Milena M. Reščič se je rodila le nekaj mesecev po koncu 2. svetovne vojne in si ustvarila pestro življenje
Med nami gotovo ni posebej veliko tako vsestranskih ljudi, kot je Milena M. Reščič iz Črešnjevcev nedaleč od Gornje Radgone, ki je pred dnevi, družbi svojih najdražjih v Gostilni, piceriji in pivovarni Kostanj v naselju Ptujska Cesta, obeležila okrogel življenjski jubilej, 80. letnico rojstva, s tem pa tudi konec največje morije v novejši zgodovini človeštva, 2. svetovne vojne. Navidezno krhka ženica, toda v resnici in življenju duhovno in fizično močna dama, ki je bila rojena konec julija 1945, je lahko ponosna na svoje prednike in na vse kar je v svojem pestrem in bogatem življenju dosegla. Ob čestitkah in nazdravljanju ob lepem življenjskem jubileju smo izvedeli marsikaj o slavljenki, ki je tudi sicer znana širši javnosti več kot pol stoletja. Sama izvira iz na daleč znana kmetijsko-obrtniško-podjetniške družine Šaruga z Melov pri Gornji Radgoni, katera je poznana tudi, da neguje in nadaljuje tradicijo ohranjanja naše ljudske kulture in dediščine, kot sta jo gojila prednika, starša sedanjih lastnikov, Milena, st. in Feri, sicer nekakšna začetnika kulturnega in umetniškega ustvarjanja v kraju Mele in širše. Ohranjanju in ustvarjanju značilnosti okolja sta posvetila velik del skupnega življenja, kar so nadaljevali in nadaljujeta tudi njuni otroci Milena, (pokojna) Marija in Sandi, ki je s svojo družino lastnik domačije na Meleh in večji del vinogradov v Črešnjevcih.
Rojena konec julija 1945, je Milena Šaruga (poročena) Reščič osnovno šolo obiskovala v Gornji Radgoni, učiteljišče v Murski Soboti, Pedagoška akademijo pa v Mariboru. Vesela je, da je uspešno opravljala svoje delo učenja osnov likovnega izobraževanja, na več slovenskih šolah. „Moja osnovna naloga je bila delo s fanti in dekleti. Gre za navdušujočo množico otrok, ki je potem našla svoje mesto v odraslem svetu. Pedagoško delo me je povsem zaposlovalo in imela sem srečo, da so vodstva šol to cenila, saj sem se ob delu lahko tudi sama lahko dodatno izobraževala. Dela učencev so bila nagrajevana doma in povsod po svetu, kamor smo bili povabljeni. Kar me najbolj veseli je dejstvo, da se jih veliko ukvarja tudi z umetnostjo, likovno, literarno, glasbeno, gledališko, filmsko…“, nam je povedala M.M. Reščič, ki je nadaljevala, kako je otrokom skušala predati od svojih staršev podedovano zavest o spoštovanju vsakega dela in človeka, ki ga dobro in pošteno opravlja. „Življenje ni varna pot; nobena stvar nam ni podarjena sama po sebi, za vse je potrebno naše delo; notranja sila nam daje zadovoljstvo bivanja – različnosti; nekoristnost vsega, kar ni pridobitno, pa naj bo to književnost, humanistične vede in znanstvene raziskave, likovna, gledališka, plesna umetnost, ki samo porabljajo sredstva za velike finančne interese“. Vesla je naša sogovornica, da se v družini razumejo, da je zdrava in tudi v tretjem življenjskem obdobju lahko veliko dela na „svojih področjih“, kjer na prvo mesto postavlja umetnost in številne kulturne dejavnosti ter ohranja kulturno dediščino svojih prednikov, katera bo ostala tudi zanamcem.
„Slikarska dela Milene M. Reščič so metafizična abstrakcija, zgodbo katerih pripovedujejo barve. Navdih za vsebino del avtorica najde v naravi in poeziji, ki posamezniku vedno nudita nekaj več, kar je onkraj vseh fizičnih zaznav in čutenj. Gre za poglobljen razmislek o našem bivanju tukaj in zdaj, o nas, ki dirjamo k prihodnosti, čeprav smo v nenehnem primežu preteklosti. Daleč pred našim časom so se predniki globoko poklanjali Zemlji, jo negovali s pravljicami, ki so vzgajale vedno nove in nove generacije za odgovoren odnos do nje. Pravljice morda zvenijo magično, a so nenehno črpale iz življenja samega, v njih je najti marsikatero danes že pozabljeno modrost. Učijo nas o ambivalentnosti človeškega hotenja, o njegovi neusahljivi nežnosti in dobroti, in hkrati o njegovi preračunljivosti in grabežljivosti, zaradi česar so darovi dodeljeni le nekaterim. Včasih se nam zdi, da so dnevi pravljic pozabljeni, da smo jih pustili nekje na poti ob hitri cesti do obljubljene prihodnosti. V tem hitenju smo zavrgli magično, se vzvišeno zavihteli vse do roba neba, postavili spomenike, obenem pa za seboj pustili puščavo. V njej smo postali odtujeni od narave, samih sebe, družine, korenin…“ je delo svoje nekdanje učiteljica Milene komentirala Petra Čeh, umetnostna zgodovinarka, sicer direktorica Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki dodaja, da njena dela vsebujejo univerzalne modrosti in nas vabijo v njihovo zavetje, kjer se lahko počutimo domače in si odpočijemo od nenehnega hitenja, od večnega stremljenja nekam tja, onkraj …
Skratka, Reščičeva se je v desetletjih umetniškega ustvarjanja uveljavila kot slikarka in kiparka. Izstopajo njena kiparska dela, ki presegajo mnoge ustvarjalce znanega okolja, sploh ko gre za čutno zaznavanje življenja in sveta. Milena se z jasnim ciljem loteva vsakovrstnih vsebin in jih skozi izbrane količine grobih ali občutljivih materialov nežno gnete ali drugače oblikuje v likovno sporočilnost. Kot so njena dela čutna, tako so tudi v koraku umetniškega dometa ustvarjalke, ko smelo stopa skozi različna obdobja. Upokojena likovna pedagoginja M.M, Reščič ustvarja kot slikarka (slike v akrilu in olju na platnu, enkavstike na ploščah), pa tudi kot kiparka (v lesu, glini in drugih materialih). V delih M.M. Reščič je zaslediti še bolj poglobljen odnos do kombiniranja različnih, a predvsem naravnih materialov: gline, jute in enkavstike. Kombinacije njene izdelke dodatno barvno krepijo ter hkrati poudarjajo njihovo vsebinsko poetiko. Motivika se nanaša predvsem na obliko, barvo in figuro, o čemer priča že sam naslov tokratne razstave, a je na drugi strani še naprej zvesta osebnoizpovednim resnicam in zavezana k slovenski etnološki preteklosti… Velikokrat se posveča enkavstiki, ki ji omogoča najljubši način, skozi katerega lahko sporoča čudovito prepletanje dveh poezij: lastne in moževe. Pogosto se namreč pojavljajo haikuji in pesnitve, ki so sicer delo njenega moža. Navdihujejo njene vizualne upodobitve ali pa jih dodatno razlagajo. V kiparskih in tudi v keramičnih delih prevladuje motiv figure, ki je lahko sama ali pa gre za mnogo figuralni motiv. Forma kiparskih del je eleganca, ubrana v povsem lahen in naraven tok gibanja linij. Izredno domiseln in unikaten element, ki ga Milena tu in tam dodaja svojim delom, je vrv. Gre za simbol povezovanja…
