V Ženiku, v sedanji občini Sveti Jurij ob Ščavnici, je bil 27. decembra 1882 rojen slovenski pisatelj, publicist in kulturnopolitični delavec, Ivan Vuk Starogorski. Torej je v torek, 27. decembra poteklo 140 let od njegovega rojstva. Naš rojak pa je umrl v Ljubljani, 12.novembra 1939. Ivan Vuk Starogorski je obiskoval pet razredno osnovno šolo v Vidmu, nato pa dveletno sadjarsko in vinarsko šolo v Mariboru. Nato je bil tri leta vojak v Pulju. Na začetku 1. svetovne vojne je Ivan Vuk Starogorski moral na rusko bojišče. V Galiciji je bil težko ranjen, ujet in interniran v taborišču Troicko v bližini Taškenta. Tu se je učil ruščine in dopisoval v tednik Slovenski jug (Odesa 1916). Po izbruhu oktobrske revolucije se je pridružil boljševikom in pisal o sovjetskih idejah v rusko časopisje. Postal je knjižni poročevalec lista Volgar v Nižjem Novgorodu, kjer se je seznanil z Maksimom Gorkim, ki ga je pritegnil k svojemu listu Novaja žiznu. V letu 1918 je Vuk prišel v Moskvo, se tu ba je srečal tudi z Leninom, se poročil s pevko poljskega rodu Štefanijo Frankowsko (1896–1979) in sodeloval pri dnevniku Rusko slovo. Delal je v sekciji Ruskih boljševikov in bil urednik glasila Vsemirnaja revolucija. 1920 je krajši čas bival v Taškentu.
V domovino se je vrnil leta 1922, prebil nekaj časa v zaporu v Mariboru, nato živel pod policijskim nadzorstvom v domačem kraju. Leta 1923 je dobil službo pri Delavski zbornici v Ljubljani kot sindikalni funkcionar. Isto leto je za potrebe delavstva osnoval Proletarsko knjižnico, v kateri je izšlo 6 knjig. Leta 1925 so ga kot odbornika Rdeče pomoči za poldrugo leto zaprli v beograjsko Glavnjačo; tam je spoznal Moše Pijadeja. Na njegovo pobudo so zgradili Delavski dom, v katerem je pa 1931 prirejal delavske prosvetne večere (v pevskih točkah nastopala tudi žena). Na Vukovo iniciativo so 1929 pri Svobodi ustanovili Klub proletarskih književnikov. Ves čas je bil član oz. tajnik oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov, nazadnje urednik glasila Vojni invalid. Za to organizacijo je 1937 napisal anonimni brošuri Beseda o zaščiti vojnih žrtev in Grobovi tulijo. Več let je bil odbornik društev (Iskra, Svoboda, Vzajemnost), glasbenega društva Zarja in pevskega zbora Cankar. Vsestransko delo, posledice vojne.
Na njegovi rojstni hiši v Ženiku je bila v letu 1959 odkrita spominsko ploščo, na Stari Gori, v neposredni bližini tamkajšnje cerkve sv. Duha pa v letu 1979 doprsni kip iz hrastovine. S prispevkom želimo obuditi spomin na našega rojaka, ki je najprej pisal Mohorjanske povesti. Po 1. svetovni vojni pa je začel pisati pripovedno prozo z elementi socializma. (Pripravil F.K.)
Foto: Franci Klemenčič