Ludvik Šlemer iz Ščavniške doline obeležil častitljivi 100. rojstni dan
Lep in sončen prvi julijski vikend je v Okoslavcih 77 v občini Radenci minil v prijetnem in veselem praznovanju. Po dolgem času so namreč na omenjenem območju Ščavniške doline in vinorodnih Kapelskih hribčkov dočakali svojega stoletnika. Visok osebni življenjski jubilej, 100. rojstni dan, je namreč praznoval Ludvik Šlemer, ob tej priložnosti, ko so največ dela in priprav za praznovanje in pogostitev mnogih gostov, pa so še vedno čilega, veselega in prijetnega možakarja obiskali številni sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci, ki so mu želeli stisniti roko in zaželeti še veliko zdravih let, saj je sedaj najpomembnejše zdravje. Seveda so poleg radenskega župana Romana Leljaka, Ludvika obiskali, ga obdarili in mu čestitali tudi predstavniki Društva upokojencev Kapela na čelu s predsednikom Stankom Nedogom, in delegacija Krajevne organizacije RK Kapela, na čelu s predsednikom Tomažem Rantašo.
Ob hladni pijači ter žar in sladkih dobrotah, za kar so poskrbeli predvsem Ludvikovi potomci, smo v prijetnem klepetu izvedeli, da se je Ludvik rodil 4. julija davnega leta 1920 v Vidoncih na Goričkem, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Ko je malo odrasel je podobno kot drugi hodil sezonsko delati v sosednjo Avstrijo. Nato je prišla 2. svetovna vojna in je bil kot 22. letnik prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko. Poslali so ga na Rusko fronto, kjer je kmalu bil zajet in je ostal ujetnik v Rusiji. Iz ruskega ujetništva se je vrnil leta 1946, ko je za pol leta šel služit še Jugoslovansko ljudsko armado, in sicer v Vipavi. Šele takrat se je rešil različnih vojaških uniform in se je kot strojnik gradbene mehanizacije zaposlil v Medvodah. Kot tridesetletnik, leta 1950 je spoznal Terezijo iz Krajne v Prekmurju, s katero se istega leta tudi poročil. Rodili so jim se trije otroci (Ludvik, Franc in Jožica), ki so si ustvarili družine. Danes Ludvik, ki je ostal brez žene Terezije leta 1998, ima dva vnuka in živi skupaj z družinama sinov Ludvika in Franca.
Še pred tem, leta 1995, ko ju je z ženo nekako iz notranjosti Slovenije vleklo bližje Prekmurju, sta si v Okoslavcih kupila starejšo domačijo. On se je zaposlil v mariborskem Gradisu, Terezija pa je skrbela za otroke in domačijo. Vmes se je za sedem let zaposlil v sosednji Avstriji, tako da so si lahko leta 1975 zgradili novo hišo. Ludvik se je upokojil leta 1980 in je še naprej pomagal okrog hiše, družil se je z upokojenci. Rad je hodil na razna srečanja in druženja, le v zadnjih letih nekoliko manj. Za svoja leta pove, da ga tudi zdravje dobro služi. „Gor ga drži“ lepa beseda, razumevanje, ki je pri njihovi družini vedno vladalo. Rad popije kozarček dobrega vina, v ospredju njegove prehrane pa so vseskozi domače dobrote, preproste kmečke jedi, zlasti na žlico, od repe in zelja, do krompirja, fižola ipd. Ob druženju z upokojenskimi kolegi in predstavniki rdečega križa, ki so mu po novem obljubili obiska vsako leto, pa je samo mirno povedal, da je že doživel veliko, a če bo bog dal, jih bo z veseljem sprejel tudi v prihodnje…
