Tadej Gajser prehodil Slovensko planinsko pot
O Jurovskem Dolu, lepi vasi pod hribčki v dolini potoka Globovnica, z okoli 400 dušami, ki je tudi sedež občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, se je gotovo največ slišalo sredi leta 1992, ko je v središču kraja bil ustreljen dobri človek iz Negove, predsedniški kandidat Ivan Kramberger. A napredna vas, s prijaznimi in delovnimi ljudmi ni znana samo po tem žalostnem dogodku. V kraju je veliko uspešnih in sposobnih ljudi, med katerimi je tudi 27-letni diplomirani fizioterapevt Tadej Gajser, ki bo nekoč lahko svojim vnukom razlagal, da je eden redkih Slovencev, ki je v 16 dneh v enem zamahu prehodil celotno Slovensko planinsko pot dolgo 617 kilometrov, ki se razprostira od Maribora do Ankarana oz. Debelega rtiča. Pred dnevi so namreč člani Društva mladih Jurovski Dol sporočili, da „v teh dnevih navijamo in držimo pesti za našega člana. Tadej Gajser se je namreč podal na znamenito Slovensko planinsko pot, ki se prične v Mariboru in poteka čez Pohorje, preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij in se nazadnje spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Dolga je kar 617 km, potrebnih pa je opraviti kar 37.300 m vzponov. Tadej je po prvih dveh dneh opravil 80 km poti in premagal 3200 m ‘višincev’. Tadej, srečno in varno pot še naprej!“
In ne le, da je šel naprej, temveč je brez težav premagal nič kaj enostavno ruto in že nazaj v Slovenskih goricah, kjer se je vrnil vsakodnevnemu življenju, ki je znanj vedno zanimivo in pestro. Sam pove, da mu omenjeni „pobeg v gore“ predstavlja najboljši dopust, ki rodi vedno nova spoznanja. Z uspešnim podvigom je povzdignil tudi sloves rodnega kraja Jurovski Dol. „Šele na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,“ pravi Tadej, ki se raje, kot na obalo vrača v gorski svet. „Nisem človek, ki bi lahko bil dlje časa na morju. Raje grem v gore ali pa na bolj aktiven dopust, ker mi predstavlja večji užitek. V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja. Gore stojijo že toliko let, medtem ko ljudje pridejo in gredo,“ razlaga mladi diplomirani fizioterapevt, ki je gorah doživel nepozabne dni ter ustvaril spomine, ki so mu na nek način preoblikovali razmišljanje o smislu in življenju. „Med hojo, kot je ta po Slovenski planinski je veliko časa za razmislek, po glavi ti gre 100 stvari. Razmišljal sem o tem, da nekatere stvari v življenju niso tako samoumevne, v življenju moraš stremeti k skromnosti. Materialne dobrine ti ne prinesejo sreče in zadovoljstva. Denar mi ne pomeni tako veliko, kot recimo šport in čas zase. Dobil sem tudi nove ideje in navdih, skratka same pozitivne zadeve,“ razlaga skromni Tadej, vztrajni športnik, ki ne odneha, ko se nekaj odloči.
Ljubezen do gora in občutek spokojnosti v naravi sta razlog, da je Tadeja Gajserja očaralo planinarjenje. „V kolikor se pojavita težave in bolečina, lahko dolgo vzdržim. Sem delovna oseba, ki uživa v športu. Po naravi sem perfekcionist, družabna oseba, ki ji veliko pomenijo prijatelji.“ Tako ga je njegov pustolovski duh to poletje ponesel na Slovensko planinsko pot, kjer je preživel svoj poletni dopust. „Občutek, ko si v gorah je povsem drugačen kot je v običajnem vsakdanjiku. Vsekakor je miselni oddih.. Pohod po Slovenski planinski poti sem imel v mislih že dlje časa. Že lansko leto sva s prijateljem premagala del poti, tako da sem letos imel res veliko željo, kljub temu, da je zelo naporna pot, tako psihično in fizično. Ko to premagaš, dobiš občutek samozadovoljstva in sam pri sebi dobiš občutek, da si nekaj ogromnega naredil.“ pravi Tadej, ki je na uspešen podvig ponosen in pravi, da bo potreboval še nekaj časa za pridobitev novih moči in energije.
„Vsekakor mi dosti pomeni, da je vse potekalo tako, kot sem si zamislil. Nisem še čisto vsega predelal, zdi se mi, da je vse še prehitro, da bi čutil evforijo. Rabil bom še nekaj časa, prav tako pa morajo tudi stopala priti k sebi.“ prav Tadej, ki je podrobno predstavil celotno Slovensko planinsko pot, ki se prične v Mariboru, nato poteka čez Pohorje in ostale slovenske gore, na koncu se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. „Prvi dan sem šel do Ribniške koče, Kop, Kremžarjevega Vrha in nato prispel do Slovenj Gradca. Drugi dan sem prespal na Uršlji Gori, potem pa sem odšel proti Raduhi, v bližini katere sem prespal tretji dan. Nato sem se spustil do Robanovega kota, v dolino, kjer se začenjajo pravi razgledi in doživetje. Od Kranjske koče na Ledinah je sledil vzpon na Koroško Rinko, Skuto, Kokrsko sedlo, Grintovec in nato še na Jezersko Kočno, kjer so tudi najvišji vrhovi. Po planinski klasifikaciji gre za ene najbolj zahtevnih planinskih poti, ki so tudi zavarovane,“ je razlagal Tadej, kateremu so se po spustu proti Češki koči pridružil tudi prijatelj, ki ga je spremljal do doline Vrata, potem pa je pot nadaljeval sam.
Naslednji dan se je povzpel na Begunjščico in Stol, najvišji vrhu Karavank in do slikovite Golice, kjer so cvetoči travniki z znamenitimi narcisami. Vrh Triglava je osvojil že nekajkrat, zato mu vzpon na najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije ni predstavljal večjih težav. Prespal je v Koči na Doliču pod Triglavom, v njegovi okolici in kočah je bilo 99-odstotkov tujcev, Slovence je le redko srečal, zdi se mu, da več ne hodijo pogosto na Triglav, zaradi množičnega navala turistov. Na Kriških podih se nahajajo naravna jezera, ki so najvišje ležeča v Sloveniji in so tudi zelo obiskana. Sledil je vzpon na mogočen Razor, kjer se nahaja najbolj nevaren del poti. Po ogledu Razorja se je odpravil proti Vršiču in povzpel na Prisojnik, veličastno goro z zastrašujočo severno steno, ki poteka proti Kranjski Gori. Preko nje potekata dve označeni in zavarovani poti, ki sta dostopni le izkušenim planincem in alpinistom. „Prisojnik je zelo zanimiv, predvsem zaradi dveh oken ter obraza Ajdovske deklice, ki je vklesana v njegovo steno. Nato sem se odpravil na Jalovec, katerega podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije. Jalovec je zame eden najlepših vrhov. Ni tako zelo obiskan kot Triglav in je zelo težko dostopen,“ pove Tadej, ki je imel najbolj naporen del poti na Primorskem. Sledil je namreč spust v dolino Trente ter do izvira Soče, nato pa vzpon do Triglavskih jezer. Dolino Triglavskih jezer turisti množično obiskujejo, saj ponuja izjemno lep razgled.
„Iz Doline Triglavskih jezer sem se podal proti Bohinju in zadnjemu dvatisočaku Krnu. Ko sem zapustil Krn, se je odpravil proti Tolminu in Poreznu. Sledil je sestop do težko dostopne soteske Pasice, kjer je ukleščena nekdanja partizanska bolnica Franja. Kmalu sem se približal primorski pokrajini. Od Idrije naprej sem šel proti Ajdovščini in Nanosu, s katerega sem se spustil do gručastega naselja Razdrto. Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem, kjer je bilo zelo monotono, nikogar ne srečaš. Bile so dolge razdalje, težko sem se kaj spočil ali pojedel, ker so bile koče zaprte. Prej najdem motivacijo, ko se srečujem z ljudmi in uživam v razgledu, kot pa da se sprehajam po ravnem in ni nikogar. V zadnjih dneh sem se odpravil še proti Slavniku, zadnjemu hribu na poti, ki je višji od 1000 metrov in s katerega lahko vidiš Ankaran. Skozi Ankaran sem z zadnjimi močmi nato prišel do cilja in dosegel Debeli rtič,“ pravi Tadej.
Strinja se naš sogovornik, da je dolga pot bila zelo zahtevna, saj se je od prvega do zadnjega dne srečeval s številnimi izzivi. Bolela so ga stopala in dobil je veliko žuljev. Prve dni od Pohorja pa do Kamniško-Savinjskih Alp je pot poznal, zato je bilo malo lažje, a kljub temu je na začetku imel problem zaradi dodatne teže nahrbtnika in začetnih žuljev. Tudi na vremenske razmere ne moreš vplivati, zato moraš biti pripravljen na vse. V visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. „Ogromno je tudi krav in ovc, saj pot poteka skozi številne pašnike. Bilo je zelo vroče in me je bilo malo strah, da ne bi kaj srečal na teh zapuščenih poteh z visoko travo, saj je veliko pajkovih mrež, ki jih sprva ne vidiš. Na srečo nisem naletel na nič nevarnega.“
Tadej se je poti lotil sistematično in si zadal cilj, da se zbuja pred jutranjim svitom, da v polnosti izkoristi dan. Od prvega pa do zadnjega dne se je zjutraj vstajal ob pol petih. Zvečer si je dal vse stvari ven iz nahrbtnika, si jih opral ter pripravil za naslednji dan. Opazil je, da mu hrana zjutraj ne ugaja, zato je obrok imel šele kasneje po nekaj urah hoje. Za na pot si je pripravil seznam nujnih potrebščin, ki jih je potreboval za tako zahteven podvig. Na seznamu so bili dobri pohodniški čevlji, kapa, saj je sonce v visokogorju zelo močno, brisača, nekaj majic, dvojne kratke hlače, dolge hlače in vetrovka. „Dober nahrbtnik je osnova, dobro je, da je čim manjši. Krema za sončenje je obvezna, moja je imela zaščitni faktor 50, a me je kljub temu opeklo. Zvečer sem uporabil kremo za po sončenju, s seboj pa sem imel tudi torbico za prvo pomoč, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti. V nahrbtnik sem dal tudi protibolečinske tablete, če bi jih slučajno potreboval, a jih na srečo nisem. Energijske tablice so bile obvezno živilo za hiter dvig energije na poti. Predvsem čelada je v gorah nujna in četudi pot ni nevarna, jo je priporočljivo nositi zaradi morebitnega padajočega kamenja. S pohodniškimi palicami je dosti lažje, saj se lahko nanje opreš med pohodom. Imel sem tudi naglavno svetilko in rezervne baterije, brez katerih ne gre. Da ni bilo žeje je poskrbel vodni meh, iz katerega sem pil vodo s pomočjo cevke in se zato nisem ustavljal na poti. Med osnovne stvari so spadali tudi zobna ščetka, pasta, baterija za polnjenje mobilnega telefona, polnilec, osebni dokumenti, planinska izkaznica, sončna očala ter nekaj gotovine.“
V šport in rekreacijo je Tadej Gajser vpet že od malih nog, saj pravi, da mu šport predvsem pomeni sprostitev in pobeg od vsakdanjika. „Šport in zdravje mi veliko pomenita, zato menim, da bi moral vsak več časa nameniti sebi in športu, tudi, če je le rekreativen. Zase si vzamemo premalo časa, šport pa nam omogoči tudi, da se s prijatelji družimo ob rekreaciji. Sam si ne predstavljam življenje brez športa. Že če kakšen dan ne športam, imam slabo vest in mi nekaj manjka.“ Tadej je v preteklost igral ekipne športe, kot je nogomet, a ga je v času pandemije zaneslo med igranje bolj individualnih športov. Takrat je začel s hojo, na začetku samo na Pohorje, nato se je ukvarjal tudi z alpinizmom. Med korono je bilo več prostega časa in sem si našel stvari, ki mu prinašajo notranje zadovoljstvo in pobeg pred vsakdanjim življenjem. Gajser, ki sicer opravlja delo fizioterapevta pravi, da je včasih služba kar psihično naporna. Delo z ljudmi ima svoje pluse in minuse, zato se popoldne rad odklopi od službe. Ob tem Tadej doda, da je v preteklosti sodeloval tudi v športnem izzivu everesting, v sklopu katerega je prehodil strmo pot od vznožja do vrha Pohorja kar 13-krat v enem dnevu…, ob zadnjem pohodu pa pove: „Sem kar ponosen na svoj podvig. Na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš.“ Na koncu še razkrije, da bo še naprej nadaljeval s planinskimi podvigi in že kuje načrte za prihodnost…
