Leto 2023 je razglašeno za mednarodno leto prosa (International Year of Millets – IYM)
Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je marca 2021, na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) in drugih držav iz vsega sveta, leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa. Na sedežu FAO v Rimu je v začetku decembra leta 2022 potekal otvoritveni dogodek Mednarodnega leta prosa 2023. Ključno sporočilo dogodka je bilo, da je proso odporno žito, ki preprečuje lakoto in zagotavlja pomembna hranila za zdravje in razvoj ljudi ter tako prispeva h globalnim izzivom na področju kmetijstva in pridelave hrane – k zagotavljanju hrane za naraščajoče svetovno prebivalstvo. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika (s 55 odstotki) in Azija (z 41 odstotki), največji pridelovalki prosa. Evropa pridela 3 odstotke globalne proizvodnje, Severna Amerika pa le en odstotek.
Proso spada pod starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Tako tudi danes prispevajo k opolnomočenju malih pridelovalcev, odpravi lakote, prilagajanju podnebnim spremembam, promociji biotske raznovrstnosti in spremembi kmetijsko-živilskih sistemov. V letih, ko se soočamo s sušo in visokimi temperaturami, v ospredje spet prihajajo poljščine, ki lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Ena izmed najboljših je proso, saj ni občutljivo za vrsto tal, odporno je proti suši in visoki temperaturi in ima kratko rastno dobo – le okoli 100 dni. Poleg tega lahko nadomesti tudi posevke, ki spomladi propadejo zaradi pozebe. Zaradi tega je proso spet ena od alternativnih poljščin za spremembo setvene sestave v smeri prilagajanja na zahtevnejše rastne pogoje.
V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju. Gorenjsko naj bi imenovali kar Kašarija, prebivalce pa Kašarje. Od nekoč pogostih jedi iz prosa, ki so jih obogatili z dodatki doma pridelane zelenjave ali mesa, je še danes v kulinariki prisotna mlečna kaša, to je proso, kuhano v mleku. V zadnjem stoletju so proso na poljih in na krožnikih zamenjala druga žita (pšenica, ječmen in koruza), močno pa se je uveljavil tudi krompir. Leta 2021 je bilo s prosom posejanih 418 hektarjev njiv, iz katerih je bilo pridelanih 520 ton prosa. V primerjavi z letom 2020 je bilo posejanih 62 hektarjev, pridelanega pa 25 ton več prosa. V zadnjih letih se vedno bolj zavedamo zdravega načina prehranjevanja in naravi prijazne pridelave poljščin. S tem doživlja proso renesanso. Njegovo vračanje na njive in krožnike je pomemben prispevek k ohranjanju etnološkega izročila, sočasno pa nudi tudi možnost za pestrejšo ponudbo tradicionalnih živil lokalnega izvora in s tem večjo samooskrbo z doma pridelanimi živili. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano si zato prizadeva, da postane ta poljščina pogostejša na naših njivah. Tako bomo potrošnikom lahko ponudili sicer po krivici zapostavljeno in kakovostno tradicionalno živilo – proso.
Proso je žito, ki slovi po tem, da je brez glutena in vsebuje najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Je odlična zdrava alternativa za ljudi, ki imajo celiakijo ali se držijo brezglutenske diete, iz njega pa lahko pripravimo najrazličnejše jedi ali proseno kašo uporabimo kot prilogo. Proso se v prehrani uporablja olupljeno ter ima drobna, rumena in okrogla semena blagega okusa. Skupaj s pšenico in ječmenom ima najstarejšo tradicijo gojenja, saj se je pojavljalo že pred približno 6000 leti pred našim štetjem v Aziji, uspeva pa tudi v Evropi in Južni Ameriki. Proso je enoletna rastlina in najbolje uspeva v suhem in toplejšem podnebju, medtem ko so se posamezne sorte prosa prilagodile tudi na gojenje v hladnejših podnebjih. Proso se uporablja tudi za krmo živali, še posebej ptic.
Ali ste vedeli? Proso velja za simbol plodnosti!
Slovani so proso tradicionalno dojemali kot simbol plodnosti, zato so prosene jedi pogosto pripravljali za poroke in druga slavja. V slovenski kulinariki se največkrat uporablja kot prosena kaša, ki se jo pripravi na mleku, v obliki sladic, ali pa kot prilogo mesnim in ribjim jedem.
Zgodovina:
Proso (Panicum miliaceum L.) spada med najstarejša gojena žita in sicer so ga gojili že 6.000 let pred našim štetjem. Botanično spada proso v družino trav. Domovina prosa je srednja Azija. Navadno proso je razširjeno po vsem svetu, posamezne sorte pa so se prilagodile tudi hladnejšim območjem. Svetovna pridelava prosa znaša nekje 30 mio ton. V Aziji in Afriki se pridela glavnina svetovne pridelave in sicer več kot 94 % (Vir: FAO Stat). Kot posamezna država pa je največja pridelovalka Indija, ki pridela nekje tretjino svetovne pridelave prosa. Proso so v naših krajih pridelovali že tisočletje pred našim štetjem. Leta 1869 je bilo s prosom zasejanih skoraj 18.000 ha njiv, pred drugo svetovno vojno je bilo pod prosom še vedno okoli 5.000 ha njiv, po 2. svetovni vojni pa so druge intenzivnejše poljščine (pšenica, koruza in ječmen) skoraj povsem izpodrinile pridelavo prosa in tako je delež zasejanih njiv s prosom vztrajno padal, a se danes v Sloveniji količine vračajo. Glavnina s prosom zasejanih površin je v Pomurju. Proso lahko pridelujemo kot glavni posevek ali kot strniščni posevek (po spravilu predhodnega posevka, kot so npr. krompir, ječmen, pšenica). Večina pridelave prosa poteka kot strniščni posevek, saj ima proso sorazmerno kratko rastno dobo: med 80-100 dni. Povprečni pridelek prosa je po podatkih SURS nekje 1,2 t/ha, kar pomeni, da v Sloveniji letno pridelamo nekaj več kot 500 ton prosa. Seveda je pa lahko pridelek prosa tudi 3-5 t/ha, v kolikor je pridelano kot glavni posevek.
Proso je visoko 70-100 cm in ima šopaste korenine, katere črpajo vodo tudi iz globljih plasti tal. Proso je rastlina kratkega dne, cveti takrat, ko se dan krajša. Za kalitev potrebuje nekje 10-12 °C, pri nižjih temperaturah je vznik slabši. Listi in steblo so dlakavi, kar daje prosu izredno odpornost na temperaturo (tudi 38 °C in več), prav tako ima proso še eno zelo dobro lastnost, namreč med žiti ima najmanjši transpiracijski koeficent in sicer porabi za oblikovanje 1 kg suhe snovi približno 200 litrov vode. V luči podnebnih sprememb (vse pogostejše suše in vročinski ekstremi) je proso zelo primerna poljščina za današnji čas. Vendar pa pridelava prosa kot glavni posevek, če gledamo z vidika finančne realizacije na ha zaostaja v primerjavi s pšenico in koruzo, kar je tudi vzrok, da se od skupno trenutno 450 ha kot glavni posevek prideluje le nekje 100 ha. Vsa ostala pridelava prosa pa je pridelana kot strniščni posevek, to pomeni kot drugi posevek v enem letu na tisti njivi.
Zaradi na novo odkritih vrednosti v zdravi prehrani pa proso kot alternativna poljščina ponovno doživlja preporod in v tej luči lahko pričakujemo, da bo pridelava prosa počasi naraščala, vendar verjetno bolj kot pridelava strniščnega posevka. Povečanje pridelave prosa je seveda doprinos k pestrosti kolobarja-vrstenje poljščin, kakor tudi ohranjanju pridelave avtohtonih sort, namreč pri prosu imamo zelo razširjeno avtohtono sorto Sonček.
