Žalost med ljubitelji živali: Zanemarjeni Maxi Lion je izgubil bitko za življenje
Že pred dnevi smo pisali o žalostni zgodbi ljutomerskega kasača Maxi Liona, ki je v preteklosti blestel na kasaških dirkah, svoja starejša leta pa je dočakal hudo zanemarjen in shiran. V Društvu za zaščito konj, kamor so ga po anonimnem klicu, v svoj RC Orova vas pri Polzeli, sprejeli v petek, 22.10., so mu te dni pomagali, kolikor se je dalo, a so včeraj zjutraj sporočili žalostno novico, da se je Maxi, med čakanjem na veterinarja, ki bi ga evtanaziral, žal poslovil sam. Vso Slovenijo je pretresel že posnetek ubogega konja Maxija Liona, ki naj bi bil tako močno zanemarjen, mnoge pa je v tej žalosti navdušil njegov boj za življenje, zlasti pa aktivisti omenjenega društva, z Natalijo Nedeljko na čelu, ki so se za Maxima borili 24 ur na dan. Žal pomoči ni bilo in so se nad po dnevu mrtvih, včeraj zjutraj za vedno poslovil.
„Maxijeva zgodba je končana. V času, ko smo čakali na veterinarja, da ga uspava, saj je bilo jasno, da ga več ne smemo pustiti v hudih mukah, se je z globokim vzdihom poslovil sam. Njegovo srce očitno ni zdržalo. Preveč je bilo. Ponoči sva se pogovarjala. Želela sem, da se odloči sam. In se je odločil. Zaspal je. Mirno in tiho, vendar obdan z ljubeznijo, ki je doslej ni bil deležen,“ nam je povedala Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konj in ostalih živali.
Dirjaj Maxi po nebeških poljanah. Tam ni bolečin in ne izmečkov, ki bi ti povzročali trpljenje, so zapisali mnogi ljubitelji živali, naša sogovornica pa dodaja: „Kot veste, smo ga nekako postavili na noge. Z vsemi infuzijami, z vsemi mogočimi podporami. Ni da ni. Maxi sam ne more stati. Njegov desni sklep je bil hudo zdelan, močno ga je bolelo, verjetno ga je načela artroza. Njegovo telo je, kljub vsem protibolečinskim in podpornim terapijam, poslanimi energijami, dobrim željam, takšnimi in drugačnim domačim zdravilom, kremam,… bila ena sama bolečina. Res smo si želeli, da bi mu pomagali, naredili smo vse, kar smo lahko. Verjamem, da smo mu vsi želeli vse najboljše. Ampak, če je prišel k meni umret, potem ga, zaradi svojega egoizma, nismo smeli zadrževati. Zato smo se odločili za evtanazijo, zdajle pa je sam svoje utrujeno telo položil k počitku. Jaz sem se nekako poslovila od njega. Pogovorila sva se in prepustila sem mu odločitev.“
Tako se je poslovila žalostna usoda konja Maxija Liona. Nekdanji junak kasaških dirk avtohtone slovenske pasme ljutomerski kasač, močno shiran in brez moči ter z abscesom na kopitih, enostavno ni imel možnosti za preživetje. Najbrž je vse skupaj prizadelo, ali bi ga vsaj moralo, tudi zadnjega lastnika nesrečnega Maxija, uglednega poslovnež Friderik Prah iz okolice Podčetrtka
