Skip to content

Bakos.si

Pravnih zadržkov za vpeljavo evtanazije ni, gre zgolj za politično odločitev!

Ali je evtanazija zares tako zavržna in zlonamerna? Uzakonitev evtanazije – družbi škodljiv korak ali pot do ohranitve človekovega dostojanstva?

V najnovejši „Pravni praksi, št. 37“ se bodoča pravnica Lara Krneža, študentka PF Univerze v Mariboru, in pravnik, d. Miha Šepec, dr. pravnih znanosti, docent za kazensko pravo na PF Univerze v Mariboru, ukvarjata z aktualno temo in se sprašujeta: Uzakonitev evtanazije – družbi škodljiv korak ali pot do ohranitve človekovega dostojanstva? Njun prispevek objavljamo v celoti:

Pred leti, ko so se ljudje zavzemali za legalizacijo umetne prekinitve nosečnosti, je prihajalo do razvpitih debat, kjer so se “zagovorniki življenja” (pro life) opirali na svetost življenja in na pravico do njegove nedotakljivosti, “zagovorniki izbire” (pro choice) pa so v ospredje postavljali pravico do izbire. Še danes se vrstijo razprave o vprašanjih, ki se nanašajo na pravice, ki bi morale biti zagotovljene s pravom, vendar zaradi nezrele družbe ali političnih odločitev (še) niso.

Eno izmed takšnih vprašanj je tudi evtanazija, kjer prihaja do kolizije med nedotakljivostjo človekovega življenja in varstvom človekove osebnosti in dostojanstva. Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima obstoj posameznika, prihaja do nasprotujočih si argumentov o smotrnosti legalizacije evtanazije. V pravu se polemizira, ali je evtanazija zares tako zavržna in zlonamerna, da bi morala biti obravnavana kot kaznivo dejanje uboja. Gre res za deviantno ravnanje, ki je za našo družbo nemoralno, škodljivo ali celo nevarno? V tem članku želiva opozoriti na to, zakaj bi se trenutni pravni nazori o evtanaziji lahko spremenili in da v resnici ni resnih pravnih zadržkov, zaradi katerih je pravni sistem v Sloveniji ne bi mogel uzakoniti.

Privolitev pacienta v evtanazijo bi morala imeti kazenskopravni učinek

Kazensko pravo evtanazije posebej ne obravnava, zato se dejanje odvzema življenja drugi osebi kljub njeni izrecni privolitvi obravnava kot uboj po 115. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).1 Sodobna kazenskopravna dogmatika pravno dobrino ločuje od predmeta napada.2 Evtanazija je glede na KZ-1 obravnavana kot napad na pravno dobrino življenja. Pa vendar na ta primer ne moremo gledati tako enoznačno. Lahko bi rekli, da se glede na kolizijo med nedotakljivostjo človekovega življenja in varstvom človekove osebnosti in dostojanstva v primeru evtanazije pravna dobrina in napad nanjo prekrivata. Pred približno 50 leti je bila na takratnem slovenskem ozemlju umetna prekinitev nosečnosti obravnavana kot napad na pravno dobrino – napad na telo in življenje. Danes pa je ta pravica ena izmed temeljnih pravic žensk, ki je zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije (URS).3 Dobrina pomeni nekaj dobrega, vrednostno pozitivnega. V skladu s kazenskim pravom kot ultima ratio je kazenskopravna dobrina razumljena kot funkcionalna entiteta, ki je sredstvo za zagotavljanje splošne sreče in blaginje.4 Imeti pravico do dostojne smrti oziroma evtanazije pa pomeni ravno to. Gre za sredstvo, ki je v liberalni družbi, kjer sta na prvo mesto postavljena človekovo dostojanstvo in kakovost bivanja, bistveno.

Pomemben kazenskopravni institut, s katerim se srečamo tudi pri evtanaziji, je privolitev. Ta izključuje protipravnost storilčevega posega v privoliteljevo dobrino vedno, ko slednji posega na oškodovančeve disponibilne dobrine in obenem ne obstaja družbeni interes po omejevanju sicer osebnih razpoložljivih dobrin (omejeno disponibilne dobrine).5 Vendar pa so temelji, ki kar a priori negirajo posameznikovo privolitev v lastno smrt z argumentom, da je njegovo življenje le omejeno disponibilna dobrina, skrajno trhli. To je predvsem očitno, ko evtanazijo opravi zdravnik na prošnjo pacienta, pri čemer ima za to utemeljene medicinske argumente, četudi mu domače pravo te možnosti ne ponuja.

Če gre za storilčev evtanazijski motiv, privolitev oškodovanca v evtanazijo po slovenskem kazenskem pravu ne more odvzeti protipravnosti,6 saj je evtanazija obravnavana kot napad na življenje, torej dobrino, s katero privolitelj ne more prosto razpolagati. Dr. Korošec v monografiji Medicinsko kazensko pravo opozarja, da je

“slovensko kazensko pravo tu tradicionalno in neomajno paternalistično (vse oblike storitvene evtanazije apriorno šteje za neskladne z dostojanstvom človeka, četudi je ta konkretni človek drugačnega mnenja)”.7

Pri umetni prekinitvi nosečnosti pa – čeprav gre za napad na podobno dobrino – pravo daje kazenskopravni učinek privolitvi posameznice za poseg v svoje telo. Zakaj pravo dovoljuje prekinitev življenja nerojenega otroka kot nekaj povsem sprejemljivega8 (pri čemer nerojeni otrok nima pri tem nikakršne besede), prekinitev življenja posameznika, ki se za to sam odloči, pa je družbeno povsem nesprejemljiva in se celo preganja z inkriminacijo kaznivega dejanja uboja?9 V resnici sta evtanazija in umetna prekinitev nosečnosti dve plati istega kovanca. V prvem primeru pravo pripozna ženski pravico na njenem telesu in odločitev, ali bo otroka rodila, na drugi strani pa bi pravo moralo priznati posamezniku tudi pravico na svojem življenju in svobodno odločitev, da se mu slednje prekine. Trenutna družbena diskrepanca, ki eno obliko prekinitve življenja dovoljuje (avtorja temu seveda ne nasprotujeva), drugo pa obravnava kot hudo zločinsko dejanje, je preprosto nevzdržna. Ko bo družba dovolj napredna, da prepozna, da je pravica do dostojne smrti enakega pomena za človeka in njegovo dostojanstvo kot umetna prekinitev nosečnosti, bo tudi evtanazija obravnavana kot pravno zavarovana pravica vsakega posameznika.

Kolizija med nedotakljivostjo človekovega življenja in varstvom človekove osebnosti

URS in Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP)10 dajeta posamezniku široko polje avtonomije.

Človekovo dostojanstvo, ki ga Ulfrid Neumann razume kot “varstvo elementarnih človekovih potreb”,11 je osrednja prvina ustavne demokracije.12 V preambuli Splošne deklaracije človekovih pravic je dostojanstvo opredeljeno kot “priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov družbe”. Ni torej ključnega pomena za spoštovanje ene izmed bistvenih človekovih pravic to, da imamo možnost samoodločbe? Da nismo omejeni pri odločanju o lastnem življenju? Ta možnost je nedvomno okrnjena, če smo “svobodni” zgolj glede odločanja o načinu svojega življenja, ni pa nam omogočena svobodna odločitev glede njegove prekinitve.13 Igor Pribac meni, da je dostojanstvo ključno tudi ob koncu življenja, “ko ga lahko zdeluje bolezen in ko se bolezni lahko pridružijo še družbene okoliščine, nenaklonjene ohranitvi dostojanstva”.14

Pravica do zasebnosti po mnenju posvetovalne skupščine Evropskega sveta med drugim pomeni “pravico do lastnega življenja s čim manj vmešavanja. Vključuje fizično in moralno integriteto, čast in ugled, prepoved prikazovanja človeka v napačni luči.”15 Vsekakor pride do posega v integriteto, čast in ugled, če človek trpi in umre v mukah. Tudi Tatjana Kocijan, ena od najbolj zavzetih aktivistk za uzakonitev evtanazije v Sloveniji, ki ima Parkinsonovo bolezen, je dejala, da bi “rada umrla kot človek, in ne kot razvalina življenja”.16

Prepoved mučenja mnogi zagovorniki evtanazije razumejo kot pravico, ki bi se morala upoštevati predvsem v trenutkih, ko kljub naprednim tehnologijam v medicini bolnikom v najhujših mukah in trpljenju bolečine ne morejo zmanjšati do mere, ki bi bila še znosna.

Vseeno pa 17. člen URS navaja, da je človekovo življenje nedotakljivo, zato dr. Vid Jakulin meni, da bi morali pred ureditvijo evtanazije z zakonom predhodno spremeniti ta člen, da zakon ne bi bil protiustaven.17

ZPacP že v 3. členu opozarja na upoštevanje ključnih načel, v zvezi z evtanazijo pa so pomembna naslednja: spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj, spoštovanje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in samostojnosti pri odločanju o zdravljenju. Že iz teh načel bi nam moralo biti zagotovljeno svobodno odločanje navsezadnje tudi o prekinitvi zdravljenja in končanju življenja z evtanazijo. V skladu s 26. členom ZPacP je pacientu omogočeno samostojno odločanje o zdravljenju, ki ga poda s privolitvijo.

Kot navaja dr. Igor Pribac, ZPacP daje pacientu možnost “informirane presoje o lastnem dobrem kot odločilne za izbiro smeri njegovega zdravljenja”. Pacient lahko v skladu z ZPacP uveljavi tudi svojo “zahtevo po opustitvi zdravljenja”.18

Pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje, ki je zagotovljena v skladu z 32., 33. in 34. členom ZPacP, omogoča, da lahko vnaprej izraženo voljo poda njegov zdravstveni pooblaščenec. Namen instituta nadomestne privolitve je, da pacient pooblasti nekoga, ki bo kot njegov zdravstveni pooblaščenec za čas pacientove nesposobnosti odločanja odločal o njegovi zdravstveni obravnavi in pravicah. V domet nadomestne privolitve se uvršča “zgolj strinjanje ene osebe s posegi v kazenskopravno varovane razpoložljive dobrine druge osebe, ki sama po sebi psihološko ni sposobna podati veljavne privolitve, to strinjanje pa nima znakov protipravnosti v smislu kaznovalnega (še posebej kazenskega) prava”.19 Pogoj za pooblastitev je, da je pacient zmožen odločanja o sebi in je dopolnil 18 let. Tudi za zdravstvenega pooblaščenca sta določena enaka pogoja. Pacient lahko zdravstvenega pooblaščenca določi s pisnim pooblastilom, ki mora vsebovati overjen podpis pacienta. V pooblastilu “pacient določi navodila in usmeritve glede njegove zdravstvene obravnave ter morebitne omejitve pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo in njegovim zdravstvenim stanjem”.20 To pooblastilo lahko pacient tudi prekliče, in sicer s pisno izjavo, prav tako se mu lahko kadarkoli odpove tudi zdravstveni pooblaščenec, vendar ne takrat, ko bi to utegnilo povzročiti resno zdravstveno škodo pacientu. Pacient lahko v skladu s 33. členom ZPacP pod enakimi pogoji kot za pooblastitev zdravstvenega pooblaščenca s pisno izjavo tudi izključi ali omeji osebe, ki lahko po ZPacP za čas njegove nesposobnosti odločanja odločajo o njegovi zdravstveni obravnavi.

Dr. Borut Ošlaj navaja, da bi se v zdravstvenih krogih morala pretehtati tudi možnost, “da zdravnikom, ki spremljajo umirajočega, v izjemnih primerih razširimo pristojnosti, da aktivneje pomagajo pri dokončanju življenja in s tem do določene mere dekriminaliziramo njihovo dejavnost”. Ošlaj dodaja, da “naj nekatere oblike pomoči pri dokončanju življenja postanejo diskrecijska pravica zdravnika, toda dejansko samo v izjemnih, redkih primerih”.21 Jakulin pa na drugi strani opozarja, da bi bili “zdravniki, ki so s Hipokratovo prisego mislili resno (ki so jo ponotranjili), postavljeni v situacijo, ko bi zakon od njih zahteval, da storijo nekaj, kar jim njihov kodeks etike prepoveduje. Tako bi se znašli v nezavidljivem položaju.”22

Prav tako dr. Zwitter v monografiji Pogovarjamo se o evtanaziji opozarja, da legalizacija evtanazije ni vprašanje, ki zadeva samo interese tistih, ki za evtanazijo zaprosijo,23 zato bi ob morebitni uzakonitvi evtanazije morali s testom sorazmernosti skrbno pretehtati, kako invaziven je poseg za druge posameznike in družbo, ki se jih prekinitev življenja osebe tiče. Zwitter na drugi strani v zagovor evtanazije navaja tudi besede Cecily Saunders, ki pravi: “Vsi, ki svojo drago osebo opazujejo v nemoči in nedostojnosti odtujenega umiranja, bodo dali prednost drugačnemu, bolj človeškemu zaključku življenja.”24

Ustava in ZPacP delno že upoštevata pacientovo odločitev o nezdravljenju in tako dopuščata prekinitev življenja, ki nastopi sama, ko pacient odkloni zdravljenje. V tem primeru gre za ustavno pravico vsakogar, ki jasno izrazi svojo voljo glede nezdravljenja (mogoče je tudi upoštevanje vnaprejšnje volje pacienta).25 51. člen URS namreč zagotavlja, da ni “nikogar možno prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.”26 Tudi ZPacP v 26., 30. in 34. členu omogoča, da pacient samostojno odloča o zdravljenju. Naslednji družbeni korak pa bi lahko bil, da zakon omogoči aktivno evtanazijo in končanje življenja “z aktivnim in neposrednim ravnanjem kot odgovorom zdravnika na pacientovo prošnjo”.27

Evtanazija v Belgiji in drugih evropskih državah

V državah Evropske unije je evtanazija uzakonjena v Luksemburgu, na Nizozemskem in v Belgiji. V Luksemburgu je evtanazija omejena na polnoletne osebe, na Nizozemskem pa je dovoljena tudi mladoletnikom, starejšim od 11 let, ki pa morajo pridobiti soglasje staršev ali skrbnikov. Slednjim ni treba podati soglasja pri mladoletnikih, ki so starejši od 16 let, vseeno pa morajo biti vključeni v razpravo. Belgija je edina država na svetu, kjer je dovoljena evtanazija brez starostne omejitve.28

Belgijski Zakon o evtanaziji vsebuje številne varovalke, ki preprečujejo zlorabo evtanazije. Izvede jo lahko le zdravnik, bolnik pa mora izpolnjevati zakonsko določene pogoje za izvedbo evtanazije. Prošnja za izvedbo evtanazije mora biti popolnoma prostovoljna, in ne rezultat prisile iz zunanjega sveta. Prošnja je lahko podana tudi vnaprej, na podlagi vnaprej izražene volje, vendar le, če je bil bolnik ob izražanju volje v zavednem stanju. Končanje življenja se dovoli le v primerih, ko je bolnik v stalnih in nevzdržnih bolečinah, ki jih ni mogoče ublažiti.29 Dodatna varovalka je ta, da mora med dnem, ko je bila podana pisna prošnja za evtanazijo, in dnem, ko do te pride, miniti mesec dni. Tako ima bolnik možnost, da si premisli in prošnjo prekliče. Praksa v Belgiji se je izkazala kot dobra. Ljudje so zadovoljni, da imajo možnost evtanazije, saj se tako uresničuje njihova potreba po kakovostnem bivanju, ki je ena izmed pomembnih vrednot belgijske družbe.30

Nizozemska je kot prva država na svetu legalizirala evtanazijo. Leta 2000 so sprejeli Zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru, ki je uzakonil izvajanje evtanazije. Kljub temu sta evtanazija in pomoč pri samomoru ostali kaznivi dejanji, dopolnjen pa je bil nizozemski Kazenski zakonik. V skladu z 293. členom je določeno, da dejanje osebe, ki prekine drugi osebi življenje na njeno izrecno prošnjo, ni kaznivo, če je zdravnik ravnal skladno z zahtevo po skrbnem ravnanju.31

Med navedenimi državami se v razpravah o evtanaziji pogosto pojavlja tudi Švica, kjer pa evtanazija v širšem pomenu besede, torej aktivna prostovoljna evtanazija, ni dovoljena. Dovoljena je zgolj pomoč pri samomoru, ki ni kazniva od leta 1942.32 115. člen švicarskega kazenskega zakonika ne inkriminira pomoči pri samomoru, če ravnanje storilca ne izhaja iz sebičnih motivov.33 Švico se pogosto imenuje tudi “evropska oaza smrti”, saj se tja ob poslednjih trenutkih življenja zatečejo tudi državljani drugih držav, ker pomoč pri samomoru v Švici ni omejena zgolj na švicarske državljane.34

Zwitter v svojem delu Pogovarjamo se o evtanaziji opozarja tudi na t. i. “učinek spolzkega klanca”, do katerega pride, “ko države ob sprejemu nove ureditve evtanazije predpišejo stroge omejevalne pogoje, a se meje sprejemljivosti kmalu začnejo širiti”.35

Evtanazija ne pomeni kršitve 2. člena EKČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v precedenčnih primerih ugotavlja, da sta legalizacija evtanazije in njena zakonska ureditev popolnoma pravno sprejemljivi in v skladu s spoštovanjem človekovih pravic. Še več, v zadevi Lambert in drugi proti Franciji je ESČP ugotovilo, da v primeru pasivne evtanazije ni prišlo do kršitve 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),36 ki zagotavlja pravico do življenja.37

Primer Lambert in drugi proti Franciji se nanaša Vincenta Lamberta, ki je v prometni nesreči utrpel hudo poškodbo glave in postal tetraplegik. Njegovi bližnji so se pritožili na ESČP zoper odločitev francoskega Državnega sveta (Conseil d’État). To je na podlagi zdravniškega poročila treh pristojnih zdravnikov odločilo, da je bilo ravnanje zdravnika, ki je Lambertu prekinil umetno hranjenje in hidracijo v kombinaciji z globoko in neprekinjeno sedacijo, zakonito. Pritožniki so zatrjevali, da je bila prekinitev umetnega hranjenja kršitev 2. člena EKČP. ESČP je v tej zadevi opozorilo, da mora biti glede na to, da pri evtanaziji članice Sveta Evrope nimajo oblikovanega enotnega mnenja, državam članicam dopuščeno polje proste presoje pri tem. Sodišče je v tej zadevi opozorilo, da četudi bi pritožniki zatrjevali kršitev 2. člena EKČP, pravica do življenja v konkretnem primeru ni bila kršena.38 Ta precedenčni primer je pokazatelj, da bi lahko tudi Slovenija uzakonila možnost evtanazije, saj za njeno uvedbo ni resnih pravnih omejitev.

Sklep

Vse kaže na to, da resnih pravnih zadržkov za vpeljavo evtanazije ni, temveč gre zgolj za politično odločitev. V primeru evtanazije ne gre za podlo ravnanje, ki bi bilo škodljivo družbi, temveč za plemenit namen, usmerjen v zagotavljanje in spoštovanje človekovega dostojanstva, zasebnosti in volje. Načelo “Voluntas aegroti suprema lex esto” pravi, da je ravno človekova volja vrhovni zakon.39 Vsakdo bi moral imeti pravico, da sam odloča o načinu življenja, ki bo zagotavljal kakovostno bivanje. Za to pa je ključnega pomena tudi možnost dostojne smrti, ki nam do zadnjega trenutka življenja omogoča spoštovanje integritete, zasebnosti in dostojanstva. Z dostojno prekinitvijo življenja kot družba izkažemo humanost in sočutje trpečemu. Prisilno vzdrževanje življenja človeka, ki tega ne želi, ob tem pa so podani medicinsko prepričljivi razlogi, da tako življenje ni več vredno dostojanstva, ne služi prav ničemur. Zato je žalostno, da naša družba ne zmore narediti tega solidarnega koraka v prihodnost. Spomnimo se misli Abrahama Lincolna. “Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, temveč koliko življenja je bilo v teh letih.” (Pravna praksa, št. 37, 2020)

Opombe:

1 Ur. l. RS, št. 50/12.

2 Korošec, D.: Medicinsko kazensko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 103-104.

3 Ur. l. RS, št. 75/16.

4 Korošec, D., nav. delo, str. 103-104.

5 Tipični so posegi v življenje ali hujši posegi v telesno integriteto posameznika, kjer privolitev v našem pravu nima učinka – npr. privolitev v lastno smrt, v lastno pohabitev, v prekinitev nosečnosti izven pravil in postopkov medicine.

6 Korošec, D., nav. delo, str. 309.

7 Prav tam.

8 Ena od metod umetne prekinitve nosečnosti, “vakuumska aspiracija”, se opravi tako, da se v maternico vstavi cevka, ki telo otroka (ki v 6. do 14. tednu po zadnji menstruaciji že ima oblikovane okončine in se odziva na električne dražljaje) skupaj s posteljico raztrga na koščke in jih posesa iz telesa. Ta metoda ne pusti ravnodušnega niti najbolj trdosrčnega kazenskega pravnika, vajenega vseh človeških brutalnosti.

9 Glej tudi poglavje “Pravica do življenja in pravna subjektiviteta zarodka (nasciturusa)” v: Zupančič, B. M.: O evropskem sodišču za človekove pravice, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 259 in nasl. (op. ur.).

10 Ur. l. RS, št. 55/17.

11 Neumann, U.: Das Rechtsprinzip der Menschenwürde als Schutz elementarer menschlicher Bedürfnisse. Versuch einer Eingrenzung, v: Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, 103 (2017) 3, str. 287 in nasl., str. 299 in nasl.

12 Pavčnik, M.: Človekovo dostojanstvo in ustava, Odvetnik, št. 91/2019, str. 7.

13 Pribac, I.: Pravica do ohranitve dostojanstva, PP, št. 12/2019, str. 3.

14 Prav tam.

15 Polajnar Pavčnik, A.: Nekateri civilnopravni vidiki varstva pred posegi v človekovo zasebnost, Podjetje in delo, št. 5-6/1994, str. 605-610.

16 Zgonik, S.: Čas je, da v Sloveniji uzakonimo možnost evtanazije, Mladina, 11. januar 2019, http://www.mladina.si/189072/cas-je-da-v-sloveniji-uzakonimo-moznost-evtanazije .

17 Maček, P.: Pravni vidiki evtanazije, v: PP, št. 17-18/2019, str. 40-41.

18 Pribac, I., nav. delo, str. 3.

19 Korošec, D., nav. delo, str. 221.

20 Ur. l. RS, št. 55/17, tretji odstavek 32. člena.

21 Maček, P., nav. delo, str. 40-41.

22 Prav tam.

23 Zwitter, M.: Pogovarjamo se o evtanaziji, Slovenska matica, Ljubljana 2019, str. 95.

24 Prav tam, str. 23.

25 Zalar, B.: O evtanaziji (še) z vidika (etike) človekovih pravic, Delo, 14. september 2019, http://www.delo.si/sobotna-priloga/o-evtanaziji-se-z-vidika-etike-clovekovih-pravic-225049.html .

26 Ur. l. RS, št. 75/16.

27 Smrkolj, M.: Evtanazija, Pamfil, št. 1/2001, str. 40.

28 Đekanović, V.: Evtanazija kot pravica do dostojne smrti – primerjalnopravni vidik, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 17-23.

29 Lewis, P.: Euthanasia in Belgium Five Years After Legalisation, European Journal of Health Law 16, 2009, str. 127-128.

30 Cohen-Almagor, R.: Euthanasia Policy and Practice in Belgium: Critical Observations and Suggestions for Improvement, Issues in Law & Medicine, 24, 2008, str. 207-213.

31 Đekanović, V., nav. delo, str. 19.

32 Campaign for Dignity in Dying, http://www.dignityindying.org.uk/assisted-dying/international-examples/switzerland/ .

33 Švicarski kazenski zakonik, člen 115.

34 Đekanović, V.: nav. delo, str. 24.

35 Kogovšek Sajovic, Š.: Pogovarjamo se o evtanaziji, PP, št. 48/2019, str. 32-33.

36 Ur. l. RS, št. 33/94.

37 Tudi v primerih Pretty proti Združenemu kraljestvu, Sanles Sanles proti Španiji ter Afiri in Biddarri proti Franciji, v katerih so se pritožniki sklicevali na to, da je v zadevah prišlo do kršitve pravice do življenja njihovim bližnjim, je ESČP odločilo, da kljub evtanaziji ni prišlo do kršitve 2. člena EKČP.

38 HUDOC – European Court of Human Rights, <hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-155352>.

39 Teršek, A.: Pravica do smrti – vstop v razširjeno polje svobode, Pravnik, letn. 67, št. 7-8/2019, str. 542.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: