Liter bučnega olja se pridela iz 30 do 40 buč težkih od pet do osem kilogramov
Bučno olje je gotovo nenadomestljiv produkt buč, ne le kot „začimba“ za solate, temveč tudi dodatek mnogih drugih jedi, tako slanih kot tudi sladkih. Bučno olje ali kot nekateri pravijo „zeleno zlato“ nimajo radi zgolj na severovzhodu države, kjer domuje Zaščiteno Štajersko – prekmursko bučno olje, temveč tudi v ostalih delih Slovenije, ter izven meja, še posebej v Avstriji, Avstraliji, na Hrvaškem, Madžarskem in podobno. Ob koncu prvega tedna v septembru smo v neposredni bližini podjetja Elrad International in Transporta Rojko, torej v radgonski industrijski coni, zasledili njivo na kateri je lastnik gojil buče. Letošnjo sušno poletje sicer ni bilo najbolj naklonjeno gojenju buč, saj slednje potrebujejo za svojo rast kar veliko vlage. Letos pa je bilo vsaj na radgonskem območju kar veliko časa zelo vroče z malo padavin. Kljub temu pa je pridelek buč v biližini industrijske cone še kar zadovoljiv. Kolikšen bo pridelek bučnega semena pa bo znano, ko bodo s posebnim strojem buče otrebili. Ne glede na to, kakšna bo letina, pa je znano, da za liter bučnega olja potrebujemo od 2,5 do 3 kilograme posušenih bučnic (semen) oziroma 30 do 40 buč, težkih od pet do osem kilogramov. Na hektar je možno pridelati od 1.200 do 2.000 kilogramov buč, po sistemu ekološke pridelave pa le 700 kilogramov, kar pomeni, da je takšno olje precej dražje. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije so bile v lanskem letu na območju Slovenije buče posajene na nekaj manj kot 3.800 ha površin.
Od buče do bučnega olja
Pridelovalci buč imajo v nekaj mesecih dela na njivah veliko skrbi in tudi tveganja. A to si vzamejo v zakup in čakajo…, da se barva oljnih buč jeseni spremeni iz zelene v rumeno-oranžno, kar pove, da je čas za spravilo buč. Strojno jih poberejo iz njive in obenem iz njih kar posesajo semena. Nekoč so to opravilo – tako imenovano ročno trebljenje (pobiranje semen) buč opravljale predvsem ženske. Ko je seme pobrano, sledi pranje. Bučno seme operejo s stroji za pranje bučnih semen. Prednost čistega semena je večji izkoristek olja, boljša kvaliteta in krajši čas sušenja. Očiščena semena odpeljejo v sušilnico, kjer se posušijo. Med sušenjem je treba bučna semena
ves čas mešati. Iztrebljeno bučno seme so v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali
pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap
strehe. Za 1 liter Štajersko prekmurskega bučnega olja potrebujemo povprečno kar 3 kg posušenih bučnih semen.
Proizvodnja bučnega olja se prične s prevzemom bučnic golic v oljarni. S ščetkanjem semen
odstranijo voskasto povrhnjico, spihajo in odstranijo vse primesi, kot so ostanki buč, prah,
kamenje, listje. Semena nato razvrstijo po velikosti in teži. Bučna semena nato segrejejo in
zmeljejo. V ustreznem razmerju dodajo vodo in sol. Pripravljeno maso nato pražijo v pražilnih ponvah ob stalnem mešanju. Praženo maso vodijo na stiskalnico, kjer iztisnejo bučno olje. Bučno olje pustijo, da se dva do tri tedne naravno useda, da se izločijo trde sestavine. Po tem času ga napolnijo v steklenice ali drugo embalažo. Pri proizvodnji bučnega olja nastaja kot stranski proizvod bučna pogača, ki je odlična hrana za živali.
Buče in bučno olje
Za buče so sicer že od nekoč dejali, da je to kultura, ki je nekako »vrinjena« med posajeno koruzo. „Tako so to delali naši starši, ki so na mali posesti preživljali tedaj dokaj velike družine. Spominjam se, da so buče sadili med koruzo in krompir, po navadi pa tudi na robovih njiv, da se je bilje razraslo na vrati, kjer je rastlina, v tem primeru buče, imela več svetlobe. Gojili so stare sorte, katere so rodile veliko debelejše plodove, se pravi buče, ki so imele seme z »luskinami«. Te smo pozimi luščili, bodisi družina, ali pa družno pri kakem gospodarju. To je bilo prijetno druženje vaščanov in sorodnikov. Danes sejemo sorto »golic«, zato tudi tega običaja ni več. Zanimivo je, da so tudi sončnice sadili le na robovih njiv, ki so bile posajene z drugimi kulturami: krompirjem, krmno peso in koruzo. Tudi danes različna društva pripravljajo trebljenje bučna semena iz razpolovljenih buč, s čem ohranjajo tradicijo iz preteklosti. Tedaj so buče vozili na kmečka dvorišča in jih sproti trebili le toliko, kolikor »kopajn« so pokrmili živini. To je bila za živino, zlasti pozno v jeseni, osvežitev pri suhi krmi,“ nam je razlagal starejši možakar z desnega brega reke Mure, iz Prlekije. Dodal je da so iztrebljeno bučno seme v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap ponavadi slamnate strehe. Ob slabem vremenu pa so semena sušili na krušni peči. Ko so seme oluščili pa so šli na »oljovo«, to je stiskanje olja pri mlinarjih, ki so se ob mletju zrnja ukvarjali tudi s oljarstvom. Seveda je potrebno poudariti, da je bučno olje specialiteta za pripravo vseh solat na področju Prekmurja, Prlekije, Štajerske in tudi drugih območij dežele na sončni strani Alp. Solata, ki je pripravljena z domačim bučnim oljem »diši«, in ima posebno prijeten okus…
Če bi radi imeli debele buče, bi morali, ko ste jih sadili, poleg debelo lagati
Med ročnimi pobiralci bučnic, smo pred dnevi, med drugim tudi slišali tudi nekaj rekov na račun buč: Če bi radi imeli debele tikvi (buče), bi mogli, ko ste jih sadili, poleg debelo lagati. „Jaz samo povem, kako so nekoč rekli in nič ne lažem“, nekdo drugi pa dodaja: „Pri nas je bila navada, da po koncu sajenja sedeš na rob njive in rečeš: Naj bojo buče tak debele, kak je moja rit!“ Slišali smo tudi, da so v Vučji Gomili veseli, da imajo društvo, ki med drugimi aktivnostmi skrbi tudi, da se ohranijo kmečki običaji in da ljudje vidijo kako so se dela na deželi opravljala v preteklosti, ko še ni bilo strojev…
Buče se omenjajo še 14.000 let
Najstarejše sledi navadne zaobljene buče so iz obdobja stare ledene dobe, pred okoli 10.000 leti in izvirajo iz južne Mehike. Še starejši, okoli 14.000 let so stari ohranjeni ostanki vodnjač v Peruju. 6.000 let so stare arheološke izkopanine, ki dokazujejo, da so Indijanci gojili buče že v davni preteklosti. Indijanskim staroselcem Južne in Srednje Amerike so buče pomenile eno glavnih kmetijskih rastlin, že davno pred tem, ko jih je iz Amerike v Evropo prinesel pomorščak Krištof Kolumb.
Najtežja buča v lanskem letu v Sloveniji je tehtala 615 kg. Na tekmovanje, ki bilo v Mozirskem gaju, jo je pripeljal Uroš Fifolt iz Koroške vasi pri Novem mestu. Najtežjo bučo v Sloveniji je do sedaj pa je pridelal Janko Lovše iz Trebnjega, ki je tehtala kar 842 kg. Lovše je sicer pridelal tudi najtežjo lubenico v Sloveniji, ki je tehtala neverjetnih 82 kg. Najtežja buča na svetu doslej pa je tehtala 1247 kg. To bučo so pridelali v Kaliforniji. (F.K.)
Fotografije: Franci Klemenčič