Z 19. spominskim pohodom ob meji med Gornjo Radgono in Radenci, so se spomnili odhoda vojakov JLA iz teh koncev; Spregovoril jim je dr. Alojz Šteiner, predsednika Zveze slovenskih častnikov
Minuli petek (3.7.2020) je minilo natanko 29 let odkar so vojaki JLA zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek OZ VVS, PVD Sever, ZSČ, Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, in letošnji, 19. pohod je pod nepisanim sloganom: „V Gornji Radgoni, Radencih, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, potekal od Radgone do Radencev. Žal se je letos prvič pripetil tudi manjši „ločevalno – delitveni“ spodrsljaj, saj radenski župan Roman Leljak, zaradi udeležbe tradicionalne prapora ZB za vrednote NOB, ni želel pozdraviti udeležence pohoda, pravzaprav se dogodka ni niti udeležil. Po dogodku pa je na družbenem omrežju dobesedno zapisal: „Danes se nisem udeležil prireditve Veteranov vojne za Slovenijo v Radencih. Organizator Nikolaj Brus se je med predstavniki NOB in župana odločil za NOB. Prireditev bi naj bila namenjena spominu dogodkov iz leta 1991 in ne dogodkov iz let 41 – 45. Občina Radenci ne bo financirala, sam pa ne bom prisoten na nobenem dogodku, na kateri bodo simboli iz druge svetovne vojne. To seveda ne velja za komemoracije. Vsi umrli si zaslužijo dostojen spomin in grob“.
Kakorkoli že, ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 29 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, a je letos obisk, najbrž tudi zaradi novih ločevanj in spotikanj, bil nekoliko manjši. Nekaj manj kot 100 udeležencev se je najprej zbralo pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni, kjer sta prisotne pozdravila vodja organizatorjev Dušan Zagorc in radgonski župan Stanislav Rojko, ki se je spomnil dogajanja pred 29 leti in pozval prisotne, da dogodka ne koristijo v dnevne potrebe, ne levi in ne desni, ne črni in ne rdeči. Zaradi ukrepov povezanih s koronavirusom so se odpovedali kulturnem programu, tako v Radgoni, kot pozneje v Radencih, kjer je po pohodu ob reki Muri, ki sta ga vodila Milan Kuzmič (ZVVS) in Milena Kovačič (Sever) kolona prispela do „Spominskega parka osamosvojitvene vojne 1991“. Tako na omenjenem spominskem obeležju, kot v Gornji Radgoni na štartu, so položili cvetje v spomin na dogodke izpred 29 let.
Ob nastopu Kvintet trobil Policijskega orkestra, je prisotne v Radencih pozdravil predsednik OZ VVS Nikolaj Brus, slavnostni govornik pa je bil dr. Alojz Šteiner, predsednik Zveze slovenskih častnikov. V nadaljevanju objavljamo celotni Šteinerjev govor:
Spoštovani pohodniki in pohodnice 19. tradicionalnega spominskega Pohoda ob meji, drage veteranke in veterani, general Lipič in ostali cenjeni gostje, kolegi iz častniških organizacij, spoštovani udeleženci letošnje spominske slovesnosti. Zahvaljujem se organizacijskem odboru za povabilo in izrekam pohvalo za vztrajanje pri organizaciji prireditve, kljub različnim omejitvam, tudi tistim zaradi coronavirusa. Ob 29. letnici samostojne države Republike Slovenije, moram izreči tudi zahvalo za utrjevanje zgodovinskega spomina, ohranjanje spominskih obeležij in spomina na ljudi, ki so izgubili življenja v tistih viharnih dneh slovenske osamosvojitvene vojne. Za celotno območje nekdanje občine Gornja Radgona, še posebej pa to velja za mesto Gornja Radgona, kjer ste začeli današnji spominski pohod in za Radence, je v slovenski osamosvojitveni vojni značilno zelo dinamično obrambno-vojaško delovanje. To se je izražalo v vsej svoji silovitosti, pa tudi žrtvah. Na tem območju so poleg radgonskih enot milice, pomurske posebne enote milice in enot Teritorialne obrambe iz 73. Območnega štaba TO Ljutomer, delovali še teritorialci iz Lenarta, Slovenskih Konjic in Gorenjske ter protioklepna skupina 7. PŠTO iz Maribora.
Aktivnosti in spopadi v Radencih so opisani tudi na plošči ob tukajšnjem spominskem obeležju. Tukaj je prepoznavna nedvomna narava agresije JLA na Slovenijo, še posebej zato ker so nasprotnikove oklepne kolone prihajale iz območja Republike Hrvaške. Mednarodni mejni prehod in carinska izpostava v Gornji Radgoni sta bila osrednja cilja 32. korpusa JLA in njene 32. mehanizirane brigade iz Varaždina ter delov 265. mehanizirane brigade iz Koprivnice. Tako imenovani ormoško-ljutomersko-radgonski smeri so načrtovalci v JLA dajali posebno pozornost. Zaradi tega in verjetno tudi zaradi vojaškega častihlepja se je na čelo kolone, ki se je uspela prebiti do Radgone, postavil sam poveljnik brigade, polkovnik Popov. Ta bo, ne glede na odločitve sodišč, ostal zapisan po njegovi energičnosti, krutosti in žrtvah ter škodi, ki je bila povzročena. Na območju nekdanje občine Gornja Radgona lahko naštejemo najmanj deset pomembnih bojnih aktivnosti. Naj navedem nekatere: v četrtek 27. junija 1991 pozno popoldne v Radencih teritorialci in miličniki zajamejo podpolkovnika Jovanovića in dva vojaka JLA, ki so bili poslani iz mariborskega korpusa za povezavo z oklepnimi enotami, ki naj bi prispele s Hrvaške. V nočnem času pripadniki posebne enote milice v hotelu Radin aretirajo skupino carinikov Zvezne carinske uprave, ki je bila pripravljena za prevzem carinskih obveznosti v Gornji Radgoni, ko bi mejni prehod zavzela JLA. Petek, 28.junija 1991 je bil peklenski dan. Drugi dan agresije so se oklepne enote JLA prebijale preko barikad in zased slovenskih obrambnih sil proti cilju v Radgoni. Pred bojnim spopadom v Radencih omenimo še barikado in streljanje v Hrastje Moti. Prvi spopad v Radencih po dostopnih zapisih traja od 8.21 do 9.08 ure v njem pa na slovenski strani sodelujejo pripadniki 7. diverzantskega voda Teritorialne obrambe in miličniki. Eden od civilistov, ki so spremljali spopad, je bil tako zagret, da je sredi pokanja odpeljal armadno cisterno z vodo. Ta spopad terja tudi prve žrtve. Mojemu nekdanjemu sovaščanu Alojzu Gaubetu z Janževega Vrha, ki so ga kot civilista prerešetali v Radencih, se je med mrtvimi pridružil armadni podčastnik Hadžiselimović, ki je bil zadet v vojaškem kamionu.
Nadaljujejo se spopadi pri Avtoradgoni in v samem mestu Radgona, da bi se preprečila zasedba mejnega prehoda. Pri tem posebej izstopajo prostovoljci, ki z molotovkami zažgejo zaledni del armadne kolone. Števila vseh ranjenih ne bomo verjetno nikoli izvedeli. V Radgoni iz armadnega transporterja smrtno zadenejo še enega civilista in svetovnega popotnika Janeza Svetino iz Bleda. Na armadni strani pa je zadet poročnik Bubalo. Pripadniki posebne enote milice pri osnovni šoli zajamejo polkovnika Đurovića, ki je bil načelnik mejnih enot v 5. vojaškem območju v Zagrebu. S helikopterjem je v Gornjo Radgono domnevno priletel po mrtvega pripadnika JLA. Bil je v spremstvu niških specialcev, sam pa je bil v letalskem kombinezonu z oznakami Rdečega križa. Bil je dober poznavalec Gornje Radgone in tamkajšnjega komandirja karavle, pa tudi inšpektorja milice, ki ga je aretiral. V Radgoni je bilo po zasedbi mejnega prehoda naslednje tri dni več poskusov in pogajanj za mirno rešitev konflikta in umik enote JLA z mejnega prehoda, pa tudi primerov vojaške eskalacije med nasprotnima stranema. Dodatni vojaški pekel je nastal v torek 2. julija z vojaškim spopadom na mejnem prehodu in zavzetjem karavle v mestu. Niti delovanje vojaškega letalstva in intenzivno tankovsko obstreljevanje mesta nista omogočili bojnega preboja enote JLA iz mesta ali preko mostu in avstrijske Radgone. Radgona je bila močno razrušena, infrastruktura v mestu pa uničena ali poškodovana, kot nikjer drugje v Sloveniji. V sredo, 3. julija, so v času dogovorjenih prekinitev sovražnosti, iz Varaždina proti severu Slovenije ponovno poslali oklepne skupine. Tokrat so spopadi bili še hujši, žrtve pa prav tako. Ena od oklepnih kolon se je po spopadih in izgubah zaustavila na Gomili pri Kogu tista, ki pa je želela intervenirati v Radgoni, pa pred Hrastje moto. V Radencih smo nekaj čez 11. uro bili priča še enemu spopadu tukaj v neposredni bližini pred obnovljeno barikado pri mostu čez Boračevski potok. Pripadniki protidiverzantskega voda TO iz Lenarta in protioklepne skupine 7. Pokrajinskega štaba TO Maribor z dvema protioklepnima zadetkoma so skupaj z miličniki in prostovoljci zaustavili poveljniški oklepni transporter JLA, ki se danes nahaja v Parku vojaške zgodovine v Pivki. V Radencih je bilo pred natanko 29. leti jasno, da se oklepna kolona JLA in njen poveljnik Popov iz Gornje Radgone in mesta, ki so ga porušili in poškodovali, lahko rešijo le z dogovorom na višji ravni. Ko je 3. julija ta odločitev sprejeta, je enota JLA, kot je zapisano v pokrajinskem zborniku iz leta 2015, zapustila uporno mesto osramočena in z naropanim blagom, mesto pa je bilo ponosno na svoje branilce.
Zaključim lahko, da se 3. julija 1991 ni umikala le oklepna enota iz Gornje Radgone, ampak je bil to simbolni začetek umika JLA iz Slovenije. Že takrat je bilo namreč jasno, da JLA ni le dokončno izgubila zaupanja slovenskih državljanov, ampak se je zrušil tudi njen karakter in poslanstvo, pri čemer so se poveljujoči armadnih silne posredno prepričali, da so okupatorska vojska. S tem, ko sem navajal podrobnosti iz bojnega delovanja teritorialcev, miličnikov in oboroženih prostovoljcev ne želim zanemarjati vloge ostalih, ki so opravljali naloge in bili dejavni v podpori slovenskih obrambnih sil. V mislih imam predstavnike medijev, pripadnike prve pomoči, ki so pomagali poškodovanim na obeh straneh, pa gasilce, ki so gasili in reševali, ostale pripadnike civilne zaščite, pa tiste iz civilnih struktur, ki so postavljali številne ovire, nadalje posameznike, ki so nudili namestitev branilcem ali prostor za skladiščenje vojaških sredstev, pa kurirje in skrbnike obrambnih zadev v podjetjih in nenazadnje predstavnike oblastnih organov. Pri miličnikih je treba izpostaviti še, da so poleg bojnih nalog opravljali tudi ostalo policijsko delo. Tako je leta 1991 bil resnično na preizkušnji splošni ljudski odpor, čeprav je bil zakonsko že odpravljen. Veliko tistih, ki ste takrat sodelovali je še živih in zato mi dovolite, da vam kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, še enkrat in na glas povem, hvala vam. O tem, kaj se je dogajalo pred tremi desetletji ima vsak pravico do svojega pogleda in vrednotenja lastnega prispevka, vendar ne na škodo resnice ali potvarjanja zgodovinskih dejstev. Sam ne bom nikoli pozabil 3. julija pred 29.leti v Radencih. Tu sem se znašel kmalu po tistem, ko so branilci zaustavili omenjeni oklepnik in še enkrat kasneje, ko ga JLA ni mogla odpeljati. Težko bi bilo izbrisati iz spomina prizore srečanja z obema vodoma Teritorialne obrambe iz Lenarta. Ne bom pozabil prostovoljcev na Kapeli in njihovega neformalnega vodje, ki je dejal: »A boš pripelal orožje, ka mo se branli«. Pa tudi navdušenja Radenčanov, zlasti mladine neposredno potem, ko se je enota JLA po Radgonski cesti skozi Radence umaknila nazaj na Hrvaško. Pa fotografa Toneta Stojka, ki je edini ostal pri barikadi in fotografsko ovekovečil nemoč armade, da odpelje preluknjani poveljniški oklepni transporter, medtem, ko smo ostali kukali vsak izza svojega vogala ali grma. Pa preoznačevanja zajetega transporterja v Radencih in helikopterja v Hrastje Moti v oznake TO, ko so za besedo »vrček« uporabljene večje črke in več barve kot za besedo »samostojna«. Ampak to so moje slike, ki se jih ne sramujem, pa tudi ne želim poveličevati. Negovanje spominain duha slovenskega uporništva ter prizadevanj za pošteno državo, ki se je tako nazorno izražalo ravno v osamosvojitveni vojni leta 1991, je pomembno poslanstvo domoljubnih in veteranskih organizacij. Pri tem je treba imeti pošten odnos, tudi zaradi spoznanja, da narod, ki ne zna pravilno vrednotiti svoje zgodovine, je tudi ustvarjati ne more. To izpostavljam, ker smo v časih, ko je moderno in za nekatere pomembna reinterpretacija zgodovinskih dejstev. Spoštovani. Ker sem ob današnji priložnosti z vami že delil eno od osebnih izkušenj, mi dovolite, da dodam še eno. Polnih dvajset let sem bil namreč krajan Krajevne skupnosti Radenci in pri tem preživel najlepša mladostniška in mladinska leta. Ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih sem se znašel tudi v vlogi člana Sveta KS Radenci. Tudi takrat smo bili še vedno v neke vrste vojni. Ob visoki in okrogli obletnici slatinske in zdraviliške dejavnosti v Radencih je direktor Radenske želel v eno od zdraviliških vil postaviti doprsni marmorni kip ene od predhodnih lastnic Radenske. Kip naj bi dobil nekje v Avstriji. Že to je v tistih blokovskih in svinčenih časih postavljalo vprašanje, katera služba stoji za tem, kdo to plačuje in ali tudi direktorju. Še bolj zapleteno pa je bilo, ko so omenjali solastnika podjetja pred vojno, dr. Šarića. Takrat so nam govorili, da je poleg tega, da je bil uspešen zdravnik in poslovnež, še marsikaj drugega. Omenjali so, da je preko njega in Radencev šla neka obveščevalna mreža, pa zveze med Stojadinovićem in nacistično Nemčijo, pa šverc ali pomoč z zdravili in oljem v steklenicah od slatine me vojno, kar naj bi šlo tudi na partizansko stran in ne nazadnje ustrelitev Šarića tik pred koncem vojne s strani Gestapa, ker naj bi bil celo dvojni agent. Dokumentov pa ni bilo, kar je, če je res šlo za špijunsko ali švercersko raboto tudi razumljivo, saj se to dela kolikor je le mogoče tajno. S primerom so se ukvarjale zgodovinske in ekspertne skupine vse od Ljubljane navzdol. Vsi so govorili, da povsem prepričljivih virov ni, oziroma bodo dostopni z odpiranjem arhivov po 50 oziroma 75 letih. O zadevi smo na koncu celo odločali in to v Radencih, čeprav so vsi vedeli, da gre za veliko več. Direktor Bogo, ki je kot se je takrat reklo, »naš človek«, je bil zaradi afere čisto »bougi«, mi pa razdeljeni. Spomnim se, da smo mladinci takrat prispevali k odločitvi v duhu tega, da je treba počakati do 75. letnice in odprtja arhivov v Londonu, Washingtonu in še kje. Na podlagi tega bi lahko zgodovinarji in stroka z gotovostjo povedali, kaj je res oziroma narobe, da tega ne delajo krajevni funkcionarji in vaški politikanti. Danes lahko ugotavljam, da smo takrat zadevo le preložili. Ob 75 letnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom,se vam je zadeva vrnila v Radence in v še hujši obliki kot takrat, ko smo jo obravnavali mi. Zakaj tudi jaz omenjam zgodbo izpred štirideset let. Gotovo ne zato, ker boste v Radencih kot kaže imeli referendum. Pač pa zato, ker se duh prevrednotenja ali reinterpretacije zgodovine vedno znova vrača. Takrat soupravljalci Radenske želeli vsaj jasno zgodbo povezano z zgodovino uspešnega podjetja, današnjih lastnikov to več niti ne zanima.
Spoštovani. Stojimo ob spominskem obeležju Alojzu Gaubetu, ki je bil mladinec Titove Jugoslavije. Zatem je od marca 1988 v Pirotu eno leto preživel na služenju vojaškega roka v JLA, vendar ta takrat po svojem ravnanju in namerah, ni bila več Titova. Tako kot večina takratnih armadnih oficirjev in podoficirjev ne. Ko se je 29-letni Gaube, 28. junija 1991 dopoldne nič hudega sluteč, s kolesom peljal domov, ker je bilo jasno, da je vojna, so ga zadeli na Titovi cesti v Radencih. Pred natanko 29. leti je umrl v soboški bolnišnici. Nihče ne bo odgovarjal za to, da je zvezna vojska uporabila prekomerno silo in da so umirali tudi civilisti. Te bolečine ni mogoče izbrisati, četudi Radenčani spremenite še kakšno partizansko ali kar je še s tem povezanih ulic. To izpostavljam tudi zaradi tega ker, bi vsaka oblast morala paziti, kako in kdaj kaj vrže na smetišče zgodovine, da sama ne konča na njem. Menim, da danes izbrisi zgodovine v bistvu niso potrebni, ker v pravi demokraciji ne moreš prisiliti ljudi v to, kaj naj verjamejo in mislijo. Dragi veterani in veteranke, dokler boste ohranjali živi spomin, nas ne bodo mogli izbrisati ali preimenovati »iz upornikov z razlogom v upornike brez veze«.
Čestitam vam za izvedbo 19. spominskega pohoda, ki ga skupno organizirajo Območno ZVVS, Policijsko veteransko društvo Sever –pododbor Gornja Radgona, Območno združenje ZSČ in Zveza borcev za vrednote NOB s svojimi člani iz občin Gornja Radgona, Radenci, Apače in Sveti Jurij ob Ščavnici. Naj živi Slovenija!
