Končana je sicer uspešna akcija kvačkanja občinskih grbov, ki jih nekatere občine (še) niso odkupile
Kot je znano 211 ljubiteljic in en ljubitelj (Ivan Halec, rojen v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, ki je izdelal grb občine Cankova, op.p.) kvačkanja, so že 15. septembra 2021, začelo in konec minulega leta večinoma tudi zaključilo, vseslovenski projekt Slovenija kvačka. Zanimiva akcije, namenjena tudi obeleževanju 30-letnice samostojnosti Slovenije, je organiziral Zavod Ustvarjalno srce, in sicer na pobudo Jadranke Smiljić, ene od dveh Korošic, ki sta se že lani z 28-urnim kvačkanjem vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat je po slovenskih domovih nastalo 212 občinskih grbov, ter še veliko več različnih izdelkov, kar je prineslo tudi promociji kvačkanja pri nas in tudi v svetu, saj se naše kvačkarice s svojim projektom potegujejo tudi za Guinnessovo knjigo rekordov.
Vseh 212 občinskih grbov v projekt „Slovenija kvačka“, za nov Guinnessov rekord, je v enaki velikosti, 140 krat 180 centimetrov. Za dosego cilja, je bilo potrebnih povprečno 100 ur kvačkanja in zaključnega šivanja ter vsaj 2,5 kilograma slovenske volne, ki jo izdelujejo v tovarni v Majšperku. Nekateri so, glede na težavnost grbov, uspeli svoje delo opraviti še prej, nekateri pa so porabili bistveno več ur dela. Kakorkoli že, uspeh projekta je skupini dosežek marljivih žensk in enega moškega, ki naj bi Sloveniji prinesel nov Guinnessov rekord z naslovom – Svetovno največja kolekcija kvačkanih grbov. Sicer pa, kot poudarja pobudnica projekta Jadranka Smiljić, končen izdelek je še dodatno povezal vse slovenske občine in prinesel prepoznavnost zgodovinske tematike širši javnosti, tudi izven meja naše čudovite dežele. Končni dom naj bi ročno izdelane umetnine našle v prostorih posameznih občin, saj bi jih župani in županje morali dobiti v zahvalo za finančno pomoč pri izvedbi projekta. Seveda materiali in delo kvačkaric ni kar tako… Žal nekaj županov sploh ni prevzelo grbov in jih je do 28.9.2022 bilo predanih „le“ 168 od 212. Na severovzhodu Slovenije naj ne bi bilo težav, saj kot so nam potrdili na veliki večini občin, so se vsi držali dogovorov. Večina nam ni želela povedati, kakšna je bila „cena“ narejenih grbov, a po neuradnih podatkih so nekateri bili manj drugi bolj radodarni in je cena umetnine znašala med 300 in 600 evrov, uradna cena pa naj bi bila še nekoliko višja, povprečno med 400 in 900 evrov. Kvačkarice so sicer prostovoljke, kar pomeni, da so delale brezplačno in ne pričakujejo nobenega plačila, A jim je zavod namenil tudi nagrado in unikatni izdelek. Plačilo grob s strani občin pa je nujno, zaradi vseh nastalih stroškov.
Simljićeva nam je zatrdila, da so zelo zadovoljni z narejenim, zaupala nam je tudi, da so uspešno registrirali blagovno znamko Slovenija kvačka, in čisto potiho in počasi pripravlja nov izziv Slovenija kvačka 2. „Še vedno nestrpno čakamo odgovor od Guinnessa in ne vem kje se zatika, zakaj še niso odgovorili. Sama že sanjam samo še o tem, ker bi res rada s tem zaključila in res si tudi želim Guinnessa. Uradno imamo prodanih 168 grbov, se pa še ne damo in smo bomo naredile vse da v vsaki občini stoji okvirjen grb tiste občine. Glede denarja, ne vem če smem govoriti, ker je to vseeno pogodba med dvema strankama. Ampak so ti podatki javni, a ne, če smo vse delali preko e-računov? Ampak povprečje je okoli 500 €, kar je tisto minimalno, da se lahko pokrijejo stroški tako velikega projekta. Glede težav sama temu rečem izzivi, ki so bili že med samim pridobivanjem kvačkaric, potem pri izdelavi načrtov (za kvačkarice), pri pridobivanju tako velike količine volne, pri sami izdelavi grbov so nekatere imele res velike izzive. Imeli smo izzive dobite vse grbe nazaj, imeli smo izzive kako vseh 1200 izdelkov poslikat in posnet za Guinnessa. Največji izziv pa je bil seveda kar je čista norma… prodati vse te grbe županom,“ pravi „mati“ kvačkanja grbov.
Ob tem Jadranka Smiljić dodaja, ko so pred začetkom vse občine obvestili, da bodo izvedli ta projekt in se takrat nobena občina ni odločila, da pri tem projektu ne bo sodelovala. „Tako nas sedaj odzivi nekaterih občin presenečajo in seveda žalostijo. Ampak se ne damo. Občine so v večini primerov se pravi 168 je naših partnerjev v tem projektu in sem neizmerno presrečna, da nam je uspelo: združiti 211 kvačkaric in 1 kvačkarja, naredili smo vseh 212 grbov, naredili smo še dodatnih 1000 izdelkov, v 168 občinah krasijo stene unikatne kvačkane umetnine. Tako lahko z gotovostjo rečem, da je projekt uspel, da smo s prejo in kvačko povezali Slovenijo, da širimo ljubezen do kvačke in do ročnih del in ja lahko rečem z velikim ponosom, da nam je tudi finančno uspelo nemogoče in tu vedno nastanejo frikcije. Saj veste kaj pravimo najhujši greh v Sloveniji je uspeti,“ pravi naša sogovornica in dodaja: „Meni so se sanje uresničile. Guinness pa bo pomenil tisto češnjo na vrhu sadne kupe.“
Ob tem nam je Smiljićeva pojasnila, da so v zavodu določili ceno izdelka glede na dejanske stroške, in ti za tak megalomanski projekt niso bili majhni; od stroškov organizacije do stroškov za vpis podviga v Guinnessovo knjigo rekordov, marketinga, izdelave spletne strani, na kateri je opisan vsak grb in predstavljena vsaka kvačkarica (vsaka občina ima tudi povezavo do svoje spletne strani), materiala in izdelave virtualnega muzeja 3D Slovenija kvačka. Ob vsem tem jo preseneča, da nekateri župani, celo iz večjih, mestnih občin, ponudijo za to umetnino 200 in celo manj evrov.
„Za tako dragocen izdelek ponuditi tako majhen znesek? S tem se zavod ne more strinjati. To ni spoštljivo niti do dela izvajalke niti do mojega dela, konec koncev pa ni pravično niti do drugih občin, ki so grbe odkupile po pošteni ceni. Marsikateri smo prisluhnili in se pogajali za ceno,“ dodaja vodja projekta
Sicer pa, o svojem delu nam je spregovorila znana gospodinja in aktivistka, predsednica Društvo gospodinj Juršinci, Romana Hrga, ki prihaja iz Dragoviča, v občini Juršinci, ki je kvačkala grb občine Gornja Radgona. Mama treh otrok in babica šestim vnukom, je po poklicu medicinska sestra, a je zaposlena doma kot sirarka na domači živinorejski kmetiji. Njen delovnik je, kot pravi, zapolnjen v celoti in kvačkanje je tisto, ki jo sprošča in s katerim zaključuje svoj naporni dan na kmetiji in v sirarni, ter tudi v vaških društvih. Kot sama pravi, se je v projekt „Slovenija kvačka“ prijavila, ker ji je to predstavljalo „en nov izziv, zraven tega pa še ima ta projekt dobrodelno noto.“ In tako je kvačkala ter dokaj hitro končala grb občine Gornja Radgona, katerega je brez težav predala tamkajšnjemu županu Stanislavu Rojku, tako da sedaj krasi stene županovega urada. Mimogrede radgonski grb je razdeljen na tri polja: Zgornje levo je rumene barve z zahajajočim soncem in predstavlja sončno, srečno deželo Slovenskih goric, zgornje desno polje pa bele barve z grozdom, kar pomeni ekološko značilnost pokrajine, spodnje polje je modre barve s petimi valovitimi črtami in predstavlja mejno reko Muro.
Kvačkarska himna Slovenije
Kot smo neuradno izvedeli v omenjenem zavodu trenutno pripravljajo zaključno srečanja vseh kvačkaric projekta Slovenija kvačka, ki bo v geodetskem središču Slovenije. Smiljićeva pravi, da je prikladno je, da se kvačkarice iz celotne Slovenije srečajo v središču Slovenije. Na srečanju bo tudi pogostitev, razdelili pa bodo tudi obljubljene nagrade in še zapela jim bo Dunja Vrhovnik, ki je za kvačkarice zapela kvačkarsko himno Slovenija kvačka. „Katere kvačkarice ne bodo mogle priti jim bom zahvale, nagrado in unikatne kvačke poslala na dom,“ je še dejala Jadranka Smiljić.
