Janez Škalič, ki je na Goričkem vzgojil sviloprejke pravi, da gre za dolgoročen, a zanimiv in obetaven projekt; Registriral in zaščitil je blagovno znamko „Slovenska svila“
Že v preteklosti so tudi v Sloveniji gojili sviloprejke, predvsem kmetje in revni meščani. Trgovali so s kokoni, iz katerih nastane svilena nit. A s prihodom industrije, ki je zatrla marsikatero obrt, je odšla tudi predilnica oziroma svilogojnica. Sčasoma so opustili tudi nasade murv, edinega sadnega drevesa, ki ima liste, s katerimi se sme prehranjevati gosenica sviloprejka. Da bi obudili tradicijo, predvsem pa, da bi na naraven okolju prijazen način ustvarili svilo, morda s tem vnesli v naše okolje zopet zasaditev nasadov murve, je Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, v sodelovanju s posamezniki iz različnih delov Slovenije, že pred leti začela s preprostim poskusom – gojenjem sviloprejk. Tako se je preizkusu pridružil tudi Janez Škalič iz Sela na Goričkem, kjer je že iz preteklosti ostalo nekaj dreves murv. Škaliča sicer poznajo mnogi Slovenci, saj je med drugim bil tudi pobudnik prvega srečanja prebivalcev vseh slovenskih krajev, ki se imenujejo Sela, Selo ipd., ki je bilo leta 1997.
Glede svilogojstva pa nam Škalič pove, da je to priložnost za dopolnilo dejavnost na kmetiji. Sam na tem skuša delati v dveh rundah, in sicer pomladi in jeseni, saj ugotavlja, da so pogoji enaki. Po njegovem je problem, da pri nas še ni svile, poteka le poskusna pridelava zelo majhnih količin. „Svilogojstvo v Sloveniji je še vedno v povojih. Kljub temu sem, zaradi nenehnih tatvin inteligenčne lastnine, registriral in zaščitil blagovno znamko ‘Slovenska svila’. Upam, da je prihodnost bolj obetavna, kot je sedanjost. To je pri nas sicer novo, nekoliko prej so začeli na Primorskem. Okrog nas je veliko dreves murve, ki so nekoč rasle pri vsaki kmetiji, kajti listi niso samo za svoiloprejke, temveč so zanimivi za čaj, ki obnavlja kožo in pomaga pri delovanju ledvic. Iz lesa so že nekoč izdelovali sode in škafe, sedaj tudi kuhinjski pribor,“ razlaga naš sogovornik, ki se tako v zadnjih letih ukvarja z redko dejavnostjo – gojenjem sviloprejk, ki smo ga obiskali v Selu na Goričkem, nedaleč od Moravskih Toplic.
Svila sicer velja za eno najbolj cenjenih tkanin, ki so jo Kitajci izdelovali že pred 5000 leti, v 16. stoletju pa je svilogojstvo prišlo tudi k nam. Ta dejavnost je v preteklosti predvsem kmetom in revnim meščanom pomenila pomemben dodatni zaslužek. Kot razlaga Škalič, gojenje sviloprejk traja kar nekaj časa. Iz jajčec, ki jih sviloprejke zaležejo, se izvalijo majhne gosenice, ki se v svojem razvoju večkrat levijo, po približno mesecu dni pa se zapredejo v ovalne zapredke oziroma kokone.
„Ko se zapredejo, se gosenica znotraj zabubi, kar je zaščita za njen razvoj in na koncu, približno po štirinajstih dneh, se iz gosenice izvali metuljček. Na enem zapredku je približno 900 metrov svilene niti. Metuljčki po parjenju zaležejo nova jajčeca in začne se vzgoja nove generacije sviloprejk. Iz jajčeca potem izvalijo male gosenice, ki se hranijo zgolj z listjem bele murve, jedo samo listje bele murve, ničesar drugega. Hranimo jih v zaprtih prostorih, saj bi zunaj gosenice pojedli ptiči, pa tudi druge težave bi bile.“
Več dni traja, da iz ličinke zraste gosenica, pod pogojem, da se prehranjuje z listi murve. Ena gosenica naj bi v življenju, v tistih 34-ih dneh, pojedla nekje okrog do 20 gramov listov. To je dvanajst velikih listov bele murve, kot poudarja Škalič, ki ima sam doma večji nasad murv. Hrana za gosenice je tako vedno sveža in na dosegu roke. „To pomeni, da se ne posuši, kvaliteta listja ostaja dobra, gojim pa male serije v tem trenutku, tudi za razkriževanje. Kajti za neke velike serije rabim bistveno večjo količino listja.“ Ob tem Škalič dodaja, da je svila zelo cenjena, čeprav je gojenje sviloprejk pri nas redko. „Naravna svila je pri nas cenjena in bo še bolj cenjena kot material. Uporabna je vsepovsod, uporabna je tudi v kirurgiji, iz niti se da napraviti tudi niti za šivanje,“ razlaga Škalič, ki poleg, da je že registriral tudi svojo blagovno znamko, trenutno o gojenju sviloprejk piše tudi knjigo. Mimogrede, od prve faze, torej od izvalitve, do zadnje faze, preden se zapredejo, lahko zrastejo tudi do osem centimetrov, ta postopek pa traja približno 34 dni.
Janez nam je tudi pokazal tudi zanimivo pripravo – ježke kot pravi, na katerih je te dni živahno. Osem centimetrov dolge gosenice lezejo, pletejo in si z usti ustvarjajo majhna gnezdeca. „Gosenice začnejo delati vato in potem znotraj začnejo delati kokon. Vsaka gosenica sviloprejka naredi svoj kokon, ki je ključen, da dobimo svilo. Iz kokona lahko dobimo največ 900 metrov svilene niti, da bi dobili svileno ruto potrebujemo več kilometrov niti, seveda pa tudi ogromno časa in potrpežljivosti,“ vneto pojasnjuje Škalič, ki v pridelavi svile vidi novo tržno nišo v Sloveniji. „Ljudje morajo imeti čas, morajo biti pedantni, pazljivi tiste tri tedne. In enostavno zdržati pač. Tudi neki zaslužek je vseeno v bodočnosti. Dolgoročno in potrpežljivo bi se dalo razmišljati o tej dejavnosti,“ pravi Škalič in nadaljuje, da „bi želeli na bio način oziroma pridelovati naravno svilo na okolju prijazen način, ker te svile pravzaprav v Evropi ni, tisto kar je svile prihaja zgolj iz Kitajske.“ pravi naš sogovornik in dodaja, kako bi za kilogram svile potrebovali 55 tisoč zapredkov, medtem ko kilogram kokonov stane skoraj tri evre. Torej, naravno svilo proizvajajo ličinke sviloprejk. Za proizvodnjo svile se po celem svetu goji na milijone sviloprejk, da zadostujejo potrebam ljudi po tej dragoceni tkanini. Za pridobitev kilograma svile bi namreč potreboval vsaj 2500 gosenic, saj je v vsakem zapredku le od 0,4 do 0,5 grama svilene niti. Bolezni sviloprejke zmanjšujejo produkcijo svile. Gre za bakterijske okužbe, o katerih pa zaenkrat še ni veliko znanega…Ličinke sviloprejke so monofagi, ki se hranijo z listi murve. Poznamo več kot 68 vrst murv, med katerimi je bela murva najprimernejša za hranjenje gosenic murvine sviloprejke. Murva se je skozi tisočletja razširila na široko območje tropskih, subtropskih in zmernih območjih. O nekdanjem svilogojstvu pričajo preostala murvina drevesa v naseljih in pokrajini. Večina danes gojenih murv v Evropi (Italija, Francija, Bolgarija in Poljska) izvira iz azijskih držav, pretežno iz Indije, Kitajske, Tajske in Japonske.
Kakorkoli že, nekoč je svilogojstvo bila pomembna kmetijska dejavnost, predvsem v 19. stoletju, tudi na slovenskih tleh, kjer je prinašalo dodaten vir zaslužka mnogim prebivalcem. Kasneje je zaradi bolezni skorajda izginilo, sedaj pa se po prizadevanjih znanstvenikov in tudi posameznikov, kot je Škalič, ponovno vzpostavlja tudi v naših krajih.
