Vsaka druga vas bogatejša za vsaj en nov visokodebelni sadovnjak
Javni zavod Krajinski park Goričko, ki ga že vrsto let vodi direktorica Stanka Dešnik, je gotovo ogromno naredil za ohranjanje kulturne dediščine in pokrajine, posebej pa skrbijo tudi za biotsko pester življenjski prostor na travnikih z največjim številom raznolikih rastlin in za sadovnjake, kjer ohranjajo stare visokodebelne sorte dreves, v katerih duplih živijo ptice, ki skrbijo za ravnovesje žuželk v sadovnjaku in širše. Posebnost je grajski park ob največji graščini na Slovenskem z natanko 365 sobani, ki je kulturna dediščine in spomenik. JZ Krajinski park Goričko del aktivnosti namenja tudi prijavi in izvedbi projektov, ki jih razpisujejo raznovrstni programi pomoči EU. Mednje sodijo predvsem projekti, usmerjeni v izboljšanje stanja ohranjenosti vrst in življenjskih prostorov, ozaveščanje prebivalcev in obiskovalcev o pomeni ohranjanja narave in kulturne dediščine ter razvoju sonaravnih oblik turistične, kmetijske in gospodarske dejavnosti.
V okviru projekta Gorička krajina je tako bila od novembra 2020 do marca 2021, s pomočjo strokovnjakov za sadjarstvo, izvedena zasaditev 1.200 dreves visokodebelnih sadnih starih sort jablan. Namen tega naravovarstvenega ukrepa je bila vzpostavitev novih visokodebelnih travniških sadovnjakov na skupni površini 20 ha, ki bodo čez nekaj desetletij nudili življenjski prostor velikemu skoviku, smrdokavri in drugim pticam, ki gnezdijo v duplih debelejših sadnih dreves. Zanimanje ljudi na Goričkem za sadike z zaščitno opremo je bilo izjemno. Sedaj se projekt Gorička krajina počasi bliža h koncu. Z izvedbo naravovarstvenega ukrepa za ohranjanje ptic, ki gnezdijo v duplih kot sta veliki skovik in smrdokavra ali po goričko upkaš, je KP Goričko torej bogatejši za 1.200 sadnih dreves v obnovljenih ali novo zasajenih travniških sadovnjakih. Gre za 1.200 dreves jablan 36 različnih starih sort, v 54 katastrskih občinah/vaseh v območju Natura 2000 Goričko, vseh 11 občinah v Krajinskem parku na skupni površini 20 hektarjev.
V KP Goričko so veseli, da je v času sajenja sodelovalo toliko ljudi, ki jih zanimajo jablane in sploh ohranjanje narave. Sajenje se je pričelo konec novembra 2020 in je bilo zaključeno zadnji dan v marcu 2021. Na srečo je bilo v tem obdobju primerno tudi vreme, saj so bili pogoji za sajenje ugodni precejšen del zime. Novi visokodebelni sadovnjaki so bili zasajeni v vseh 11 občinah v Krajinskem parku Goričko in v kar 54 od 86 vaseh na območju Natura 2000 Goričko, upravičenih za zasaditev. Tako je vsaj vsaka druga vas na Goričkem bogatejša za vsaj en nov visokodebelni sadovnjak. Prejemniki sadik so bili izbrani v javnem pozivu. Upravičeni so bili lastniki zemljišč, ki so imeli dovolj veliko kmetijsko zemljišče in v primeru dopolnilne zasaditve v že obstoječem visokodebelnem sadovnjaku zanj ne prejemajo kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačil. Upravičenim prejemnikom je pogodbeni izvajalec JZ Krajinski park Goričko izkopal sadilne jame in pomagal delavcem sadne drevesnice pri zasaditvi. Zaposleni v projektu Gorička krajina so sodelovali z lastniki in vodili celoten potek izvedbe zasaditve. Pri sajenju je bilo poskrbljeno za primerno zaščito sadik, zato so bile korenine zaščitene z mrežico proti voluharju, vsaka sadika pa je obdana z mrežo, ki jo ščiti pred objedanjem divjadi. Sadike visokodebelnih dreves so cepljene na bujno podlago, sejanec, zato je njihova končna pričakovana velikost okoli 10 m. Zaradi zagotavljanja zadostne razdalje med drevesi smo že v javnem pozivu opredelili pogoj, da bodo sadike zasajene na tej razdalji. Pravilo sajenja je, da mora biti medvrstna razdalja tolikšna kot bo višina odraslih dreves, saj se s tem izognemo zasenčevanju dreves med seboj.
Najmanjše število sadik, ki jih je prejel posamezni upravičenec je bilo 5 in največje 29 sadik. Število sadik je bilo sorazmerno velikosti parcele in dejanskega prostora za sajenje ob upoštevanju ustrezne medvrstne razdalje 10×10 m med sadikami. Zakoličenje sadilnih mest je bilo določeno skupaj z lastniki zemljišč in zaposlenih v JZ KP Goričko. Največ lastnikov, 25 %, je prejelo 5 sadik, več kot 20 sadik je prejelo le 8 % upravičencev. Kar tri četrtine upravičencev je prejelo največ 11 sadik. Novih 1200 dreves pripada kar 36 različnim starim sortam. Največ je bilo zasajenih: carjevičev, mošancljev, krivopecljev, bobovcev, boskopskih in damasonskih kosmačev (lederne), zlate parmene, london pepinga, ovčjega nosa in batule. Lastniki zemljišč so podpisali tudi pogodbo, v kateri soglašajo, da sadovnjaka ne bodo posekali in da ga bodo ustrezno vzdrževali s košnjo ter pomladitveno rezjo dreves.
Krajinski park Goričko
Goričko je gričevnata pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije. Na jugu pokrajine gričevje počasi izginja v Mursko ravan oziroma ravninski regiji Ravensko in Dolinsko. Na zahodu Goričko meji na Avstrijo, na vzhodu pa na Madžarsko. Na severnem delu Goričkega, natančneje v naselju Trdkova, se nahaja tromeja med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Zaradi nenehne obmejne lege, gričevnatega površja in odmaknjenosti od večjih središč je pokrajina Goričkega bila skozi zgodovino prikrajšana tvorbe večjih naselij, industrije in obljudenih prometnih poti. Tukajšnje prebivalstvo se je tako bilo primorano ukvarjati pretežno s samooskrbnim kmetijstvom.
Danes spoznavamo, da je ravno slednje prispevalo k ohranitvi izjemne krajinske in biotske pestrosti, kar danes Goričko zaznamuje in loči od drugih pokrajin, ki so zaradi intenzivnega gospodarjenja s prostorom to izgubili. Zaradi izjemne krajinske pestrosti in visoke biotske raznovrstnosti je Vlada RS 9. oktobra leta 2003 območje razglasila za Krajinski park Goričko kot zavarovano območje narave. Za upravljanje parka Vlada Republike Slovenije ustanovila Javni zavod, ki v okviru javne službe ohranjanja narave opravlja varstvene, razvojne, strokovne, nadzorne in upravljavske naloge na območju parka.
Kratka zgodovina Goričkega
4.000 pr.n.št. (mlajša kamena doba) – najdbe večih kamnitih orodij, predvsem kamnitih sekir, po celotnem današnjem Goričkem. Med 4.000 in 2.300 pr.n.št. (bakrena doba) – možne naselbinske ostaline na območju današnjih vasi Puconci, Bukovnica, Hodoš in Kobilje. Odkritih je bilo več večjih jam v katerih so bile najdene lončenine (bivalne polzemljanke) in arhitekturnih ostalin (primitivna bivališča). V tem obdobju je bilo območje Goričkega slabo poseljeno. 750 pr.n.št. – 5. stoletje – Iz antično – rimskega obdobja je najdenih precej gomilnih grobišč s posmrtnimi ostanki, naselbin ne poznamo, saj je območje odmaknjeno in slabo povezano z rimskimi potmi. 5. do 12. stoletje (zgodnji srednji vek) najdena naselbina pri rotundi v Selu. Naselitev Slovanov v 6. stoletju. V 9. stoletju madžarski vdori in njihova dokončna ustalitev. Konec 11. stoletja – vzhodni del Goričkega je del madžarske Stražne krajine (Őrség). Mejno – obrambni pas so varovale stražniške naselbine na območju današnjega Hodoša, Dankovcev in Strehovcev.
Na začetku 12. stoletja se je obrambna meja pomaknila proti vzhodu današnjega Goričkega. Dokončno je bila vpeljana ogrska civilna županijska in cerkvena škofijska ureditev. Območje formalno postane del ogrske kraljevine, civilno-upravno spada pod upravo Železne županije. Zaradi svojega obrambnega značaja in zaradi obsežnih goričkih gozdov je bilo območje slabo naseljeno. Prvi znani zemljiški lastniki so bili jobagioni (nižje plemstvo, ki jim je kraljevi župan podelil obrambne in upravne funkcije) in fevdalne družine, ki so posest dobile v dar ali fevd. 13. stoletje grad v vasi Grad je bil civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine. Takratni lastnik gradu in posestva okoli, grof Nikolaj, je posest zelo razširil. Naslednji lastniki, rodbina Amade, so se izkazali v bojih, si pridobili nazive in posest razširili vse do Murske Sobote.
