Obiskali smo Štajerko, ki je v zadnjih 12 letih, kot prva Slovenka pretekla vseh 7 največjih svetovnih maratonov: v Berlinu, Londonu, New Yorku, Chicagu, Bostonu, Sydneyju in Tokiu!
Ko bo v soboto, 17. maja ob 9. uri štarter v Radencih sprožil naboj za začetek 43. mednarodnega maratona treh src, bo med tekači na najdaljši razdalji – 42.195 metrov oz. 26 milj in 385 jardov, tudi Marija Brumen, 63. letnica iz Zgornje Korene v občini Duplek, ki bo gotovo posebna atrakcija. Pa ne zaradi morebitne zmage, temveč zato ker je resno začela teči šele pri svojih 50 let. Prvič je veliki maraton odtekla maja 2015 prav tako v Radencih in sedaj bo na istem mestu odtekla tudi zadnji veliki maraton, potlej pa kljub zrelim letom, le še polmaratone in teke na 10 ali 5 km. „V Radencih sejm odtekla prvi in sem se odločila, da po desetih letih zaključim svojo kratkotrajno maratonsko kariero, saj sem resneje in tekmovalno začela teči po srečanju z abrahamom,“ pove naša sogovornica. A to ni vse, v tem času je pretekla še veliko maratonov, ter kot edina Slovenka tudi vseh sedem največjih maratonov na svetu…
Marija, dekliško Slodnjak, se je sicer rodila 2.11.1961 v veliki kmečki družini v Bodkovcih v občini Juršinci, kjer so imeli večjo kmetijo, na kateri je bilo ogromno ročnega in težkega kmečkega dela. „Tudi otroci smo bili pri vsakem delu zraven. Bila sem tretji otrok od petih. Ko sem začela obiskovati Srednjo ekonomsko šolo na Ptuju, mi je učiteljica takoj predlagala, naj grem trenirat atletiko pri AK Drava Ptuj. Volje in strasti mi ni manjkalo, ampak ni bilo možnosti. Tekla sem bosa in nismo imeli avta. Z zbiranjem starega železa in akumulatorjev sem si kupila poni kolo, da bi se lahko vozila 16 kilometrov daleč na trening. Žal so mi kasneje kolo ukradi. Takrat sem bila zelo žalostna in obupana,“ se spominja svojih prvih atletskih korakov Marija, ki se poklicno ukvarja z računovodstvom ter trgovino. Zaupala nam je, da brez svojega poklica oz. dela ne bi mogla nastopati na vseh svetovnih maratonih, saj to ni poceni. Čeprav se je z maratonskimi teki začela ukvarjati dokaj pozno, nam pove, da je tek vzljubila že v otroštvu, pred srednjo šolo, saj je vsak dan tekla v šolo in domov. Zanimal jo je še rokomet, vendar je bil tek vedno na prvem mestu.
„Preprosto, rada sem tekla. Na šolskih krosih sem bila vedno med najboljšimi. Ko je bilo potrebno prenesti kakšno informacijo sosedom ali iti v trgovino, je mama vedno poslala mene. Vedela je, da bo to hitro opravljeno. Včasih se pošalim, da sem bila v otroštvu ‘mobitel’. Tako je tek, tudi ko si je z možem Vilijem ustvarila družino, je tek ostal v njej. Vedno si je želela teči na maratonu, to željo je naposled izpolnila ob abrahamu, ker v otroštvu v njeni družini ni bilo posluha za šport. „Teka se težko naučiš, preprosto moraš imeti v sebi ljubezen do te aktivnosti, samodisciplino in vztrajnost. Tek te prazni in hkrati polni. Rada tečem sama v svojem tempu in dostikrat med tekom razčiščujem vsakodnevne težave. Razdalje sem začela kar podaljševati. Štiri leta sem tekla polmaratone in desetkilometrske teke, nato pa sem se kar naenkrat odločila, da bom poskusila leta 2015 preteči prvi veliki maraton. Bilo je v Radencih, nato do lanske jeseni pa vseh sedem največjih maratonov na svetu. Tekla je v Berlinu, New Yorku, Londonu, Chicagu, Bostonu, Sydneyu in Tokiu. Pravi, da je bil najzahtevnejši in najtežji maraton v Sydney – zaradi 648 metrov višinske razlike, takoj za njim pa Boston in New York, kjer so dolgi mostovi predstavljali velik izziv. Še posebej velik vtis nanjo pa je pustil maraton v Atenah, kjer je tekla leta 2018. „V eni od vasi, kjer teče trasa maratona, je bil istega leta poleti strašen požar, v katerem je umrlo 100 ljudi. Žrtve požara so pripravile »špalir« in nam delile oljčne vejice. Eno imam še danes shranjeno zraven medalje. Podaril mi jo je otrok,“ se spominja Marija, ki maraton v Bostonu ima za zgodbo zase. Bil je 128. po vrsti, kar pomeni, da je najstarejši in najtežji maraton na svetu. „Posebej sem si zapomnila njegovo razgibano traso. Poimenovala sem ga kar po Avsenikovi pesmi Po klančku gor, po klančku dol…Ob zavedanju težavnosti proge sem se odločila, da bom tekla 5 minut in 45 sekund na kilometer, končni čas je nato bil 5 minut in 48 sekund. Tako sem ga pretekla v štirih urah, petih minutah in eni sekundi.“ Marija je osebni rekord dosegla v Berlinu s časom 3 ure in 37 minut, na kar je tudi najbolj ponosna. V New Yorku je tekla 4 ure in 11 minut, v Londonu 3 ure in 56 minut, v Chicagu 3 ure in 56 minut in v Bostonu 4 ure in 5 minut…
Marija nam še pove, da je z največjimi maratoni zelo dobro seznanjena, saj so jo zanimali še preden je na njih sodelovala. Posebnih fizičnih priprav nima, so pa nujni dolgi počasni teki. Poleg rednega teka dva do trikrat na teden tudi kolesari, planinari, smuča, teče na smučeh ipd. Ob tem skrbi za zelo velik vrt, da ve, kaj je. Z rezultati ni obremenjena, saj je rekreativka. Veliko moralno in tudi siceršnjo podpora ji nudi mož, ki z njo počne ogromno stvari. Res pa je, da on ne teče. Ob tem jo podpirata tudi hčerka Janja in vnuk Oskar. Tudi njena hči ne teče, mogoče pa bo za tek navdušila nečakinjo, ki je z njo tekla prvi polmaraton (21.098 km) oktobra lani na Ljubljanskem maratonu. „Sem ji tempo tekačica za ciljni čas po dve uri,“ razlaga Marija in dodaja, da jo tek sprošča in zanjo predstavlja neke vrste zdravilo. „Tek je lek. V življenju mi je prinesel ogromno enako mislečih prijateljev in nepozabnih tekaških avantur,“ pove Marija, ki z zdravjem nima nobenih težav, tako da se še nikakor ne želi tekaško upokojiti. Po letošnjem Maratonu treh src v Radencih, pa bo resda vse dokler je bodo noge držale in telo prenašalo, tekla polmaratone in ostale krajše razdalje. Sama se vedno drži posebne taktike: „Na maratonu imam vedno tekaško uro, da kontroliram tempo. Skušam teči čim bolj enakomerno. Glede na razgibanost proge in oddaljenost od doma si vedno vzamem nekaj rezerve. Pomembno je le, da ga pretečem. Na nobenem maratonu še nisem hodila,“ Sicer pa Marija ne blesti pa le na največjih svetovnih maratonih, v katerih ni veliko drugih Slovencev, v vrhu je tudi v Sloveniji, tudi v tekmovalnem smislu, saj je na maratonu v Radencih bila enkrat tretja in enkrat šesta Slovenka absolutno, kar nikakor ni mačji kašelj, glede na njena leta.
Kaj je obljubila pred 13 leti?
Na novo leto (1..) 2012 je Marija sklenila, da bo pri 50 letih začela redno teči in je tekla, tekla in tekla. Tri leta kasneje je pretekla svoj prvi maraton v Radencih, nato pa je maraton postal njen način življenja. „Delala sem kot računovodja, kjer si non-stop za računalnikom. Tek mi je predstavljal odmik, sprostitev, rutino, nekaj, kar me je hkrati polnilo in praznilo. Nikoli nisem imela trenerja, tekaške ure dolgo nisem nosila. Preprosto sem tekla – vsaj 10 kilometrov, ne glede na vreme. Tek je bil moja meditacija, kjer nikoli nisem sledila strogim trening načrtom. Imam srečo, da imam takšno telesno sposobnost, da lahko enakomerno tečem vseh 42 kilometrov. Na svetovnem prvenstvu v Sydneyju sem imela na vsakih pet kilometrov odstopanje le dve do tri sekunde. Nikoli ne trpim in nikoli nisem imela poškodb,“ razlaga 63-letna Marija, kateri je v spominu še posebej ostal tudi maraton v Tokiu, ki ga je tekla tudi dobrodelno: „Ko sem pritekla skozi cilj, sem jokala kot dež. To je bila dirka mojega življenja, še posebej zato, ker sem tokrat tekla tudi dobrodelno.“ Svoj ciljni čas je ocenila na 3 ure in 50 minut, na koncu pa pretekla razdaljo v 3 urah, 49 minutah in 54 sekundah, kar pomeni, da je svoj cilj presegla za šest sekund. Tokijska izkušnja pa ni bila enostavna. „Bilo je zelo vroče, opečena sem po nosu in ramenih. V nedeljo je bilo 21 stopinj Celzija, v ponedeljek pa 0, celo sneg je padal – neverjetna razlika!“ Ob tem jo je precej zdelala menjava časovnega pasu, hkrati pa tudi gneča med tekači. „Do 10. kilometra sploh nisi mogel teči, tako natrpano je bilo, Japonci pa nas niso spuščali po intervalih. Če ne bi bilo tako, bi zagotovo tekla še vsaj dve minuti hitreje.“ Tokijski maraton je bil zanjo še zlasti poseben, saj se nanj ni mogla uvrstiti preko norme, ampak je dobila možnost nastopa preko dobrodelne donacije Društvu za boj proti raku. Tokijski maraton ima 40 dobrodelnih organizacij in v ta namen ponudi 5000 štartnih številk. „Prijavila sem se, ponudila nekaj več od spodnje meje in izbrali so me. To sem želela storiti tudi zaradi soseda, ki se bori z rakom. Tako sem Tokio odtekla kot uradna dobrodelna tekačica iz Slovenije,“ pove ponosno Marija, ki je zaupala tudi, da so težja od maratonov, – potovanja na prizorišča.
Fotografije: Osebni arhiv