Skip to content

Še mesarji niso želeli shiranih bikcev, ki sta le našla nov dom

S kmetije, kjer sta hirala v lastnih iztrebkih, so Šeka in Liska, ob pomoči inšpektorjev, rešili ljubitelji živali

Več kot žalostno je, da smo ljudje postali največje „živali na svetu“, je tožil znanec, ki vseskozi spremlja žalostne zgodbe štirinožnih prijateljev in tudi rejenih živali, ki jih lastniki in sploh „ljudje brez srca in duše“ trpinčijo in pogosto tudi pokončajo. Vsake toliko, še zlasti v zadnjih dneh in tednih, namreč javnost pretresajo zgodbe o nečloveškem in nehumanem obnašanju ljudi do nedolžnih in nezaščitenih živali. Takšno vedenja pogosto meče slabo luč na celotno človeštvo, še posebej v tem času epidemije. Žal nekateri v tem „karantenskem času“ nimajo kaj početi in zato streljajo na nedolžne živali. Po prepričanju ljubiteljev živali, razlog ne more biti drugi kot objestnost. In zadnji primer nečloveškega ravnanja z lastnimi rejenimi živalmi na manjši kmetiji v okolici Sevnice, je dejansko kaplja čez rob človeške nehumanosti. Več let kmetijo najbrž ni obiskal niti uradni veterinar (veterinarski inšpektor), kajti v nasprotnem se najbrž ne bi zgodilo, da bikce, ki bi kmetiji morali prinesti zaslužek, nočejo prevzeti niti mesarji. Ob vsem tem trpinčenju je še dobro, da je ena žival poginila, kajti očitno je to sprožilo alarm, da na kmetiji nekaj ni kot bi moralo biti. Zato so uradni veterinarji po hitrem postopku, potem ko so odkrili dva bika, ki sta hirala v svojih lastnih iztrebkih, odredili odvzem živali. Ker pa ju zaradi njunega stanja niso hoteli niti mesarji, so jima pa priložnost za lepše življenje ponudili v Društvu za zaščito konj in drugih živali, kjer se že redita in vsaj malo doživljata tisto, kar bi se jima morala dogajati ves čas njunega življenja. In sedaj se v društvu, kjer bo tudi Šeku in Lisku, enako kot mnogim drugim živalim, godilo vse lepo, žalostno sprašujejo, zakaj se ljudje odločajo hirati živali. Res je to težko razumeti…, gotovo pa je, da v Društvu za zaščito konj potrebujejo pomoč in podporo, saj potrebujejo veliko hrane in vsega kar potrebujejo številne živali, ki so v njihovih zavetiščih.

Ob tem Snežana Barberič iz društva sporoča: „Te dni sta v naše društvo prispela dva urgentno odvzeta bikca, Šek in Lisko. Tretji naše pomoči ni dočakal in je zaradi malomarnosti lastnikov in okolice, podhranjen in hudo zanemarjen umrl. Našel ga je sanitarni higienik, ki je nemudoma reagiral, da se reši vsaj preostali dve živeči trupli, ki ju zaradi grotesknega stanja, v katerem sta bila, niti klavnice niso želele odkupiti! Nase društvo ima prvo in edino zavetišče za inšpekcijsko odvzete rejne živali v državi in edino pod svojo streho kar tri velika zavetišča s preko 300 rešenčki. Zgodbo o bikcih so pospremili tudi mediji in nase društvo je javnost že ob prihodu obeh sirot poprosilo za podporo. In v imenu obeh živali, srčna hvala vsem, ki ste takoj priskočili na pomoč in seveda hvala tudi za moralno podporo, ampak v takih primerih potrebujemo finančna sredstva. Ne bomo olepševali, nujno so potrebna sredstva za okrevanje obeh, resnično nujno! Mi smo neprofitno društvo, člani in prostovoljci sami doniramo lastnemu društvu in plačujemo botrstva živalim mesečno in za nameček pomagamo lepemu številu posameznikov pri stroških zdravljenja njihovih živali, kadar se nimajo na koga obrniti in so v situaciji, ko sami ne zmorejo več. Ob vsem tem, samostojno in z lastnimi sredstvi rešujemo in nameščamo se živali po terenu“.

Snežana Barberič in Natalija Nedeljko, predsednica omenjenega društva ob tem dodajata, da javnost prosijo za pomoč, kadar je to nujno. So veliko društvo, s tradicijo, z ugledom, na mesečni ravni odgovorno zberejo dovolj finančnih sredstev, da pokrijejo vse tekoče stroške, z zdravljenji živali vred. „V tovrstnih primerih pa potrebujemo pomoč širše skupnosti, to so izredni primeri, ki jih zaznamujejo izredno visoki stroški. Lačna in žejna na novo rešena bikca ne bosta, ampak stroški veterinarskih in kovaških storitev, bodo ekstremen zalogaj. Vsi, ki rešujemo živali, dobro vemo, da lahko za enega samega poškodovanega ptička mimogrede odštejemo tudi do 300 ali več evrov, pri tako velikih živalih, kot je govedo in v tako grozljivem stanju, kot sta naša nova varovanca, pa stroški segajo do neba in jih merimo v tisočakih evrov, čeravno nam bodo naši strokovnjaki na terenu nekaj oddelali pro bono. Prosim vas, ne glejte stran! Ne moremo gledati stran. Vsi smo želeli zavetišče za živali, ki nimajo kam iti, ki jih inšpekcija ob odvzemu nima komu dati, nima kam namestiti. Nase društvo tako zavetišče zdaj ima, bikca sta ušla smrti zahvaljujoč temu! Zbrali nismo niti toliko, da bi pokrili stroške, ki smo jih imeli apriorno, se pred prihodom Šeka in Liska v zavetišče. Vnovič hvala vsem, ki ste že priskočili na pomoč, ampak v tem primeru potrebujemo veliko večjo podporo, da ju spravimo na noge“.

Odvzeta bikca sta sicer sta po pet let, tehtata eden 400, drugi 380 kg. Pri teh letih ima povprečen bik nad 1000 kg! Dobesedno sta shirana do kosti, polna glivic. Na prvi pogled sta prej podobna dvema zares ubogima teličkoma, kot pa odraslim bikom. Zato vsi lahko pomagamo, da vsaj malo vrnejo svojo težo. „Karantena je vsem nam močno oklestila dohodke, ampak to ne pomeni, da bomo zdaj prenehali z reševanjem živali. Te nas potrebujejo se dalje in nihče, ki mu je mar, si ne bi smel dopustiti pogledati stran. Šeku in Lisku posamezniki in podjetja lahko pomagate tako, da postanete njun sponzor, njun boter ali z nakazilom enkratnega prostovoljnega prispevka na: TRR: SI56 1010 0005 8649 590, Društvo za zaščito konj in ostalih živali, Šercerjeva 9, 3320 Velenje (kot namen navedete “BIKCA”, kot kodo namena pa “CHAR”); s poslanim sms s ključno besedo “KONJI5” na 1919 prispevate 5 €; z donacijo preko servisa Paypal na admin@dzk.si prispevate znesek v poljubni višini (pri plačilu preko Paypala kot referenco uporabite datum nakazila brez ločil). Zgodbe obeh sirot in njuno okrevanje lahko spremljate na uradni strani našega društva in na strani enega izmed naših zavetišč, kjer sta bikca tudi nameščena, DZK CRZ Pončo. Hvala, s skupnimi močmi zmoremo, se vedno do sedaj nam je to uspelo“, še poudarjata Snežana in Natalija iz Društva za zaščito konj in drugih živali.

Fotografije: Arhiv društva

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja