Vsestranski Radgončan, Ludvik Kramberger ni bil samo kovač, fotograf in dopisnik različnih slovenskih medijev
O družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, a tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil izjemno cenjen v okolici. Znani so tudi zaradi njegovega sina Jožeta, izjemnega čebelarja, še bolj zaradi dobrotnika iz Negove, sina Iveka, kmečkega hlapca, dimnikarja in izumitelja, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, ter seveda tudi zaradi, devetega izmed 11 otrok, sina Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega več kot pol stoletja pa, je zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik različnih slovenskih medijev, in fotograf.
Toda tudi to ni vse, kajti Ludvik sicer nikoli ni bil član zveze komunistov, zato pa je kot otrok vrsto let bil ministrant, in verjeli ali ne, kar le redki vedo, tudi duhovnik, pa ne samo v Sloveniji, temveč tudi na levem bregu reke Mure, v sosednji Avstriji. V lastnem arhivu je fotografija iz leta 1949. Takrat so pokapali, za tiste čase nadvse spoštovanega in cenjenega gospoda, trgovca in gostilničarja Antona Slogoviča (1885-1949) iz Spodnjih Ivanjcev. Gre sicer za pogreb dedka Rudija Slogoviča in pradedka Andreja Slogoviča, ki ju na območju Pomurja in Slovenskih goric ter tudi širše pozna veliko ljudi. 1949. leta. V tistem času je kakšna štiri leta Ludvik Kramberger, takrat doma iz Negove, bil priden ministrant, ki je ministriral pri tradicionalnih latinskih mašah. „Tedaj, ko sta bila v Negovi dva duhovnika, župnik Ivan Granfola in upokojeni župnik Franc Bratkovič, je bila navada, da je pokojnika župnik z ministranti spremljal od doma umrlega do cerkve in nato na pokopališče. Največkrat so pokojnega nosili štirje možje peš, za njimi pa so šli pogrebci, pa tako tudi župnik z ministranti. To le takrat, če so imeli svojci pokojnika željo da pride župnik »na dom«, kot so rekli. To predvsem zato, da je župnik blagoslovil odhod pokojnika iz hiše, pa tudi, da je bil pogreb slavnejši“, se spominja Ludvik.
Ko so umrli malo premožnejši župljani, so pokojnika od doma v cerkev in na pokopališče vozili z mrliškim vozom, v katerega so bili vpreženi konji. Mrliški voz je v župniji po navadi imel kak večji kmet, ki je imel tudi konje. Mrliške voze pa so imela tudi gasilska društva, ki so jih posojala kmetom, da so lahko vozili pokojnike. „Zgodovinska fotografija stara že skoraj 72 let prikazuje pogreb znanega gostilničarja, bil je tudi lovec, kar se vidi na priloženi sliki, saj ga spremljajo lovci s puškami na ramah, v katerih imajo zataknjene smrekove vejice, Antona Slogoviča iz Spodnjih Ivanjec. Sliko mi je podaril Rudi Slogovič, ki je vnuk pokojnika, katerega so peljali k večnemu počitku. Imel sem čast, da sem se lahko tudi jaz kot ministrant z župnikom peljal, kar je bil privilegij, saj so morali pogrebci v 5 km oddaljeno Negovo iti v procesiji peš. V času pogreba sem bil star 12 let“, nam je še povedal Ludvik Kramberger, ki je po štirih letih ministrovanja „zapustil“ cerkev, saj je moral v poklicno šolo, v vojsko ter trebuhom za kruhom.
Kljub temu se je v cerkev vrnil na „velika vrata“, obakrat v tem 21. stoletju. Najprej, jeseni 2005 je namreč Kramberger nastopil kot župnik v filmu Henry Dunant (Jean Henri Dunant, švicarski mirovnik in humanist, * 8. maj 1828, Ženeva, Švica, † 30. oktober 1910, Helden, Švica, op.p.), katerega so snemali v Bad Radkersburgu (Avstrijska Radgona). „Tam sem bil glavni župnik v cerkvi, kjer je delovala vojaška bolnišnica in je tam Henry Dunant, zdravnik, operiral s krvjo narisal na belo platno rdeči križ, kar je začetek Rdečega križa. Žal filma, ki je verjetno dosegjiv na svetovnem spletu, nisem nikoli videl. Snemanje je bilo 5. 9. 2005. Tam sem igral kot statist štiri dni. En dan sem bil župnik, dva dni francoski vojak, en dan pa kot vojak, z veliko rano na glavi, mrtev na fronti. Ob gledanju filma me lahko najdeš v kadru, ko Henry Dunant z igralko vstopa v cerkev in ko operira. Zraven sta bila še dva Radgončana, oče in sin, Stanko in Marko Poljanec. Moram priznati; V življenju nikoli nisem tako dobro zaslužil: Bil sem mrtev, dobil jesti in piti, ob tem pa zvečer, po končanem snemanju tistega dne, 50 evrov. Sicer smo za vsak dan snemanja prejeli po 50 evrov honorarja“, se spominja Ludvik, ki je mimogrede tudi sploh v dobrih odnosih z mnogimi duhovniki na severovzhodu države, med drugimi tudi z upokojenim mariborskim nadškofom Francem Krambergerjem. Seveda se Ludvik rad spominja tudi pokojnega naslovnega škofa Vekoslava Grmiča, ki izvira iz bližnjih Dragotincev, v današnji občini Sveti Jurij ob Ščavnici.
Da pa ne bi bil duhovnik samo v sosednji državi so poskrbeli ustvarjalci slovenske filmske uspešnice, z igralci, kot so: Vlado Novak, Primož Bezjak, Severina Vučković, Pia Zemljič, Janez Škof, Bojan Emeršič, Feri Lainšček…, filma Petelinji zajtrk, režiserja Marka Naberšnika. Slabo leto po snemanju filma v Avstriji, je namreč Ludvik (9.8.2006) v Petelinjem zajtrku prav tako bil župnik, ko je na radgonskem mestnem pokopališču v Gornji Radgoni, kjer so film snemali, pokopal ustreljenega igralca, lastnika lokalne nočne scene Lepca…
