Pomurski prometni policist v 24 dneh premagal 617 kilometrov dolgo slovensko planinsko pot; Pot ga je vodila od Maribora, preko Triglava do Ankarana
Pomurskemu prometnemu policistu, 45–letnemu Damjanu Dervariču, ki je policist že 21 let, zadnjih 13 na PPP Murska Sobota, bo leto 2022 gotovo ostalo v posebnem in trajnem spominu. Kako tudi ne, ko pa se mu je izpolnila dolgoletna želja, da je v enem zamahu prehodil Slovensko planinsko pot (SPP) dolgo 617 km. Pot ga je Prekmurca, z goričkih hribčkov, domač iz Sebeborcev, nedaleč od Moravskih Toplic, vodila od Maribora, preko Pohorja in Triglava do Ankarana. To so sanje skoraj vsakega planinca in športno-rekreativnega zanesenjaka, kakršen Damjan gotovo je, in čeprav je predvideno, da naj bi planinci SPP prehodili v 37 dneh, jo je pomurski policist, planinec, nogometaš, gasilec…, zaključil v 24. To še zdaleč ni rekrod, a je vsekakor zavidanja vreden dosežek. Mož žene Dušanke, ter oče 18-letne Neje in 15-letnega Vida je sicer premagal številne gore, doma in v tujini, sedaj pa je realiziral svojo največjo željo. Vse leto se je pripravljal, opravil veliko tekov, premagal veliko vzponov, saj se je kot pravi zavedal, da gre za zelo naporna pot, tako psihično in fizično, in da se samo dobro pripravljen lahko odpravi na tako zahtevno turo.
„Želja je bila, da bi SPP, po kateri predvidena hoja je 37, premagal v enem zamahu in v 24 dni. Zato sem se moral dobro pripraviti in mi je tudi uspelo. Nikakor ni bilo enostavno, saj je prihajalo tudi do kriz, a je vseeno šlo. Včasih je bilo hujše priti dol z vrha, kot kot. Ker sem ocenil, da prtljaga povzroča posebne težave, sem imal pomočnike, ženo, brata ali koga drugega, ki so mi v dolino pripeljali kar sem potreboval predvsem za preobleči. Tudi hrano nisem imel s seboj, tako da sem večinoma jedel na postojankah in kočah, kjer sem tudi prenočeval. Strošek tega podviga je znašal okoli 1.500 evrov, a to, enako kot vsi napori, ni nič proti zadovoljstvu, ki ga človek občuti na koncu, ko si lahko v morju namočiš utrujene noge,“ nam je razlagal skromni možakar, ki kot član PD Matica MS skozi, pravzaprav ko ima vsaj malo časa, hodi okrog, med drugim je kar 14 krat bil na Triglavu. Tudi po zimi, ko je bilo gor 5,5 metra snega, kot nam je povedal. Enako nam je Damjan zaupal, da že razmišlja o podvigu v letu 2023, in sicer naj bi se odpravil na najvišji avstrijski vrh Grossglockner (3.798 m visok Veliki Klek), ob tem namerava premagati še najdaljšo in po oceni mnogih tudi eno najlepših slovenskih transverzalnih poti: Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Pot je mimogrede speljana po vseh slovenskih pokrajinah, od Prekmurja do Slovenske Istre, v dolžini nad 1000 km. Pričetek je v Gančanih, kjer je 18. oktobra 1941 v spopadih z Madžari padel Štefan Kovač-Marko, voditelj narodnoosvobodilnega gibanja v Prekmurju. Konča pa se na Slavniku, kjer je bila od marca 1943 do osvoboditve kurirska postaja P-2, najjužnejša kurirska postaja na slovenskem ozemlju.
Damjan, ki bo v tem jesenskem in zimskem času opravljal tudi izpit za vodnika, kar je obljubil svojemu PD Matica MS, nam je razložil tudi potek SPP in kako se je z goričkih hribčkov, kjer živi, odpeljal do Maribora, in nato čez Pohorje in najvišje slovenske gore, prebil do Jadrana. Gotovo je, da bo nekoč lahko svojim vnukom razlagal, kako je eden redkih Slovencev, ki je v enem zamahu prehodil celotno SPP dolgo 617 kilometrov, ki se razprostira od Maribora do Ankarana oz. Debelega rtiča. Damjan se je podal na znamenito pot, ki se prične v Mariboru in poteka čez Pohorje, preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij in se nazadnje spusti na Kras ter konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Dolga je kar 617 km, potrebnih pa je opraviti kar 37.300 m vzponov. Že v prvih dveh treh dneh je opravil 80 km poti in premagal 3200 m ‘višincev’. In ne le, da je šel naprej, temveč je brez težav premagal nič kaj enostavno ruto in se vrnil na svoje prekmurske ravnice, kjer se je kmalu vrnil vsakodnevnemu življenju, ki je znanj vedno zanimivo in pestro. Z uspešnim podvigom je gotovo povzdignil tudi sloves domačega kraja Sebeborci, tam kjer si roke podajajo gorički griči in ravnica proti reki Muri.
„Šele na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,“ pravi Damjan, ki se raje, kot na obalo vrača v gorski svet. „Nisem človek, ki bi lahko bil dlje časa na morju. Raje grem v gore ali pa na bolj aktiven dopust, ker mi predstavlja večji užitek. V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja. Gore stojijo že toliko let, medtem ko ljudje pridejo in gredo,“ razlaga razgledani policist, ki je zelo cenjen in spoštovan tudi med delovnimi kolegi. Sam je, ne le na SPP, temveč sploh v gorah doživel nepozabne dni ter ustvaril spomine, ki so mu na nek način preoblikovali razmišljanje o smislu in življenju. „Med hojo, kot je ta po SPP je veliko časa za razmislek, po glavi ti gre 100 stvari. Razmišljal sem o tem, da nekatere stvari v življenju niso tako samoumevne, v življenju moraš stremeti k skromnosti. Materialne dobrine ti ne prinesejo sreče in zadovoljstva. Denar mi ne pomeni tako veliko, kot recimo šport, rekreacija in čas zase. Dobil sem tudi nove ideje in navdih, skratka same pozitivne zadeve,“ razlaga naš sogovornik, ki ne odneha, ko se nekaj odloči.
Ljubezen do gora in občutek spokojnosti v naravi sta razlog, da je Dervariča očaralo planinarjenje. „Sem delovna oseba, ki uživa v športu. Po naravi sem perfekcionist, družabna oseba, ki ji veliko pomenijo prijatelji. Moj pustolovski duh me je popeljal marsikam torej tudi na SPP. Občutek, ko si v gorah je povsem drugačen kot je v običajnem vsakdanjiku. Vsekakor je miselni oddih. Ko premagaš cilj, dobiš občutek samozadovoljstva in sam pri sebi dobiš občutek, da si nekaj ogromnega naredil.“ pravi Damjan in o premagovanju SPP dodaja: „Vsekakor mi dosti pomeni, da je vse potekalo tako, kot sem si zamislil.“ Ob tem nam je Damjan podrobno predstavil celotno SPP, ki se prične v Mariboru, nato poteka čez Pohorje in ostale slovenske gore, na koncu se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Potrebno je priti do Ribniške koče, Kop, Kremžarjevega Vrha in nato do Slovenj Gradca. Sledi hoja na Uršljo Goro, pa Raduho, sledi spust do Robanovega kota, v dolino, kjer se začenjajo pravi razgledi in doživetje. Od Kranjske koče na Ledinah sledi vzpon na Koroško Rinko, Skuto, Kokrsko sedlo, Grintovec in nato še na Jezersko Kočno, kjer so tudi najvišji vrhovi. Po planinski klasifikaciji gre za ene najbolj zahtevnih planinskih poti, ki so tudi zavarovane. Od Češke koče pod vodi doline Vrat, pa vzpon na Begunjščico in Stol, najvišji vrhu Karavank in do slikovite Golice, kjer so cvetoči travniki z znamenitimi narcisami. Vrh Triglava je osvojil že 14 krat, zato mu vzpon na najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije ni predstavljal večjih težav. Od Koče na Doliču pod Triglavom, pot pelje do Kriških podih, kjer se nahajajo naravna jezera, ki so najvišje ležeča v Sloveniji in so tudi zelo obiskana. Sledil je vzpon na mogočen Razor, kjer se nahaja najbolj nevaren del poti. Po Razorja se je odpravil proti Vršiču in povzpel na Prisojnik, veličastno goro z zastrašujočo severno steno, ki poteka proti Kranjski Gori. Preko nje potekata dve označeni in zavarovani poti, ki sta dostopni le izkušenim planincem in alpinistom. „Prisojnik je zelo zanimiv, predvsem zaradi dveh oken ter obraza Ajdovske deklice, ki je vklesana v njegovo steno.“ Nato se ke Damjan odpravil na Jalovec, katerega podoba je tudi v grbu PZS. Jalovec je zanj eden najlepših vrhov. Ni tako zelo obiskan kot Triglav in je zelo težko dostopen. Sogovornik je imel najbolj naporen del poti na Primorskem. Sledil je namreč spust v dolino Trente ter do izvira Soče, nato pa vzpon do Triglavskih jezer. Dolino Triglavskih jezer turisti množično obiskujejo, saj ponuja izjemno lep razgled.
Iz Doline Triglavskih jezer gre pot proti Bohinju in zadnjemu dvatisočaku Krnu, nato pa proti Tolminu in Poreznu. Sledil je sestop do težko dostopne soteske Pasice, kjer je ukleščena nekdanja partizanska bolnica Franja. Sledi bližanje primorski pokrajini, od Idrije proti Ajdovščini in Nanosu, s katerega sem se spustiš do gručastega naselja Razdrto. „Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem, kjer je bilo zelo monotono, nikogar ne srečaš. Bile so dolge razdalje, težko sem se kaj spočil ali pojedel, ker so bile koče zaprte. Prej najdem motivacijo, ko se srečujem z ljudmi in uživam v razgledu, kot pa da se sprehajam po ravnem in ni nikogar. V zadnjih dneh sem se odpravil še proti Slavniku, zadnjemu hribu na poti, ki je višji od 1000 metrov in s katerega lahko vidiš Ankaran. Skozi Ankaran sem z zadnjimi močmi nato prišel do cilja in dosegel Debeli rtič,“ nam je povedal Damjan, ki se strinja, da je dolga pot bila zelo zahtevna, saj se je od prvega do zadnjega dne srečeval s številnimi izzivi. Bolela so ga stopala in dobil je veliko žuljev, a je vseeno prevladala misel od zmagi na SPP.
Razložil nam je Damjan tudi, da na vremenske razmere ne moreš vplivati, zato moraš biti pripravljen na vse. V visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. Ogromno je tudi krav in ovc, saj pot poteka skozi številne pašnike. Bilo je zelo vroče in me je bilo malo strah, da ne bi kaj srečal na teh zapuščenih poteh z visoko travo, saj je veliko pajkovih mrež, ki jih sprva ne vidiš. Na srečo ni naletel na nič nevarnega. Damjan se je poti lotil sistematično in si zadal cilj, za na pot si je pripravil seznam nujnih potrebščin, ki jih je potreboval za tako zahteven podvig. Na seznamu so bili dobri pohodniški čevlji, kapa, saj je sonce v visokogorju zelo močno, brisača, nekaj majic, dvojne kratke hlače, dolge hlače, vetrovka…, mnoge sprotne reči so mu pripeljali v doline. „Dober nahrbtnik je osnova, dobro je, da je čim manjši. Krema za sončenje je obvezna, saj te planinsko sonce opeče. V nahrbtnik sem dal tudi protibolečinske tablete, če bi jih slučajno potreboval, a jih na srečo nisem. Energijske tablice so bile obvezno živilo za hiter dvig energije na poti. Predvsem čelada je v gorah nujna in četudi pot ni nevarna, jo je priporočljivo nositi zaradi morebitnega padajočega kamenja. S pohodniškimi palicami je dosti lažje, saj se lahko nanje opreš med pohodom. Imel sem tudi naglavno svetilko in rezervne baterije, brez katerih ne gre…
Prijazni policaj nam je ob koncu dejal, da je v šport in rekreacijo vpet že od malih nog, saj pravi, da mu šport predvsem pomeni sprostitev in pobeg od vsakdanjika. „Šport in zdravje mi veliko pomenita, zato menim, da bi moral vsak več časa nameniti sebi in športu, tudi, če je le rekreativen. Zase si vzamemo premalo časa, šport pa nam omogoči tudi, da se s prijatelji družimo ob rekreaciji. Sam si ne predstavljam življenje brez športa. Že če kakšen dan ne športam, imam slabo vest in mi nekaj manjka. Alpinizem in pohodništvo mi prinašata notranje zadovoljstvo in pobeg pred vsakdanjim življenjem.“
