Hude travme v domovih za starejše doživljajo tudi zaposleni, ki ne vedo, kaj naj stanovalcem odgovarjajo na vsa možna vprašanja, ob tem gledajo kako ljudje umirajo
Pred uradnim začetkom pandemije koronavirusa je v Sloveniji, v 117 domovih za starejše občane živelo okoli 18.500 starostnikov! Seveda bi jih bilo še več, če bi imeli več domov oziroma ležišč, saj so dolge čakalne vrste v vseh domovih po državi, zlasti v osrednjeslovenski statistični regiji. Že sedaj pa je jasno, da je po skoraj dveh mesecih trajanje napada Covid-19, v slovenskih domovih starostnike število stanovalcev znižana za več deset ljudi. Največ, več kot tri četrt vseh, v Sloveniji umrlih oseb zaradi koronavirusa in tudi drugih kroničnih bolezni, ki so jih imeli že prej, je prav iz domov za starejše. Daleč največ v domu Šmarje pri Jelšah, sledita domova v Metliki in Ljutomeru, še nekoliko manj pa v Horjulu. Seveda, hudo za starostnike, ki ne vedo kaj se pravzaprav dogaja, saj so izolirani že dva meseca in več, sploh se ne družijo niti s sostanovalci, osebje domov pa nima preveč časa, da bi se veliko pogovarjalo s stanovalci. „Pa tudi, kaj naj povemo, če ne veš kako kdo prenaša takšen pritisk. Res je je hudo, da huje ne more biti“, nam je razlagala negovalka zaposlena v enem izmed domov v Pomurju.
Mnogim sploh ni jasno, kaj se pravzaprav dogaja in zato niti ne preseneča, ko nekateri zaposlene v domovih sprašujejo, ali „ali je že Matilda prišla pome“. Hudo je tudi zaposlenim v domovih in tudi v zdravstvenih ustanovah, ki ne vedo kaj naj jim odgovarjajo na vsa možna vprašanja, katera jim zastavljajo stanovalci, nenazadnje je hudo tudi večini svojcev, ki ne morejo do svojih najdražjih, pa tudi drugače jim ne morejo pomagati. Zanj je še bolj boleča tudi osebna izkušnja avtorja prispevka, ko me je poklical znanec s hudimi očitki, da so ga vsi njegovi pozabili, da nihče ne pride na obisk… „kot, da so me vsi pozabili in čakajo na mojo smrt“. Enako, da se ne sme pogovarjati s prijatelji in znanci. Vsi so mu se odpovedali, kot je dejal. Nikakor mu nisem uspel razložiti, kakšno je trenutno stanje zaradi epidemije. Tudi trditev, da ga domači še vedno imajo radi, da komaj čakaj na vnovično snidenje, ni zalegla. Preprosto, bil je na dnu, v hudi stiski in žalosti… Od takrat naprej je njegov telefon zvonil v prazno, ni se mi več mogel oglasiti, čez nekaj dni pa so ga svojci v najožjem krogu pokopali. To je le ena izmed žalostnih zgodb, ki jih je že spisala „kuga 21. stoletja“, kot nekateri že imenujejo novi koronavirusu covid-19.
Grozovite travme doživljajo naši starostniki, v bolnišnicah, v zavodih, v domovih ostarelih. Le redki vse skupaj prenašajo ravnodušno, umirjeno in stropno, velika večina pa se jih sprašuje, ali ni prišel zadnji trenutek slovesa z življenjem na zemlji. Mnogi so se že poslovili, nekateri so žalostni, da se ne morejo srečati z duhovnikom, tretji se poslavljajo v najhujši mori, brez kogarkoli izmed najbližjih ob sebi. Vse to jih pobira še hitreje kot če bi jih dejansko napadel koronavirus. Nekaterim se domovi starejših zdijo bolj kot ječe, nekakšne čakalnice na dokončno slovo. Čeprav se zavedajo, da so „gradili vse kar mlajši imamo“, mnogi starostniki ne želijo biti v breme družbi, zdaj pa so, ne po svoji krivdi, postali še glavni akterji naše epidemije. Stisnjeni so do roba, svojo bedno starost mnogi preživljajo huje, kot v najhujših gospodarskih in drugih krizah svojega prvega in drugega življenjskega obdobja. Ne po svoji krivdi so še posebej stigmatizirani, ker se pač nahajajo v domovih za starejše, kjer je žal več okuženih. V večini domov sicer starostnikom skušajo nuditi kar se v tem trenutku da boljšo oskrbo in življenjske pogoje, ponekod pa se žal odgovorni prepirajo in še starostnikom dodatno grenijo življenje. Zgovoren je primer ljutomerskega doma, kjer se lokalna skupnost in vodstvo doma niso razumeli, tudi minister za zdravje je okrcal direktorja doma mag. Tomislava Nemca. Po Gantarjevem obisku v Prlekiji so se strastni sicer nekoliko umirile, a vse to pušča grenek priokus na vseh, od zaposlenih in svojcev, do najbolj stanovalcev, torej starostnikov.
Kljub hudim pritiskom in travmam, ki jih v nekaterih domovih doživljajo starostniki, v času epidemije je le par družin vzelo k sebi svojce. Neuradno samo ducat starostnikov živi doma pri svojih najbližjih. Po dostopnih podatkih so štirje s severovzhoda države, od tega trije iz ptujskega doma, kjer ni okuženih, četrta pa iz DSO Ljutomer, ki sodi med najbolj ogrožene v državi in je osrednje žarišče okužb v tem delu Slovenije. Nekdanji kriminalist, danes svetovno znani zdravilec Stanislav Filipič je namreč skupaj z bratom, podjetnikom Borutom, mamo Marijo iz DSO Ljutomer, vzel že kakšen dan po odkritju prvega okuženega stanovalca. „Mislim, da je bilo v petek, 27.3., ko so odkrili prvo okuženo osebo in smo mamo mislili takoj odpeljati domov, pa ni šlo. Dejali so, da mora ostati na opazovanju. Ker je pri mizi običajno sedela z okuženo osebo jo tako sprva niso pustili, dokler na njej ne opravijo dodatna testiranja. Do torka, 31.3. je bila osamljena in so jo samo spraševali kako se počuti, ali ima kakšne bolečine in podobno. Brat Borut je uredil vse, da je zadnjega marca le lahko šla domov, kjer je sprva bila ločena od nas, a ker ni bilo nobenih simptomov in se je sedaj vse v najboljšem redu, je bolj sproščena in zadovoljna“, nam je razložil Stanislav. Sama Marija, ki je še v domu, 21. marca praznovala 79. rojstni dan dodaja, kako je mučeniško, ko si v domu osamljen, ko ne veš zakaj pravzaprav gre. In to je za starostnike še dodatni šok in pritisk.
Mimogrede pa, po veljavni zakonodaji, kljub domači oskrbi svojci morajo plačati polno oskrbnino. V domovih poudarjajo, da je začasna izselitev starostnikov in oskrba v domačem okolju povsem legitimna pravica vsakega posameznika, morajo pa se zavedati, da vrnitev do konca epidemije v dom ni več mogoča. V ptujskem domu denimo upajo, da bo tej peščici ljudi z vsaj delno oprostitvijo plačila oskrbnine prisluhnila tudi država. V nasprotnem primeru bodo morali – ne glede na to, da so svojca vzeli v domačo oskrbo – plačati polno oskrbnino. V DSO Ljutomer, kjer v zadnjih dneh število okuženih pada, zato so začeli starostnike, ki so začasno bili v Biotermah Mala Nedelja, vračati nazaj v DSO, upajo, da se bo trend normalizacije razmer v njihovem domu nadaljeval tudi v prihodnjih dneh. Zavedajo se, da so stanovalci doma že daljše obdobje izolirani v svojih sobah, nimajo obiskov svojcev in prostovoljcev, ne morejo se srečevati med seboj. Tudi zaposlenih DSO, ki stanovalce poznajo in so jim prej lahko izpolnili marsikatero željo, je sedaj bistveno manj. Kljub temu v domu pravijo, da so stanovalci razumevajoči in potrpežljivi.
Prizadevajo si, da bi bilo njihovo življenje v izolaciji čim bolj znosno, zato jih v okviru možnosti v skladu z varnostnimi pravili in navodili zdravstvene stroke obiskuje fizioterapevtka, socialna delavka in občasno tudi direktor doma. Kot sporočajo iz doma, stanovalci so vseh obiskov veseli, direktorja so seznanili s svojimi osebnimi željami, veseli so bili tudi informacije, da se epidemija v domu umirja. V domu se zavedajo njihovih potreb po socialnih stikih, zato so se dogovorili, da stanovalce obiskuje Urška Kunčič, diplomantka socialne gerontologije AME, ki beleži njihove želje, predvsem pa jih vzpodbuja, se z njimi pogovarja in po želji vzpostavi tudi video ali telefonski stik s svojci. Njihovi prošnji za pomoč prostovoljca/prostovoljke z ustreznimi izkušnjami in znanji, ki bi lahko pomagal pri psihosocialni oskrbi stanovalcev se je odzvala Mateja Vavtar, organizatorka socialne mreže iz Murske Sobote, ki se preko telefona pogovarja s stanovalci, ki si to želijo. Ko bodo razmere dopuščale pa je pripravljena stanovalce tudi obiskovati. Vsi stanovalci imajo v sobah nameščene sodobne smart TV, poleg rednih obrokov jim postrežejo tudi s kavo, čajem, drugimi napitki in piškoti.
