Luka Smolko je na območju najmanjše slovenske občine Odranci neprekinjeno kolesaril kar 13 ur; Pred tem je že tekel veliki maraton po svoji občini, ima pa veliko načrtov po koncu pandemije
Občina Odranci, katero tvori ena sama (istoimenska) vas je površinski najmanjša slovenska občina, s 6,9 kvadratnimi kilometri površine. Kljub temu občina, ki je bila ustanovljena v letu 1994 in jo ves čas vodi isti župan Ivan Markoja, med okoli 1650 prebivalci ima kar nekaj znanih in uspešnih ljudi. In v tej specifičnih občin, katero kot edino v državi tvori samo naselje Odranci, je v zadnjem času zelo znan 27-letni domačin Luka Smolko (rojen, 4.1.1993), ki veliko stavi na šport in rekreacijo. Posebej ga je prizadelo, ko je vlada z odlokom omejila gibanje državljanov zgolj na območje lastnih občin. Sam Luka je tudi zato zgolj znotraj občine Odranci, pretekel maratonsko razdaljo, ki znaša 42.195 metrov, sredi aprila, natančno na velikonočno nedeljo pa je v Odrancih kolesaril neprekinjeno kar 13 ur. V tem času je prevozil zavidanja vrednih 333 kilometrov. S tem je Luka še enkrat dokazal, da mu nič ne predstavlja ovire pri njegovem športnem in rekreativnem udejstvovanju. Kot sam pove se je prav v luči omejitev na gibanje zgolj v lastni občini, tudi odločil za zadnji izjemen podvig in prekolesaril skupno 333 kilometrov oziroma 25,9 km/h. Čeprav gre za občudovanja vreden dosežek, to zanj niti ni bil poseben napor, saj veliko kolesari, ima veliko kondicije in je denimo v lanskem letu prekolesaril vsaj 7000 km.
Skromni Odrančan, ki ga pri vsem podpirata starša in sestra, sicer sebe ne šteje med ekstremne športnike in priznava, da je v Sloveniji precej večjih športnih ekstremistov od njega. Kljub temu pa ima za sabo kopico podvigov, ki jih lahko nedvomno štejemo med ekstremne. Tako je med drugim, po opravljenem zadnjem izpitu na fakulteti, leta 2016, od doma tekel 72 kilometrov v Maribor na Štuk, da si je privoščil pivo. O svojem takratnem neobičajnem podvigu kratko pove: „Med tekom iz Odrancev, me je v Gornji Radgoni prehiteval in pozdravil voznik mrliškega avtomobila iz sosednjega kraja, nakar me je ta isti spet srečal v Lenartu in me s glasnim trobljenjem na daleč pozdravljal“. Bilo je še mnogo drugih podobnih podvigov v teku in kolesarjenju. Tudi drugih novih izzivov mu ne zmanjka, saj si želi preteči 100 kilometrov dolgo pot, postal pa bi rad tudi pravi Slovenec, saj želi prekolesariti do doline Vrat pod Triglavom, in se nato povzpeti do Aljaževega stolpa. Vse to pride na vrsto, kot pravi, po obdobju epidemije koronavirusa. Zanj je vse nekak spontano, tudi „odranski maraton“. Kot nam je zaupal, se je nad tekom navdušil zaradi želje po izgubi kilogramov, saj je leta 2014 tehtal kar 96 kg, danes pa jih ima 70. Omenjeni maraton je začel je s tekom po trim stezi ob potoku Črnec iz Odrancev do Beltincev in tako se je začela njegova „tekaška zasvojenost“. Pri tem poudarja, da ima veliko zaslug njegov dolgoletni prijatelj, ravno tako tekač, Aleš Zver, ki ga je vseskozi motiviral in mu pomaga pri regeneraciji utrujenih mišic. Glede „Odranskega maratona“, kot ga je poimenoval, pa Luka pove, da se je odločil spontano. Lepo vreme ga je namreč vabilo k teku, v času pandemije pa se je zaradi ukrepov moral omejiti na območje svoje občine. Njegov podvig se je začel s tekom po poljskih poteh, po 26 kilometrih pa si je privoščil krajši postanek za malico. Ker je bil še pri močeh, vremenski pogoji pa so bili primerni, se je odločil, da bo nadaljeval s tekom in da bo nabral kilometre potrebne za maraton. Tek je nadaljeval po odranskih ulicah, kjer so mu domačini, ki so bili zunaj in ga že pred časom videli teči, namenili nekaj „čudnih pogledov“. Tako je „vztrajal in odtekel dolžino maratona in to po površinsko najmanjši občini v Sloveniji,“ opisuje Luka svoj občudovanja vreden podvig, ki gotovo ne bo ostal zadnji.
Že doslej ima Luka za sabo kopico podvigov, ki jih lahko nedvomno štejemo med ekstremne. Ob že omenjenih kaže spomniti, da se je v času poletnih dopustov s prijateljem odpravil na slovensko obalo, kar s kolesom. Prvi dan sta prikolesarila do Ljubljane in naslednji dan pot nadaljevala do Kopra. Prijatelj se je nato domov vrnil z vlakom, Luka pa se je tudi nazaj domov podal s kolesom in tako v 16 urah prevozil 305 dolgo pot v enem kosu. V svoji karieri je doživel že marsikaj, na poti po Primorski v Pomjanu se je tako za njim pognala napadalna lisica, ki ji je za las pobegnil s spustom po klancu navzdol. Kot pravi, je tovrstnih spominov ogromno: „Ker med športom spoznaš veliko navdušencev, sorodnih ‘norcev’“. Ob vseh podvigih premika tudi meje vzdržljivosti svojega telesa, kar mu je telo sporočilo na novoletni dan leta 2017, ko je po veselem decembru in teku na 21 kilometrov, dehidriral ter novoletno kosilo dočakal na urgenci. Takrat je spoznal, da resno in odgovorno ukvarjanje s takim športom ni šala. „Vsi ti podvigi me nekako izpolnjujejo, da spoznavam svoje sposobnosti, zmogljivosti, z njimi si tudi dostikrat zbistrim glavo, sem sam svoj šef, motivator, psiholog, mehanik in tako dalje, ampak poleg vse treningov in primernega jedilnika je največ v glavi. Če se glava odloči, je volja, je moč, je zavedanje zmogljivosti, je pravi izziv, je cilj in je tudi pot“…
