Na obisku pri družini Kardinar v prekmurskem Dobrovniku, kjer domuje nekdanja kegljaška svetovna prvakinja in rekorderka, ki je obeležila 70. rojstni dan
Velika večina Slovenk in Slovencev, zlasti srednje in starejše generacije se gotovo spominjajo ene najboljših slovenskih športnic, ki je veliko pomenila tudi v bivši skupni državi, Marike Kardinar. Znana in priljubljena Prekmurka je imela smola, ker njen šport-kegljanje, pri nas nikoli ni bil v ospredju medijske pozornosti. Kljub temu so jo prav športni novinarji leta 1992 izbrali za najboljšo športnico Slovenije, saj se temu niso mogli izogniti, da je takrat svetovna rekorderka in svetovna prvakinja. Marika Kardinar (dekliško: Nagy) je najboljša slovenska kegljačica vseh časov, ki je skoraj 30 let zastopala reprezentanco (najprej jugoslovansko, nato slovensko). Izvrstno kegljavko, večkratno svetovno, evropsko, balkansko, YU/Slo prvakinjo smo obiskali v Dobrovniku, kjer s svojo družino, večletnim dobrovniškim županom Marjanom, ter sinoma Markom in Robertom preživlja zgodnjo jesen svojega pestrega in bogatega življenja.
Pred dnevi je Marika, v krogu najbližjih ter številnih prijateljev in znancev, obeležila okrogel življenjski jubilej, 70. rojstni dan. Med drugimi so ji prišle čestitati tudi njene kolegice iz reprezentance in Kegljaškega kluba Celje. Zgodaj zjutraj so ji naredili budnico njeni zvesti navijačici Lucija in Larisa s starši in ožji sosedi. Poleg ožjih sorodnikov so se tako skupaj zbrali tudi številni prijatelji in sosedje, na svečanem nedeljskem kosilu. V prijetni družbi je tako bilo resnično prijetno praznovati in tudi obujati lepe spomine iz preteklosti. In prav to je bila priložnost, da se malo spomnimo nepozabne športnice, prijateljice in dame z veliko „D“.
Marika Kardinar, rojena Nagy je mami Rozaliji in očetu Pavlu na svet privekala 26. avgusta 1953 v Dobrovniku, kot 4. otrok, poleg treh bratov. In že kmalu po rojstvu je bilo nekako jasno, da iz „tega otroka nekaj bo“, kot so vedele povedati naše babice. V šolskih letih se je navduševala za rokomet in nogomet, ob prvem ogledu velikega kegljaškega turnirja, ki je bil v soboškem hotelu Diana, ko je naključno čakala na avtobus, pa se je leta 1970 navdušila za kegljanje. Njen talent so na sindikalnem tekmovanju kmalu opazili v Kegljaškem klubu Čarda iz Murske Sobote. Leta 1972 so jo povabili v svoje vrste. Tekmovala je za kegljaške klube Čarda, Radenska Radenci, Branik in Konstruktor Maribor in Miroteks (Celje), kjer je ostala do „upokojitve“, leta 2011. Od leta 1981 je bila članica jugoslovanske, nato slovenske ženske kegljaške reprezentance. Na Fakulteti za šport v Ljubljani si je pridobila naziv trener kegljanja, tako da je svoje bogato znanje lahko prenašala na mlajše. Leta 1995 ke poskusno uvedla šolo kegljanja. Sedaj živi z družino v Dobrovniku.
Nepozabni so njeni športni uspehi, saj Marika Kardinar Nagy, ki je mimogrede vse uspehe dosegla z levo roko, saj je levičarka, ima v domači vitrini 40 medalj z velikih tekmovanj, kot so: 15 medalj na svetovnih prvenstvih, od tega osem zlatih (tri posamezno in pet ekipno), tri srebrne (ekipno) in štiri bronaste (dve posamezno in dve v dvojicah), 15 medalj na klubskih svetovnih prvenstvih (osem zlatih, tri srebrne in dve bronasti), pet medalj na tekmovanjih za svetovni pokal državnih prvakinj (štiri srebrne in eno bronasto), pet medalj na tekmovanjih v evroligi (dve zlati, dve srebrni in eno bronasto), trije svetovni rekordi (dva posamezno in eden ekipno), tridesetkratna državna prvakinja (14-krat ekipno, devetkrat posamično in sedemkrat v dvojicah)…
Marika, ki je tudi častna članica Kegljaške zveze Slovenije, je za svoje vrhunske dosežke prejela Bloudkovo nagrado, plaketo in priznanje. Leta 1992 je bila izbrana za športnico Slovenije in Slovenko leta, 9-krat zapored je bila kegljavka Slovenije, kegljavka 50-letja Slovenije, devetkrat športnica Pomurja, večkrat športnica Celja, Maribora, Lendave in Dobrovnika. Leta 2000 je bila razglašena za pomursko športnico stoletja.
Kaj je še počela v življenju, razen dosegala vrhunske rezultate v kegljanju?
Pravi, da je samo med letoma 1995 in upokojitvijo leta 2010 oz. 2011 lahko živela tako, kot pritiče vrhunskim športnikom. „V tem obdobju sem bila na carinski upravi zaposlena kot vrhunska športnica, kar pomeni, da sem se res lahko posvečala samo treningom in tekmam. Pred tem sem šport morala usklajevati s službo. 23 let sem bila zaposlena v Mesni industriji Murska Sobota.“
Sledilo je rojstvo obeh sinov, žal je vmes huje zbolel mož (in k sreči tudi ozdravel) Marjan, potem je za dve leti morala na zavod za zaposlovanje. „No, potem pa mi je uspelo priti na carino,“ se spominja Marika.
Z vrhunskim kegljanjem je zaključila pri 58 letih. Razlog za konec športne poti je bil drugačen način tekmovanja, poleg tega je sama začutila, da se ni več sposobna pripraviti na vrhunske tekme. „Videla sem, da nima smisla, da se rinem v reprezentanco, saj smo imeli takrat veliko dobrih mladih kegljačev. Verjamem v to, da je mladim treba dati prednost in prostor,“ pove Marika in brez dlake na jeziku doda: „V času Jugoslavije je bilo športnikom lepše.“ Pravi tudi, da ji je šport prinesel ogromno. „Obogatela seveda nisem, sem pa zaslužila dovolj za dostojno življenje. V času Jugoslavije je bilo lažje priti do sponzorjev, obstajal je fond, iz katerega smo vrhunski športniki dobivali štipendijo, po osamosvojitvi pa so se številna vrata zaprla. V času Jugoslavije nam je bilo športnikom lepše, država je bolje poskrbela za nas. Žal, to moram povedati. Raje bi rekla, da mi je šport omogočil duševno obogatitev. Spoznala sem ogromno ljudi, na račun športa sem videla ogromno sveta.“ Naziv športnice leta 1992 je niti ni presenetil: „No, malo me je, malo pa ne, tisto sezono sem res dosegla marsikaj. Postavila sem svetovni rekord, osvojila tri medalje na svetovnem prvenstvu – bila sem (dvakratna) svetovna prvakinja v posamični konkurenci in ekipno podprvakinja. No, mislim, da je bil naziv kar zaslužen, je pa škoda, ker je kegljanje, verjetno zato, ker ni olimpijska panoga, tako zapostavljeno.“
Pravi, da so dober vzor urejenosti na tem področju Nemčija, Madžarska in Hrvaška. „Tam poskrbijo, da so vsi vrhunski športniki zaposleni. Za socialni status jim ni treba skrbeti,“ poudarja Marika, ki mimogrede ima madžarske korenine. Njeni stari starši izvirajo iz Madžarske in Marika ima tudi madžarsko državljanstvo. „Govorim oba jezika, se pa doma večinoma pogovarjamo slovensko. Ko pa pride kakšen obisk, se sporazumevamo tudi madžarsko,“ pravi žena župana, mati arhitekta/kolesarja in zgodovinarja/glasbenika. Marika je namreč mama dveh otrok, starejši sin je arhitekt in strasten kolesar, drugi pa je zgodovinar ter igra v narodno-zabavni skupini. Poročena je z Marjanom Kardinarjem, ki je že 25 let župan Dobrovnika.
Da je Marika žena prvega v občini, je tako že vajena. Pravi, da trenutno počne vse tisto, kar počnejo drugi upokojenci. Dela v vinogradu, skrbi za urejenost vrta in dvorišča ter zelenice. Vedno pravi, kdor delo vidi, ta ga tudi najde, se pošali in doda: Nikoli mi ni dolgčas. Trta in muškatne buče
Kardinarjevi so pridni, v teh dneh ravno urejajo okolico hiše, precej časa namenijo vinogradu. Kar dva imajo, prvi šteje 2000 trt, drugi 800. Marika goji tudi muškatne buče, med ozimnico se najde celo marmelada, ki jo naredi iz njih. Tudi športa ni opustila. Danes najraje sede na kolo in plava…
Ker leta, zlasti športnikom, ki vse življenje naporno trenirajo, s seboj prinesejo različne tegobe, je tudi ugledna Pomurka madžarskih korenin, žena dolgoletnega župana občine Dobrovnik in tekmovalka, ki je več kot tri desetletja zastopala nacionalno reprezentanco (najprej jugoslovansko, nato slovensko), nekoč poiskala pomoč pri znanem zdravilcu in bioenergetiku Stanku Filipiču iz Prlekije, od koder prihaja tudi njen mož. Pove, da je zadovoljna z njegovimi storitvami in se tudi sama sprašuje, zakaj nekateri ne zaupajo v alternativno medicino?
