Kako je pet zaposlenih v podjetju Rosenbauer v Gornji Radgoni rešilo življenje častnega občana?
Bilo je mrzlo zimsko jutro, nekje pred novim leto 2026, ko se je eden najbolj znanih in uglednih Radgončanov, častni občan, 85. letni Vinko Rous, podobno kot skoraj vsako jutro, odpravil na prvo jutranjo kavo, katero je med klepetom s prijatelji vsako jutro zaužil v bližnjem lokalu „Dnevni bar Kolbl“. Žal tokrat možakar ni prišel do želenega cilja. Manjša ovira za starejšega človeka so tisto jutro bile stopnice, ki „povezujejo“ Delavski pot, kjer Vinko domuje, in nekoliko nižjo Mariborsko cesto v mestu penine in sejmov. Morebiti so bile stopnice tudi nekoliko poledenele, saj je tisto jutro bila temperature globoko (8 stopinj) pod ničlo. In to bi lahko bilo usodno za radgonskega častnega občana, saj se je najverjetneje spodrsnil in nato skotalil na spodnjo dvorišče. Huje poškodovan možakar je lahko le mahal z rok, saj v bližini ni bilo nikogar, ki bi ga videl ali slišal in kot se sedaj spominja, bi lahko tam tudi končal svoje življenje.
K sreči ga je skozi okno iz pisarne podjetja Rosenbauer Group, kjer izdelujejo gasilska vozila in drugo opremo za gasilce, opazila tamkajšnja računovodkinja Lea Kuhar, ki ima pisarno nekoliko višje od ostalih sodelavcev in je lažje videla čez dvorišče, parkirišče in cesto, čeprav je zunaj ob pol osmih bilo še dokaj temno. Mislila je, kako je starejši moški omedlel in obležal na tleh na spodnjem delu stopnic. Opazila je le rahlo premikanje osebe in rahlo dviganje roke. Bila je prepričana, da je nekaj narobe in je hitro aktivirala štiri svoje sodelavce, med katerimi sta dva tudi prostovoljna gasilca, ki se spoznata tudi na prvo posredovanje oz. nudenje prve pomoči.
„Hitro smo vsi skupaj odhiteli kraj dogodka, kjer smo lahko ugotovili, da je z gospodom nekaj hudo narobe, saj je močno krvavel po po glavi, vidne pa so bili tudi številne površinske rane, udarnine in odrgnine. Takrat je že negibno ležal, a je dajal znake življenja, kri mu je močno tekla iz nosa in arkade. Bal sem se, da človek ima tudi kakšno poškodbo hrbtenice in zato smo morali biti posebej previdni. Najprej smo mu oskrbeli krvavitve. Kljub vsemu je bil gospod pri zavesti in je ponavljal, da naj ga spravimo domov, ker da ga boli in močno zebe. To smo po prvem posredovanju tudi storili, v tem času poklicali reševalce na številko 112, ki so kmalu zatem prišli. Prevzeli so ga in oskrbeli ter nato odpeljali v bolnišnico. Veseli smo, da je gospod okreval in se je zgodba dokaj srečno končala,“ nam je razlagal gasilec iz Gornjih Slavečev Damir Krpič, ki je pogosto deležen takšnih in podobnih akcij, saj je že vrsto let prostovoljni gasilec.
Vsekakor je bila sreča, da je Lea Kuhar iz Radencev, iz svoje pisarne videla, kaj se je tistega jutra odvijalo nekaj deset metrov stran od njenega okna. Hitro in pravilno je posredovala ravno tako kot je bilo potrebno in možno v danem trenutku. Skromno nam je povedala, da bi enako gotovo ukrepal vsak državljan, ona in njeni sodelavci so tokrat bili v pravem času na pravem mestu in so pač reagirali kot je bilo potrebno (kar najbrž ne drži, saj nekateri morajo fotografirati in snemati, ne pa pomagati, op.p.). Podobno so razmišljali tudi ostali akterji srečne zgodbe, poleg Lee in Damirja so to bili: Gabrijel Vouri (Juršinci), Dejan Jager (Zgornje Hlapje pri Jakobskem Dolu) in Nenad Stanković (Gornja Radgona/Apače) kateri so veseli, da se je vse skupaj končalo dobro in kljub trpljenju srečno tudi za radgonskega častnega občana, katerega sicer nihče izmed njih pred tem ni poznal. So pa ga spoznali pozneje, saj jih je Vinko sam, ko je malo okreval po poškodbah, kljub zdravstvenim težavam, ki ga spremljajo, na njihovem delovnem mestu obiskal svoje rešitelje, poskrbel da so se malo posladkali in jim osebno zahvalil za rešeno življenje.
Na svoje sodelavce pa je ponosen tudi direktor te uspešne radgonske firme, s skupaj 300 zaposlenimi, in je dejal, da so dobri delavci vzorni na vseh področjih, zlasti ko je treba reševati človeška življenja. Kakorkoli obračamo je srčna peterka iz Rosenbauerja v danem trenutku izvedli požrtvovalno, nesebično in pogumno dejanje, s čem so najverjetneje preprečili najhujše. S hitrim, mirnim in odločnim ukrepanjem, so radgonskemu častnemu občanu Vinku Rousu bržkone rešili življenje, saj bi v nasprotnem verjetno zmrznil ali izkrvavel, tako pa so ga po svoji prvi pomoči, predali v roke strokovnjakov – zdravstvenih delavcev, ki so potrdili, da bi lahko brez ustrezne in pravočasne pomoči prišlo tudi do najhujšega. Torej je peterka iz družbe Rosenbauer odločilno prispevala k reševanju človeškega življenja. In čeprav so nam pogumno „reševalci“ ponavljali, da bi to storil vsak državljan, ki bi se našel v njihovem položaju, nikakor ne moremo mimo dejstva, da je njihovo dejanje kaže izjemen čut za sočloveka, pripravljenost pomagati ter visoko stopnjo osebne in skupinske požrtvovalnosti. Zato je za pričakovati, da bo tudi radgonska županja Urška Mauko Tuš ob letošnjem občinskem prazniku, njihovo dejanje prepoznala kot pogumno in požrtvovalno ter jim javno podelila uradno občinsko ali županjino priznanje.
Kdo je rešeni radgonski častni občan Vinko Rous?
Neprecenljive so njegove zasluge za razvoj mesta in občine Gornja Radgona
V zadnjih tridesetih let, ko je po lokalni reorganizaciji najprej razdeljena na tri in pozneje štiri lokalne skupnosti, je sedanja občina Gornja Radgona dobila šest častnih občanov. Po smrti akademika dr. Antona Trstenjaka (1996) in mnsg. Franca Puncerja (2008) in Cilke Dimec Žerdin (2017), ima občina Gornja Radgona še tri živeče častne občane (Majda Bisckey, Slavko Lončarič in Vinko Rous). Prav Rous je izmed vseh treh nazadnje postal častni občan Gornje Radgone, in sicer ko je še bil aktivni lokalni politik, občinski podžupan, 2. oktobra 2010. Gotovo, zasluženo, kajti Vinko Rous je zelo spoštovana in cenjena osebnost med občani občine Gornja Radgona in širše, zlasti pri tstih nekoliko starejših, ki ga poznajo. Njegov prispevek je bil izredno velik in pušča trajne sledove na številnih področjih javnega življenja in gospodarskega razvoja občine. Vinku Rousu so naziv častni občan in tudi častne pravice, podelili predvsem za njegov dolgoletni izjemen in neprecenljiv prispevek za razvoj mesta in občine Gornja Radgona, na področju negospodarstva, gospodarske infrastrukture, kulture, športa in humanitarne dejavnosti ter za izjemno pomembno delo in zasluge za krepitev ugleda občine Gornja Radgona.
Vinko Rous je sicer bil rojen 5.4.1941 v Beltincih. Po odsluženi vojaški obveznosti ga je splet okoliščin pripeljal v Gornjo Radgono, kjer se je zaposli v kadrovskem oddelku, pri takratnem Gradbenem podjetju Radgona s 760 zaposlenimi. Po prenehanju GP Radgona se je zaposli na OŠ Radenci, kjer je opravljal naloge tajnika šole in računovodje. V letu 1966 se je poročil in z ženo Ivanko sta dobila sina Gregorja in tri leta pozneje še hčerko Romano ter si zgradila lasten dom v Gornji Radgoni. Po desetih letih službovanja na OŠ Radenci je sprejel službo v VVZ Gornja Radgona, kjer je vse do upokojitve opravljal dela in naloge računovodje in pomočnika ravnatelja. Že leta 1965 je bil na lokalnih volitvah izvoljen za občinskega odbornika. Deloval je kot član IO Skupščine skupnosti za zdravstveno varstvo in zavarovanje v Murski Soboti, bil je član Republiškega skupščine zdravstvenega varstva in zavarovanja in v tistem času odločilno pripomogel, da je Gornja Radgona pridobila nov zdravstveni dom in lekarno.
Hkrati je Vinko Rous več desetletij opravljal najzahtevnejše naloge v Krajevni skupnosti Gornja Radgona, v občini Gornja Radgona, regiji in republiki. Kot predsednik sveta KS in občinski odbornik (član skupščine) občine Gornja Radgona je bil eden izmed pomembnih nosilcev številnih krajevnih, občinskih in regijskih referendumskih programov. Bil je neposredni vodja in realizator njihovih programov. Vse to je zahtevalo od njega veliko njegovega posebnega angažiranja in osebnega odrekanja, da so se lahko dogovorjeni referendumski programi in druge naloge realizirale, kot so: gradnja šol, vrtcev, telovadnic, prostori za delovanje organov KS in društev, obnova zdravstvenih domov, nov gasilski dom v Gornji Radgoni, gradnja vodovodov, ceste in druge komunalne infrastrukture v vseh desetih krajevnih skupnostih takrat še v veliki, prejšnji občini. Posebej je treba poudariti, da je vsa ta dela opravljal poleg svoje redne službe nepoklicno in takrat brezplačno. Kot vsestransko politično angažiranega ga vidimo v različnih organih skupščine občine. Tako je med drugim postal še predsednik Komisije za družbeni nadzor, osem let je bil sodnik Združenega dela v Murski Soboti, predsednik splošne delegacije za SIS družbenih dejavnosti. Član izvršnega odbora Republiške skupnosti otroškega varstva in drugih pomembnih organov v republiki. Več mandatov je bil član Občinske skupščine občine Gornja Radgona oz. Občinskega sveta občine Gornja Radgona in njenih delovnih teles.
Od leta 1981 do leta 1986 je neprofesionalno opravljal funkcijo podpredsednika Izvršnega sveta občine Gornja Radgona, odgovoren za družbene dejavnosti, kot so predšolska vzgoja, šolstvo, zdravstvo, šport in druge družbene dejavnosti. Odgovoren je bil za delovanje inšpekcijskih služb, občinsko upravo, sodelovanje s policijo. Veliko prispeval tudi za realizacijo izgradnje kirurškega bloka – bolnišnice v Rakičanu. Ves čas gradnje, polnih osem let, je bil v osrednjem gradbenem odboru za izgradnjo bolnišnice v Rakičanu. V tem mandatnem obdobju pa je bil tudi predsednika komisije za stike z verskimi skupnostmi. Prav v tem obdobju so bili doseženi vidni rezultati dobrega sodelovanja med občino in cerkvenimi predstavniki. Osvetljeni so bili vsi kulturni objekti v občini (cerkveni stolpi oz. zvoniki). Začela so se tudi intenzivno sanirati številna kulturna obeležja, kot so kapelice in druga cerkvena obeležja.
Glede na njegovo vsestransko, aktivno in uspešno delo podpredsednika IS občine je bil izvoljen za podpredsednika Skupščine občine Gornja Radgona za mandatno obdobje 1986 – 1990. V tem času je bil tudi v skupini delegatov za delegiranje delegatov v Zbor občin Skupščine RS. To je bilo obdobje, ko so se v Skupščini RS sprejemale pomembne odločitve za poznejše osamosvajanje Slovenije. Tudi tu je bil njegov delež pomemben. Med drugim je v skupščini odločno nastopil proti temu, da bi naši mladi še naprej služili vojaško obveznost v drugih republikah, kar je imelo pozitivni odmev med prebivalstvom Slovenije. Nihče mu ne more odrekati njegovih zaslug pri širjenju mreže institucionalnega otroškega varstva v občini. Zavedal se je pomembnosti organizirane vzgoje in varstva vsem otrokom in s tem, zagotavljanja enakih pogojev pred vstopom v šolo, ne glede ali otrok odrašča v mestnih središčih ali na podeželju. Ta ideja je bila prisotna že pred mnogimi leti, ko je postal nosilec načrtnega razvoja pri skupnosti otroškega varstva. Zgrajeni so bili številni vrtci tako v mestu Gornja Radgona in skoraj v vseh krajevnih skupnostih takratne velike občine Gornja Radgona. Tu je njegov prispevek izjemen in lahko rečemo, da je to eno izmed njegovih življenjskih del, ki so trajno zaznamovana.
Vinko Rous je kot član Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona in še posebno kot podžupan občine Gornja Radgona veliko deloval pri ustvarjanju enakih možnosti uresničevanja pravic invalidov, uresničevanja človekovih pravic in ustvarjanja pogojev za njihovo kvalitetno življenje ter pogojev za vključevanje v življenje in delo. S tem načinom dela pa še veliko pripomogel k izenačevanju možnosti invalidov. Redno je spremljal izvajanje programov invalidov, se pogosto udeleževal njihovih druženj in srečanj. Bogato je njegovo delovanje na športnem in kulturnem življenju. Tudi tu pušča za sabo poseben pečat. Tako je vodil številne športne in kulturne prireditve javnega značaja, kot so: jubilejne prireditve in srečanja v VVZ Manko Golar in druge številne prireditve. Leta 1989 je uvedel v vrtcu prvi Cicibanov dan, ki je od takrat dalje postal tudi tradicionalen, vsako leto ob zaključku šolskega leta. Od takrat je tudi, na njegovo pobudo, vrtec poimenovan po Manku Golarju. Organiziral je nekaj nogometnih spektaklov tekem »Debeli-Suhi«, vodil nekaj otvoritvenih in zaključnih ceremonialov ob svetovnih in evropskih prvenstvih v spedwayu. Na pobudo dr. Antona Trstenjaka je organiziral prvi simpozij o filozofu dr. Francu Vebru v Gornji Radgoni. Ob 10. letnici smrti Manka Golarja je organiziral in pripravil literarni večer, katerega so se udeležili številni slovenski pesniki in pisatelji, kot so: Kajetan Kovič, Tone Pavček, Ivan Minati, Lojzka Spacapan, Karolina Kolmanič ipd. Organiziral je še druge številne pomembne prireditve in proslave v občini. Njegove zasluge so, da so postavljena številna spominska obeležja oz. skulpture, ki dajejo prostoru v katerem so umeščena poseben pomen. Izdelali so jih znani akademski kiparji. Tudi tu je vložil veliko energije in svoje sposobnosti, saj je denar zanje v glavnem priskrbel od sponzorjev. Tako je v mestu Gornja Radgona: bronasta podoba matere z otrokoma v naročju, ki je kot simbol dejavnosti vrtca postavljena med obema vrtcema
veliko bronasto spominsko obeležje Manku Golarju pesniku in pisatelju, ki prav tako stoji med obema vrtcema ob Kocljevi ulici. Kamnita skulptura meseca, kot simbol svetlobe, življenjske moči ter upanja, katera stoji pred Domom starejših občanov v Gornji Radgoni, njegova pa je tudi umestitev »obrambne barikade« pri mostu na Muri, katera simbolno opominja, da vojne nikoli več velika bronasta skulptura Poljub, kot simbol ljubezni, prijateljstva in radosti, postavljena v novem mestnem parku v Gornji Radgoni.
Vinko se je tudi v času desetdnevne vojne za Slovenijo samoiniciativno posebej izkazal in opravil posebno nalogo, za kar mu je Republika Slovenija izjemoma dodelila status vojnega veterana. Njegova dolgoletna delovna in politična izkušenost, njegov značaj, strpnost in posluh za reševanje številnih odprtih vprašanj za občanke in občane občine je še kako dobrodošla tudi sedaj. Prav zaradi tega ga je takratni župan Anton Kampuš kot občinskega svetnika imenoval za podžupana. Poleg opravljanja nalog podžupana občine Gornja Radgona je v istem mandatu bil še predsednik Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, predsednik Komisije za urbanizem in član Odbora za varstvo okolja, urejanje prostora in gospodarske javne službe. Je tudi vodja svetniške skupine Socialnih demokratov v Občinskem svetu Občine Gornja Radgona. Močno je bil vpet v razvojna prizadevanja občine tako na javnem, političnem in gospodarskem področju.
V njegovem času so bili realizirani številni projekti, ki so za večino v tistem kriznem obdobju bili skoraj utopični. Znani je tudi, da je vsak projekt plod timskega dela, pa vendar je bila mnogokrat osebna zavzetost in prepričanje Vinka Rousa odločilna, da bo nek projekt uspel. Naj izpostavimo samo nekatere: Dom za starejše je lahko bil zgrajen le z veliko entuziazma in osebne angažiranosti Vinka Rousa. Velike so njegove zasluge, da smo v občini realizirali dolgoletno željo po izgradnji DSO. In ne samo to, dom je umeščen v idealni prostor na Tratah. S tem pa naselje Trate pridobilo novo urbano podobo. Mestni park, ki je dolgo bil le projekt, ki ga ni podpirala niti »strokovna javnost«, je zaživel in občanke in občani so navdušeni nad njim. K mestnemu parku je potrebno dodati tudi gozdni park – Lisjakova struga, katere naravne lepote so se šele s sanacijo zapuščene gramozne jame in drugih neurejenih površin.
Tudi dolgoletna želja Društva invalidov in Društva upokojencev je bila uresničena po njegovi zaslugi: Gornja Radgona je pri Domu za starejše pridobila dvostezno balinišče odprtega tipa. Tudi ta pridobitev je rezultat posebnega prizadevanja Vinka Rousa…
