Skip to content

Nad mestnim središčem in reko Muro stoji vedno bolj priljubljena izletniška destinacija

Radgonski grad je lani obiskalo preko 12.000 gostov

Mesto penine in sejmov Gornja Radgona ter tudi celotna istoimenska občina razpolaga s številnimi zanimivostmi in znamenitostmi, ki so zanimive za domače in tuje turiste. Res je sicer, da slednji pogrešajo prenočitvene kapacitete, a kot kaže se bo počasi izboljšalo stanje tudi na tem področju, ko naj bi kmalu, v režiji družbe Radgonske gorice, zaživel RG Butični hotel. Že sedaj največ turistov v mesto pripeljejo ravno kleti družbe Radgonske gorice, RG Dom penine in po novem RG Bistro, ki postaja eden osrednjih ponudnikov vrhunske kulinarike, a v neposredni bližini, nad središčem mesta in reko Muro, je še ena osrednjih izletniških destinacij – obnovljeni srednjeveški Radgoni grad.

Kot nam je povedal Samo Tuš, ki je že vrsto let oskrbnik radgonskega gradu, je potrebno ob vstopu na grajske površine odšteti en evro. Nekateri sicer menijo, da je to predvsem za domačine goste, nepotrebno. Toda Tuš je prepričan, da je prav, da se ob vstopu prispeva minimalna »vstopnina«. Po njegovih besedah je v lanskem letu radgonski grad obiskalo preko12.000 ljudi. To pomeni, da je prišlo na ogled radgonskega gradu povprečno dnevno več kot 30 obiskovalcev, kar je vseakor lep podatek. Radgonski grad je sicer, po osamosvojitvi, leta 1991, v 99-letni najem, prevzel domači poslovnež Milan Herzog, ki se je rodil v Lokavcu pri Sveti Ani, nato pa se že mlad odpravil v tujino, najprej v Avstrijo in nato v Švico, kjer živi še danes. Vse svoje življenje se je ukvarjal z nepremičninami, nato pa je „želel nekaj narediti tudi za svojo domovino“ in ogromno je investiral v obnovo gradu, ki ga brez Herzoga več ne bi bilo, ali pa vsaj v takšni obliki ne.

Sicer pa, ob obisku gradu nas po vzponu po bregu z glavne državne ceste Gornja Radgona – Maribor, najprej pričaka urejen park z manjšim drevoredom, od tod pa skozi dva portala pridemo do notranjega grajskega dvorišča. Zunanje arkade so iz 18. stoletja in so prejšnje lesene zamenjale v času Herbersteinov, ko je bil na gradu požar. Na notranjem dvorišču lahko obiskovalci posedijo v grajski krčmi, od tod pa vodijo vrata v različne grajske sobane. V pritličju, kot že omenjeno, se lahko poučimo o vseh lastnikih gradu, tam pa hranijo tudi krsto Marije Wurmbrandt, ki je leta 1838 umrla pri porodu. Na nasprotni strani dvorišča je sobana, ki je namenjena zajtrkovanju gostov, ki na gradu prespijo. Grajske prostore je možno najeti za sestanke, zabave ob rojstnih dnevih ali poroke (na gradu je urejena tudi poročna dvorana). V pritličju lahko vidimo še šolsko učilnico, stopnice pa nas popeljejo v kletne prostore, kjer so shranjene steklenice zlate radgonske penine, ki jo je Herzog ponesel v svet. Herzog je že pri 30 letih spadal med največje nepremičninske agente v Švici in nato začel poslovati še v ZDA, kjer je nekaj časa tudi živel. V Hollywoodu je imel priložnost kupovati stare rekvizite iz snemalnih studiev in z njimi ter drugim pohištvom iz vsega sveta opremil radgonski grad.

Samo Tuš nam je še povedal, da je bil grad ob prevzemu popolnoma prazen, praktično je šlo za ruševino. Herzog pa je grad v celoti prenovil, in to izključno z lastnimi sredstvi. Radgonski grad je sicer bil v obdobju 1948 – 1956 dom starejših iz enote Bokalce pri Ljubljani. V domu so bili v glavnem duševni bolniki oz. duševno zaostale osebe z ljubljanskega območja. Iz knjige umrlih radgonske župnije smo povzeli podatek, da je v času obstoja doma starejših v radgonskem gradu umrlo natanko 244 oskrbovancev. Vsi ti so bili pokopani na zgornjem delu radgonskega pokopališče. Kot takratni ministrant sem se udeležil večjega števila teh pogrebov. Danes na radgonskem pokopališču ni niti enega samega obeležja o teh pokopanih, saj so bile vse obeležbe pred leti, ko se je ta del pokopališča obnavljal, odstranjeni. V šolskem letu 1956/1957 je grad postal šola in to izobraževanje so takrat imenovali nižja gimnazija. Čez dve leti pa se je izobraževanje preimenovalo v osnovnošolsko. Grajski prostori so bili vse manj ustrezni za šolanje otrok. Zato se je pristopilo k novogradnji osnovne šole na sedanjem okolju. 19. oktobra 1974 je bil objekt svečano predan svojemu namenu. Tako bo letos poteklo že 50 let »nove« radgonske šole. (F.K.)

Foto: Franci Klemenčič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja