Vedno je skušala drugim predati od staršev podedovano zavest o spoštovanju vsakega dela in človeka
Poleg številnih društev, zavodov in organizacij, na območju Gornje Radgone, tudi družina Šaruga z Melov, skrbi za kulturni utrip širšega območja, predvsem pa neguje tradicijo ohranjanja naše ljudske kulturne dediščine. Brez njih bi bilo tudi kulturno dogajanje na radgonskem območju, kjer se skozi nekaj dogaja, bistveno bolj siromašno. Tako se tudi pri Šarugovih, zlasti v njihovi spominski hiši, ki jih spominja na prednike, vseskozi nekaj dogaja. In tudi v teh pomladnih dnevih in tednih je pri Šarugovih možno uživati ob gledanju različnih kulturno zgodovinskih izdelkov in seveda tudi umetnin, ki so jih ustvarili znani in manj znani umetniki, zlasti kiparji, slikarji in tudi fotografi. S tovrstnimi dogajanji, sem sodijo tudi vsakoletna literarna srečanja piscev seniorjev iz DU Gornja Radgona ter piscev iz pokrajine ob Muri, družina Sandija in Darinke Šaruga, samo uresničuje željo njegove pokojne mame Milene, ki je bila desetletja nosilka kulturnega ustvarjanja v Meleh in okolici, po nadaljevanju govornega in pisnega izročila.
V prenovljenih prostorih stare domačije – Spominske hiše Šaruga, sta mimogrede na ogled tudi stalni spominski sobi z deli staršev Milene in Franca, zraven pa vedno kakšna nova razstava. Tokrat so to takšni in drugačni izdelki Sandijeve sestre Milene M. Reščič, ki je ponosna na svoja starša in seveda tudi na brata. „Smo le nepovezane besede v trajanju ustvarjanja, povemo toliko, kot v danem trenutku zmoremo povedati,“ je ob odprtju zadnje svoje razstave slikarsko-kiparskih del, lesenih kipov, figuric in slik, katero je simbolično namenila dvema osemdesetletnicama, svojemu rojstnemu dnevu in jubileju konca 2. svetovne vojne, med drugim dejala Milena M. Reščič, ki je med številnimi gosti posebej pozdravila svojo nekdanjo ravnateljico, ko je likovno vzgojo poučevala v OŠ Lenart, Inge Markoli.
Rojena ravno ob koncu 2. svetovne vojne, čemu je na razstavi namenila delček spomina, je Milena osnovno šolo obiskovala v Gornji Radgoni, učiteljišče v Murski Soboti, Pedagoška akademijo pa v Mariboru. Vesela je, da je uspešno opravljala svoje delo učenja osnov likovnega izobraževanja, na več slovenskih šolah. „Moja osnovna naloga je bila delo s fanti in dekleti. Gre za navdušujočo množico otrok, ki je potem našla svoje mesto v odraslem svetu. Pedagoško delo me je povsem zaposlovalo in imela sem srečo, da so vodstva šol to cenila, saj sem se ob delu lahko tudi sama lahko dodatno izobraževala. Dela učencev so bila nagrajevana doma in povsod po svetu, kamor smo bili povabljeni. Kar me najbolj veseli je dejstvo, da se jih veliko ukvarja tudi z umetnostjo, likovno, literarno, glasbeno, gledališko, filmsko…“, je v krajšem nagovoru ob odprtju svoje razstave, povedala M.M. Reščič, ki je nadaljevala, kako je otrokom skušala predati od svojih staršev podedovano zavest o spoštovanju vsakega dela in človeka, ki ga dobro in pošteno opravlja. „Življenje ni varna pot; nobena stvar nam ni podarjena sama po sebi, za vse je potrebno naše delo; notranja sila nam daje zadovoljstvo bivanja – različnosti; nekoristnost vsega, kar ni pridobitno, pa naj bo to književnost, humanistične vede in znanstvene raziskave, likovna, gledališka, plesna umetnost, ki samo porabljajo sredstva za velike finančne interese“. Ob odprtju razstave, katero je vodila Katja Kociper, sta za glasbene vložke poskrbeli pianistka Julija Jerič in pevka Ines Kociper. Seveda pa so Šarugovi poskrbeli tudi za bogato obložene mize in domačo kapljico, ob kateri je po odprtju razstave potekal prijeten klepet.
„Slikarska dela Milene M. Reščič so metafizična abstrakcija, zgodbo katerih pripovedujejo barve. Navdih za vsebino del avtorica najde v naravi in poeziji, ki posamezniku vedno nudita nekaj več, kar je onkraj vseh fizičnih zaznav in čutenj. Gre za poglobljen razmislek o našem bivanju tukaj in zdaj, o nas, ki dirjamo k prihodnosti, čeprav smo v nenehnem primežu preteklosti. Daleč pred našim časom so se predniki globoko poklanjali Zemlji, jo negovali s pravljicami, ki so vzgajale vedno nove in nove generacije za odgovoren odnos do nje. Pravljice morda zvenijo magično, a so nenehno črpale iz življenja samega, v njih je najti marsikatero danes že pozabljeno modrost. Učijo nas o ambivalentnosti človeškega hotenja, o njegovi neusahljivi nežnosti in dobroti, in hkrati o njegovi preračunljivosti in grabežljivosti, zaradi česar so darovi dodeljeni le nekaterim. Včasih se nam zdi, da so dnevi pravljic pozabljeni, da smo jih pustili nekje na poti ob hitri cesti do obljubljene prihodnosti. V tem hitenju smo zavrgli magično, se vzvišeno zavihteli vse do roba neba, postavili spomenike, obenem pa za seboj pustili puščavo. V njej smo postali odtujeni od narave, samih sebe, družine, korenin…“ je delo svoje nekdanje učiteljica Milene komentirala Petra Čeh, umetnostna zgodovinarka, sicer direktorica Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki dodaja, da Milenina dela vsebujejo univerzalne modrosti in nas vabijo v njihovo zavetje, kjer se lahko počutimo domače in si odpočijemo od nenehnega hitenja, od večnega stremljenja nekam tja, onkraj …
V nadaljevanju pa: O vseh teh filozofskih premislekih barve povedo več kot bi zmogel predmetni svet. Slednjega v nekaterih avtoričinih delih zasledimo v megličastih sledeh, kot bežen pogled, spomin Vsebina abstraktne slike nastaja v procesu razmišljanja in je zato ne moremo misliti enako kot figuralno delo. Vsebina je namreč gledalcu posredovana kot asociacija, kot pobuda, ob kateri vznikne gledalčevo lastno razmišljanje ali kontemplacija. Kot je vedno poudarjal Mark Rothko, je bistvo metafizične brezpredmetne umetnosti v kontemplaciji, ki nam je predmetni svet ne nudi, saj nam na nek način pove preveč, videno pa je velikokrat tudi preveč poznano in zato samoumevno.
Tehnika enkavstike, ki se dandanes v slikarstvu pojavlja razmeroma redko, je močan glasnik slikarske poezije; in zdi se, kot da sta ustvarjeni ena za drugo. Enkavstika je tudi poklon naravnim danostim, ki so jih v preteklosti znali praktično uporabljati, danes pa se tovrstno znanje žal vse preveč pospešeno pozablja. Slike, v katere so vključene tudi človeške figure v načinu asemblaža, posegajo v prostor in z njim ustvarjajo dialog. Ta figura je lahko kdorkoli izmed nas ali naših prednikov, saj je njeno bistvo v medsebojnem odnosu.
Vsa dela Milene M. Reščič govorijo o naših osebnih odnosih, ki jih gojimo do narave, zemlje, preteklosti… Poglabljanje vase namreč največkrat pomeni preizpraševanje odnosov. Največja skrivnost abstrakcije je ravno v odnosih, ki jih umetnik ustvari med posameznimi likovnimi elementi: barvo, kompozicijo, ritmom, kontrasti ipd.; barvna paleta je optimistična, naslovi pa izhajajo iz poezije in nas usmerjajo k izbrani tematiki del. Eno izmed odličij Milene M. Reščič je prav gotovo ravnovesje, ki ga najde med barvnimi kontrasti ter kompozicijsko celoto posameznega likovnega dela, pri kiparstvu pa ravnovesje med posameznimi materiali in figuralnimi elementi.
Čeprav je vsebinsko izhodišče za slikarska kot kiparska likovna dela podobno, če ne že enako, pa se v kipih Milena M. Reščič izraža na drugačen način. Tukaj namreč ne pripoveduje z barvami, temveč z oblikami. Slednje pa so v nasprotju s slikarskimi abstrakcijami praviloma vedno figuralne. Prepoznavamo človeške silhuete, obrazi pa dobivajo individualizirane poteze – kot da bi avtorica pri njihovem ustvarjanju razmišljala o točno določeni osebi. Bogata paleta barv, ki smo je vajeni pri njenih slikarskih delih, se spoštljivo umakne v prid naravnim odtenkom lesa, njegovim letnicam, celo nepravilnostim ter poškodbam, ki jih kiparka uredi in iz njih ustvari zgodbo. Tudi tukaj črpa iz bogate tradicije, osebne preteklosti, poezije in širokih premišljanj kar vgnete v kiparsko podobo. Ne izdeluje samo iz lesa, prav tako ji je blizu glina, večkrat pa oba materiala spretno dopolnjuje. Za kiparska dela je značilna tendenca rasti in cikličnosti, kar moramo razumeti kot proces nastajanja, preobrazbe, trajanja, prehojene poti… V njih je ponovno moč slediti odnosom, ki – če so iskreni, upajoči, dobronamerni – vodijo k rasti, k izboljšanju in vedrini – človek postane sejalec; v kolikor niso takšni, se v njih izgubimo in pozabimo kje so naše korenine. (Petra Čeh, umet. zgod., sicer Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu).
