Predvsem bi rada umrla v Sloveniji, a ker se ji to zanesljivo ne bo zgodilo, je izbrala Švico
Gotovo je, da veliko Slovenk in Slovencev, zlasti na severovzhodu države, zelo dobro pozna telesno „majhno“, a po srcu in duši zelo veliko osebnost, upokojeno učiteljico, ravnateljico in kulturnico Alenka Čurin Janžekovič iz prleškega Svetega Tomaža. Mnogi so jo poznali že prej, ne le zaradi njene odločitve, da si v Švici utre pot na drugi svet, saj se je odločila za evtanazijo, torej prostovoljno smrt, če bo prišla v položaj, da bo njeno zdravstveno stanje postalo nevzdržno, temveč predvsem zaradi njenega boja s somišljeniki zoper državne birokrate, ki ne želijo pošteno niti premisliti o legalizaciji evtanazije v Sloveniji. Mogoče bo kaj drugače, ko bo čim več Slovenk in Slovencev prebralo njeno prvo knjigo z naslovom Sam bog naj jo bere, ki sta jo pred nedavnim duhovito in čustveno predstavljali javnosti Alenka kot avtorica in mlada uspešna pisateljica, v tem primeru pa zapisovalka Petra Škarja. Dele njene knjige, ki je dejansko namenjena življenju in evtanaziji, bomo od danes lahko, v nekaj nadaljevanjih, brali tudi v Nedeljskih novicah.
Pred pričetkom objavljanja njenih podlistkov smo se pogovarjali z avtorico knjige Alenko Čurin Janžekovič, ki nam je tudi zaupala, da bi rada umrla v Sloveniji, a ker se ji to zanesljivo ne bo zgodilo, je izbrala Švico. Alenka, ki je kot učiteljica, mentorica in ravnateljica bila vedno srčno predana temu plemenitemu poklicu, še vedno izžareva srečo, veselje in zadovoljstvo. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako zares živeti. A kot ima vsaka pravljica svojo temo, tako jo ima tudi Alenkino življenje – že od rojstva živi z Morquoijevim sindromom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Zanjo ni zdravila. Med drugim nam je tudi povedala, da si njen soprog želi plesati še pri devetdeset letnici z njo. Ona pa mu smeje odgovarja, da pa si bo za ta podvig moral najti drugo plesalko.
Res si želi živeti 100 let, a je po lastni izbiri pripravljena na vse. Ne boji se smrti. Boji pa se, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih… Zato se je trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želi živeti in si je uredila človeku dostojanstveno slovo – “vodeni samomor” – v Švici. To svojo odločitev čuti kot poslanstvo. Zato se s skupino somišljenikov zavzema, da bi končno predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) pristal v odločevalskih rokah. Tudi Alenkina knjiga Sam bog naj jo bere podpira predlog Slovenskega zakona.„Ta knjiga je moje poslovilno pismo. Želim jo držati v roki, preden se odpravim na zadnjo pot. Upam in želim si, da bo družba prepoznala, da je dostojanstven konec življenja veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti, ali pa pač zato, ker smo Slovenci bolj ‘papeški od papeža! Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojanstveno smrt. V to srčno verjamem!” nam je razlagala Alenka, ki bo tako ali drugače, gotovo mnogim ostala v trajnem spominu.
Ko jo pobaram o pričakovanjih v letu, ki se pravkar začenja, pa Alenka v svojem stilu, čustveno in dokaj duhovito pove: „Preprosto ti povem, da se ne trudi z nekimi posebnimi mojimi željami za leto 2022. Predvsem mi je pomembno, da bi moja knjiga dosegla čim več bralcev in da bi spoznali, da: evtanazija, vodeni samomor ali pač pomoč pri prostovoljnem končanju življenja niso prisila ampak IZBIRA. Čeprav si srčno želim umreti v Sloveniji, se mi ta želja zagotovo ne bo uresničila, zato je še vedno moja prva izbira Švica. Srčno pa sem hvaležna strokovni ekipi in vsem ljudem “dobre volje”, ki bodo ostali za mano, da se bodo zagotovo še naprej zavzemali za zakon. Ob tem je tudi meni zaželela življenje s čim manj bolečinami.
„Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo. Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo…“ besede so iz knjige Alenke Čurin Janžekovič ~Sam bog naj jo bere~. Knjigo še vedno lahko naročite v Založbi 5KA, GSM: 040/415 615
