V Kunovi stoji drevo staro 410 let, ki naj bi bilo najstarejše živo bitje v Prekmurju in Prlekiji
Gotovo je malo Slovenk in Slovencev, tudi na skrajnjem severovzhodu države, ki bi vedeli, da je najstarejše (znano) živo bitje na področju Prekmurja in Prlekije, Mulečova tisa, ki stoji v Kunovi pri Negovi. Tisa, z latinskim imenom Taxsus baccata, je igličasto drevo, ki je podobno jelki in raste v zmernih podnebnih pasovih. Iglice so ploščate podobne kot pri jelki, se blešče, seme pa je podobno jagodi in je rdeče. Ovojnica semena je užitna, samo seme je strupeno, strupene so tudi iglice, oboje pa vsebuje močan strup taksin. Zato strokovnjaki odsvetujejo sajenje tega drevesa, zlasti tam, kjer imajo ali bodo imeli majhne otroke. Tisa sicer doseže visoko starost, po mnenju strokovnjakov do 2.000 let. Na severovzhodu Slovenija, a tudi sploh v naši državi jo najdemo redko, tisto v Kunovi pa ne moreš zgrešiti. Kot poudarjajo gozdarji in tudi strokovnjaki s tega področja, kunovska tisa sodi med najstarejše v Sloveniji, njen obseg pa znaša 357 cm. Tisa sicer sodi med najbolj počasi rastoče grme ali drevesa.
Tisa, ki stoji ob gospodarskem poslopju nekoč velike Mülečove kmetije, po oceni gozdarjev, stara več kot 410 let, je spomeniško zaščiteno drevo. Kot je med drugim zapisano v brošuri „Izjemna drevesa Pomurja“, katero je izdal Zavod za gozdove RS, OE Murska Sobota, ima tisa naslednje dimenzije: prsni obseg znaša 357 cm, premer v prsni višini 119 cm in višina 8 metrov. O znameniti tisi smo se pogovarjali s sedanjim lastnikom Mülečove domačije, Francem Mulcem, rojenim leta 1949 ki že leta živi in dela v gozdovih po Nemčiji. »Povedati moram, da sem ponosen, ker sem lastnik posesti, pa tako tudi te znamenite tise, ki že stoletja raste na našem dvorišču. Nekoč je to bila mogočna kmetija, saj smo imeli tudi konje. Spominjam se, da je bil že oče ponosen na to drevo, čeprav še se takrat niso toliko zanimali za njo. Nihče ni govoril o njeni starosti. To smo izvedeli šele, ko so jo zaščitili kot kulturno znamenitost. Gozdarji so ji dali ime Mülečova tisa. Sedaj jo obiskujejo mnogi, ki se zanimajo za zgodovino starih dreves. Prihajajo tudi šolarji, da si ogledajo drevo častitljive starosti. Pa ne samo šolarji, kajti ker je sedaj velika znamenitost si jo ogledujejo turisti, študentje in učenjaki. Ko so pred leti tiso predstavili na Televiziji Slovenija, so ji pripisali starost 850 let, tako so tedaj povedali tudi meni. Zakaj sedaj govorijo, da je stara 410 let ne vem? Povem pa, da ima v oklici že štiri potomke, ki so že tudi stare več kot 60 let, saj se mladih spominjam iz otroštva. Spomnim se, da oče ni pustil puliti mladik. Dejal, naj raste tam kjer je padlo seme.« razlaga Mulec.
Povedal je tudi, da se tise spominja od malih nog in se mu zdi, da je vseskozi enaka. „Vsako leto rodi rdeča semena, ki smo se jih otroci izogibali, saj so nam starši rekli: Če jih boste jedli boste umrli. Tudi novodobni strokovnjaki so potrdili, da je seme tise zelo strupeno. Nek strokovnjak je povedal, da ga jedo ptice, ki jo z iztrebki razmnožuje. Zato je tu okoli več mladih tis, ki so se zasejale na tak način. Jaz sem jih v bližnji okolici našel sedem. Mnogi si jih želijo, a jih ne dam, kajti to je za našo kmečko domačijo nekaj posebnega. V tujini, denimo v Nemčiji bi tako drevo izkoristili tudi v turistične namene“, dodaja gospodar Mulec.
Mimogrede, značilnosti tise so temno zelene 20-30 mm dolge iglice. Dobro uspeva v senci višjih dreves, posamezno ali v skupini. Zelo stara drevesa zrastejo do 20 m,večinoma pa so tise precej nižje. Oblika krošnje je zelo različna. Deblo je kratko in grčavo. Pogosto se pojavlja kot grm. Plodove (orehasta semena) obdaja rdeča inčašasta navidezna jagoda. Od tod tudi latinsko ime »baccata«, kar pomeni »založena z jagodami«. Rajši ima apnena tla. Tisa je razširjena po severni polobli. Iz njenega trdega, rdeče-rjavega in žilavega lesa so včasih izdelovali loke (znanstveno rodovno ime Taxuspomeni lok). Danes uporabljajo tisov les v pohištveni industriji. Tisa lahko doseže starost do 2000 let. V mitologiji je tisa drevo smrti in jo še danes jo veliko sadijo na pokopališčih. Od srednjega veka naprej se naravni sestoji tise v Evropi krčijo. Ponekod je drevo zavarovano. Stare tise so kot naravni spomeniki zavarovani tudi pri nas. Tisa je del naravnede diščine Slovenije, zato smo jo dolžni ohraniti, ne samo v vrtovih in parkih, ampak tudi v gozdovih.
Mimogrede kaže omeniti, da v občini Gornja Radgona raste še več izjemno velikih in starih dreves. Med njimi je tudi več kot 400 letni Niderlov hrast v Spodnji Ščavnici in mogočni Žigertov hrast, ki je nekoliko mlajši od Niderlovega in raste ob Negovskem jezeru…
Mogočna Mülčova tisa domuje v Kunovi (foto: Ludvik Kramberger)