Rudi in Zlatica, ki bosta kmalu praznovala 80. rojstna dneva sta ponosna na svoja jabolka in drugo sadje z Goričkega
„Zame je največje zadovoljstvo in užitek, vse od zgodnje pomladi, do pozne jeseni, delo in poleževanje v sadovnjaku, ki smo si ga uredili na vikendu, na ženini domačiji, v Budincih. Ne gre za nekakšno pridobitno dejavnost, temveč za preprosto uživanje, nekakšnega konjička, kjer pa pridelamo kakšno tono različnega sadja, katerega nato predelamo, bodisi v sokove, marmelade, žganja ipd.“ nam je razlagal Rudi Serec, ko smo ga obiskali v najbolj severnem slovenskem naselju Budincih. Rudi, sicer s svojo Zlatico lahko v čudovitem okolju lahko dejansko uživa, ob tem se oba z veliko ljubezni in zadovoljstva ukvarjata z ustvarjalnim „konjičkom“. In podobno kot so ribiči in lovci ponosni na svoje trofeje, čeprav eni in drugi pogosto pretiravajo pri hvalisanju, so vrtnarji, sadjarji, vinogradniki, poljedelci in drugi kmetovalci, kot sta Rudi in Zlatica, ponosni nad svojimi pridelki, s čem narava obdari njihov trud in prizadevnost.
Med ponosne “kmetovalce” gotovo sodita upokojenca, Rudi in Zlatica Serec iz Gederovcev, torej tik ob meji z Avstrijo, ki bosta kmalu praznovala 80. rojstni dan, ki sta še posebej zaljubljena v svoj sadovnjak, ki ga imata na njeni domačiji ob madžarski meji, v Budincih. Čeprav je razdalja med kraji zajetna, in znaša več kot 30 kilometrov v eno stran, sta Zlatica in zlasti Rudi vsaj trikrat tedensko v svojem sadovnjaku, kjer imata tudi praktično novo hišo z vsem potrebnim. Čeprav sta naša sogovornika, sicer starša dveh hčera ter dedek in babica po dveh vnukov in vnukinj, ter počasi pričakujeta na diamantno poroko (60 let), torej sta oba v zelo zrelih letih, Rudiju in Zlatici ni nič težko. Še vedno čila in zdrava ter vedno dobre volje, poudarjata da ju prav delo v sadovnjaku krepi, Uživanje v naravnem okolju med samim zelenjem in različnimi sadnimi drevesi, pa jima daje novo moči in tudi zdravje. Tukaj je res lepo in oba se dobro počutiva, tako da nam ni težko pogosto prihajati. Leta 2000 sva si obnovila ženino domačijo ter uredila vikend in s tem sadovnjak, kjer sem zasadil praktično vse vrste sadja, ki tukaj uspevajo; kot so; češnje, višnje, breskve, marelice, hruške, nektarine, slive, jabolka različnih vrst, orehi, murve, skorše, kutine ipd. Skoraj vsako leto v sadovnjaku dodam nekaj novega in hkrati pomlajujem sadovnjak, ki tako in tako ni star. Tukaj imamo sveže domače sadje od pomladi in vse do zime, pravzaprav tudi po zimi, saj zlasti hruške in jabolka ostanejo skozi celo zimo. Večino namreč pustimo kot ozimnico, letno pa stisnemo tudi nekaj sto litrov pravega domačega soka, seveda pa ne manjka niti žganj, kot so slivovka, viljamovka, palinka in različni drugi sadjevci. Zraven so tudi sladke marmelade ipd.,“ nam je razlagal Rudi, ki je še posebej ponosen na svoje jablane, ki dajejo različna jabolka, tako novejše kot tudi starejše sorte. Na mlajšem in manjšem drevesu je tudi po 200 kilogramov jabolk. Zlasti letos sta Rudi in Zlatica, ki sta mimogrede pokojnino, po dobrih 40 letih dela, zaslužila v nekdanjem gigantu Muri, in sta se skupaj upokojila leta 2000, ponosna na svoja jabolka. Praktično vse vrste so zelo kakovostna in zdrava, nekatera pa so tako obrodila, da jih je moral ‘podlagati’ da se ne bi veje polomile. Pravi, da mu dober in zdrav pridelek uspeva, ker jih spomladi gnoji s hlevskim gnojem in sploh ne uporablja preveč pesticidov, a tu in tam je sadje potrebno zaščititi. V času zorenja, zlasti sedaj, v jesenskem času pa so sama nadloga sršeni in tudi ose, ki tudi imajo radi sladko sadje.
Zakonca Serec sta svoj sadovnjak in sploh vikend, sicer zaščitila tudi s trdno ograjo visoko kar 1,80 metra, saj v nasprotnem ne bi bilo nič Okrog namreč mrgoli velike divjadi, zlasti jelenjadi in divjih prašičev, ki zelo nagajajo goričkim kmetovalcem, enako pa bi tudi njuno sadje z zadovoljstvom pohrustali…Na žalost divjadi pri Zlatici in Rudiju Sercu nimajo kaj iskati, kajti ograja je zelo visoka. Sploh pa naša sogovornika, s svojim početjem potrjujeta, da nikoli ni treba obupati, temveč se samo podati v naravo in takrat bo tudi zdravje boljše in življenje daljše. Ob tem se tudi ljubezen, razumevanje in spoštovanje poglablja in obnavlja, ljubezen v sadovnjaku pa je, kot poudarjata naša sogovornika, nekaj posebnega!
Zanimivo je tudi, da Serčeva nič svojega sadja ne prodata, temveč predvsem razdelita svojcem, prijateljem in sosedom. Sicer pa, ko ni veliko dela v sadovnjaku, se že začne žganje in predelava sadja, kar običajno poteka doma v Gederovcih.
