dimnikarja, pri končnih izpitih pa so mu prav tako »pogledali skozi prste«.
Vojaščino je služil v Titogradu (sedaj Podgorici) v Črni gori. Razporedili so ga v avtočeto; tam se je izpopolnil v pisanju in branju, opravil vozniški izpit in postal celo inštruktor. Po opravljeni vojaščini je kot voznik prostovoljec sodeloval pri gradnji ceste Beograd – Bar. Ta epizoda v njegovem življenju se je končala s prometno nesrečo, v kateri je bil huje ranjen in je ostal invalid.
Po vrnitvi iz Črne gore ga je leta 1963 želja po boljšem življenju odpeljala preko Avstrije in begunskega taborišča v Zirnsdorfu v Nemčijo. Začel je z najnižjimi deli, kot smetar, nato je delal v kemični tovarni v Duisburgu, kjer je spoznal vodjo socialne službe, zdravnika po poklicu. Na njegovem domu je v prostem času opravljal različna hišna dela. Ko je zdravnik postal direktor bolnišnice Marien Hospital, je vzel Ivana s seboj. Tu se je srečal z dializnimi aparati, postal dializni tehnik ter za te aparate izdelal vrsto izboljšav, ki jih je tudi patentiral in ki so mu prinesle znatne dohodke. V Duisburgu se je začelo tudi njegovo dobrodelno delovanje.
Pomagal je obubožanim in revnim, zbiral in razpošiljal je zdravila na Poljsko, v Turčijo, v Jugoslavijo, hkrati pa opozarjal, da ljudje uživajo preveč tablet. Različnim bolnišnicam je pomagal tudi z donacijo dializnih aparatov, skupaj jih je podaril 42. Postal je poznan kot »dobri človek iz Duisburga«, kasneje pa kot »dobri človek iz Negove«. V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v domovino. Ob Negovskem jezeru sta zgradila hišo, v kateri je med letoma 1985 in 1994 delovala takrat zelo popularna gostilna. Po vrnitvi v domovino je začel pisati knjige, med katerimi je najpomembnejša avtobiografija Trnova pot. Knjige je prodajal sam, neposredno ljudem na ulicah. Leta 1990 je kot nestrankarski kandidat s podpisi volivcev kandidiral za predsednika predsedstva Slovenije. Prekrižaril je celo Slovenijo in sam s pomočjo družine izpeljal svojo politično kampanjo. Na predvolilnih shodih je nagovarjal najširše množice, predvsem pa revne in ponižane. Pozornost je zbujal z doma narejenim vozilom, na shode pa je vodil tudi svojo opico Ančko. V prvem krogu volitev je dobil 18,5% glasov in zasedel tretje mesto, za Kučanom in Pučnikom.
Nameraval se je udeležiti predsedniških volitev leta 1992, a je bil na predvolilnem shodu 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu ustreljen. Za umor je bil obtožen in obsojen Peter Rotar iz Jurovskega Dola. Ta je, močno pijan, dejanje najprej priznal, potem pa odločno zanikal. Obsojen je bil na 12 let zapora, po vrnitvi na prostost pa izjav ni dajal. Umrl je leta 2019. Okoliščine umora niso bile nikoli zadovoljivo pojasnjene, prav tako niso našli morilske krogle. Smrt Ivana Krambergerja je zato ostala kontroverzna in vir številnih špekulacij o morebitnem političnem ozadju uboja. Ob 30. obletnici smrti so junija 2022 v Aleji velikih v Gornji Radgoni odkrili Krambergerjev doprsni kip, ki ga je ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša. Že pred tem so mu postavili spominsko obeležje ob zgradbi OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi. Prav omenjeni akademik je nekoč dejal, da se ljudje – geniji, kot je Ivek rojevajo le enkrat v stoletju…
Prisrčni Ivek je močno povezan z nekdanjimi in tudi današnjimi bralci Slovenskih novic, in sicer preko Krambergerjevega sklada, ki je nastal prva v spomin na velikega Negovčana. Pred več kot tremi desetletji je takratnemu uredniku Dela Titu Doberšku prišlo na misel, da bi njegovo dobroto in poslanstvo nadaljevali v Slovenskih novicah. Zato mu lahko brez pomislekov rečeno „Naš Ivek“. Poleg človekoljubnega poslanstva je sklad tudi pomembna ustanova v spomin na Ivana Krambergerja. Nikakor pa ne moremo prezreti, da so bralke in bralci Slovenskih novic v tem času v sklad donirali več kot milijon evrov, kar je bilo razdeljeno skoraj štiristotim družinam oz. posameznikom po vsej državi.
