Vse več je travniških cvetlice (in pozneje cvetličnega medu), ki krasijo nepokošene parcele
Ivan Minatti, odlični slovenski pesnik, prevajalec, urednik in akademik (22. marec 1924, Slovenske Konjice – 9. junij 2012, Ljubljana), je nekoč zapisal: Šel bom, med visoke majske trave bom šel… In tudi dandanes je okrog nas ve več „visokih majskih trav“, pa ne zaradi zapuščenosti trat, jas in travnikov, temveč zaradi naših prijateljic – čebelic, brez katerih kmalu zatem ne bi bilo niti ljudi. Tako med drugim, tudi ob sprehodu po radgonskih mestnih pločnikih, po Apaški cesti, v smeri cerkve sv. Petra, ali Mladinske ulice proti Pomurskem sejmu oz. TŠC Trate, na desni strani ceste v travi, vendar vidne, opazimo postavljene table, z napisom: »pokosili bomo, ko se bodo čebelice najedle«. Kot je razbrati je table postavilo podjetje Komuna Radgona, ki si skupaj z vodstvom občine, vsekakor zaslužijo pohvale, da sledijo Čebelarski zvezi Slovenije in čebelarjem ter tudi Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da bi tudi s tem prispevali preživetju pridnih čebelic, ki oprašujejo vse okrog nas. Prav lepo je videti, da ko se visoka trava z različnimi travniškimi cvetlicami in rožami pozibava v rahlem vetriču ter čakajo, da jih obiščejo čebelice in se »napasejo«. Ob tem se človek spomni pesmi omenjenega zagnanega slovenskega pesnika Ivana Minattija, ki je v eni izmed njegovih številnih pesmimi napisal: »Šel bom, med visoke majske trave bom šel…Šel bom med visoke majske trave in se mednje vrgel na obraz, trave niso ljudje, trave umirajo stoje …«.
Kot je znano so v preteklosti na podeželju kosili trave, ko so bile zrele. Najprej za seno, nato pa za otavo. Redkokdaj, le če je bilo ugodno vremensko obdobje, so opravljali tretjo košnjo, ki so ji rekli otavič. Travo v travniških sadovnjakih so kosili nekoliko prej, saj so pokošeno travo, svežo-zeleno, pokladali živini. Okoli hiše pa so kosili mlado travo, ki so ji rekli »tratnica«, katero so pokljali prašičem. Danes je travnikov vse manj, zlasti na ravninskih področjih, kje so travnike spremili v njive, na katerih raste koruza ali žita. Tiste travnike, ki so še ostali, pa kosijo preden trava dozori. Še najbolj žalosten je pogled, na »ohišnice«, zelenice, ki obkrožajo domove, ker jih, ko komaj poženejo trave, že pokosimo. Komaj zacvetijo marjetice, že jih pokonča rotacijska kosilnica, ki sama „sprehaja“ po trati.
Nedavno nas je nagovorila ljubiteljica narave, ki živi v mestu Gornja Radgona, da si ogledamo nepokošeno parcelo na Simoničevem bregu v mestu penine in sejmov, kjer se nahaja parcela, na kateri je možno občudovati številne cvetoče travniške cvetlice. In dejansko smo tam lahko občudovali številne cvetoče travniške cvetlice na katerih so se »pasle« čebele, metulji, čmrlji in druge opraševalke. In tukaj je dejansko bilo videti naravo v prvotni, vsakoletni travniški podobi…(L.K.)
Travniške cvetlice krasijo nepokošeno parcelo na Apaški cesti v Radgoni (Foto: Ludvik Kramberger)