Štefan Duh iz Lendave je že pol stoletja strasten zbiralec stripov, v kolekciji jih ima že več kot 3.400; Denar za malico je porabil za strip
Čeprav je naša država na sončni strani Alp majhna, imamo Slovenci in Slovenke veliko zanimivih izdelkov, dogodkov, predmetov ter drugih znamenitosti, ki so največje, najboljše, najlepše, najbolj zanimive… in so zato vpisane v Guinnessovo knjigo rekordov. To niti ne preseneča zlasti ob dejstvu, da je med nami veliko zanimivih ljudi med katere sodijo tudi različni zbiratelji takšnih ali drugačnih predmetov in drugih reči. Nek znanstvenik je že pred stoletji zatrdil: »Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov«. To da njegova „teorija“ o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo praktično vsakodnevno, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemur še včeraj niti sanjali nismo. Za zbirateljstvo pravijo, da gre za dejavnost, ki v vsakem posamezniku vzbuja različne občutke in interese. In lahko bi dejali, da se pogosto znajde na meji med hobijem oz. konjičkom po eni, ter obsedenostjo oz. zasvojenostjo, po drugi strani. Vsi vemo, da zbirateljstvo zahteva precej prostega časa, vloženega truda pri raziskovanju, zbiranju, ohranjanju zbirke, in zlasti tudi kar nekaj vloženih denarnih sredstev, da se ti lahko zavrti.
Veliko ljudi meni, da se zbirajo samo znamke, značke, orožje, star denar ipd. Res je to, da so to najbolj priljubljene oblike zbirateljstva, dejstvo pa je, da zbirateljstvo ni omejeno samo na določene predmete. Posameznik lahko zbira vse. Zbira tisto, kar je zanj pomembno in ima zanj poseben pomen. Ker to je bistvo vsega. Strasten zbiratelj ne bo nikoli prodal svoje zbirke, tudi če bi mu ponudili velike količine denarja. Ker čustvena vrednost je neprecenljiva in se je ne da kupiti. Tudi v Sloveniji živi veliko zbirateljev, ti so tudi organizirani v društvu zbirateljev, toda tokrat ne pišemo o slednjih, temveč o enem posebnem zbiratelju, 59-letnemu Štefanu Duhu iz Lendave, ki strastno zbira stripe že od leta 1973, torej že pol stoletja. Mnogim Lendavčanom, tudi tistim ki ga poznajo, se najbrž ni niti sanjalo, kakšno ljubezen oziroma kakšnega (kar dragega) konjička ima Pišta, kot ga večinoma poznajo. Ključavničar v lendavskem gradbenemu podjetju Varis, sicer oče sina Dejana in hčerke Lane, ter dedek vnuka Tjana, sicer ne zbira katerekoli stripe, ampak samo tiste iz nekdanje skupne države, ti so bil dostopni v vsaki trafiki: Zagor, slavni Duh s sekiro, Veliki Blek, Komandant Mark, Tex Viler in Marty Misterija.
Stripi v edicijah Zlatne serije in Lunov Magnus stripa so izhajali dvakrat tedensko, vse do začetka devetdesetih let. Stripi so bili pisani v Srbohrvaščini in ravno zahvaljujoč temu dejstvu, so se generacije mladih iz tistega obdobja naučile Srbohrvaškega jezika, ki je bila neka mešanice Srbščine in Hrvaščine. Štefan je svoj prvi strip, tedaj smo jim rekli “crtani romani” kupil davnega leta 1973 v rdeči trafiki pod kostanji v Lendavi. Kot osnovnošolec jih je vzljubil, kupoval in izmenjeval s prijatelji. Strast do stripov ni pojenjala niti v srednji šoli. Prav iz tega obdobja je omenil zanimivo dogodivščino, ko je z denarjem za šolsko malico, ki ga je vsak dan dobil od staršev, saj na šoli niso imeli organizirane prehrane in so si jo kupovali v trgovini, namesto malice kupil raje najnovejši strip. Tako je stisnil želodec in trpel lakoto, a po drugi strani je čutil veliko zadovoljstvo, da ima najnovejši “crtani roman”. Med služenjem vojaškega roka ni kupoval stripov, saj ni imel dovolj denarja. Enega pa je le kupil in ga ves čas služenja vojske skrbno hranil in ga ima še danes v svoji zbirki. Zbirka je na letošnji „Dan republike“ štel natanko 3.412 kosov, od teh je iz serij LMS IN ZS 2100 kosov, ostalo so edicije, katere so izšle po razpadu SFRJ.
Štefan nam je tudi zaupal, da je v preteklosti posodil kakšno vrečko ali dve stripov sorodniku ali prijatelju, toda kot zakleto se ti stripi niso nikoli več vrnili in je moral manjkajoče izvode ponovno nabaviti, kar pa je znalo biti kar težavno, ne samo zaradi visokih cen, katere veljajo dandanes, ampak tudi zaradi težav z dostavo, saj se večina stripov nahaja v Srbiji ter BiH. Zaradi vsega tega stripov več ne posodi nikomur. Štefan je seveda vse stripe prebral, nekatere tudi večkrat. Ima pa svoje pravilo, da prebira samo reprinte, te edicije so v bistvu nove izdaje starih stripov iz časov bivše države in to seveda z razlogom, saj so nekateri stripi stari že šestdeset let in jih raje ne lista brez potrebe. Kljub popolnjeni zbirki stripov Štefan še vedno spremlja stripovsko sceno, saj je ves čas na zvezi z drugimi zbiratelji in občasno gre s sinom na kašne sejme in s seboj prinese še kakšno redkost, z območja nekdanje SFRJ. Kot zanimivost nam je omenil, da ga sicer sin podpira pri njegovem konjičku in se že kar spozna na stripe, a prebral še ni nobenega. To niti ni več presenečanje, saj branje stripov sodi v neke druge čase, čase brez interneta, Youtuba, Tiktoka, brez več sto tv kanalov, v neke lepše, boljše čase, kjer je bilo branje stripov pravi sociološki fenomen…
Sicer pa nam je Pišta zaupal, da cene nekaterih redkih stripov dosežejo cene, da se ti „dobesedno zavrti“. Sam je sicer doslej največ za posamezni izvod dal nekaj deset ali mogoče nekaj sto evrov, je pa pred nedavnim na sejmu stripov v Beogradu bil priča, ko je strastni zbiralec za strip „duha s sekiro Zagora“ plačal nekaj nad 5.000 evrov! Ob tem nam je sogovornik zaupal, da svoje zbirke, niti kakšen posamezni strip, prodal. Vse je ustrezno zavarovano in zaščiteno, ko ga več ne bo pa pa bo vse ostalo sinu in hčerki.
Fotografije: Viktor Hranilovič