V Dobrovniku so za otroke pripravili prikaz starega pomembnega kmečkega opravila – ličkanja koruze
V teh lepih jesenskih dnevih, ko kmetovalci in drugi pridelovalci s polj, ter iz vinogradov, vrtov in sadovnjakov pospravljajo še zadnje letošnje pridelke narave, marsikje pripravljajo tudi javne prikaze, kako so se nekoč izvajala različna kmečka opravila. Poleg za odrasle in mladino, niso redka niti društva, organizacije in zavodi, ki pripravljajo zanimive prikaze tudi najmlajšim, otrokom iz vrtca ali nižjih razredov OŠ. In dokler je v minulih dnevih potekalo največ prikazov trgatev in stiskanja mošta, na katere so povabili najmlajše, je konec tedna v Dobrovniku potekalo še posebej zanimivo opravilo. Madžarska samoupravna narodna skupnost (MSNS) občine Dobrovnik, ki je pred nedavnim, pri skednju ob Hiši Györgyja Dobronokija, uspešno organizirala festival orehov, je konec minulega tedna za otroke pripravilo – ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot se temu opravilu reče v različnih krajih naše domovine, in je v preteklosti veljalo za eno najpomembnejših jesenskih opravil.
Omenjena MSNS občine Dobrovnik, ki vseskozi skrbi za organizacijo različnih prireditev, dogodkov in prikazov, katerih se vedno udeleži veliko občanov, je namreč v sodelovanju z občino Dobrovnik, pri muzejski hiši Györgya Dobronokija, tako obudila običaj ročnega ličkanja koruze. Na lepem dogodku, ki se je dobesedno sprevrgel v vsesplošno rajanje in zabavo, saj poleg ličkanja ni manjkalo petja in plesa, je nastopila tudi madžarska ljudska glasbena skupina Kolompos. Vse kar se je dogajalo je seveda navdušilo tamkajšnje otroke, a tudi vse ostale prisotne. „Ohranjanje dediščine, ličkanje koruze, ličje, koruzne zlevanke, koncert skupine Kolompoš, pesem, ples, vse to se je dogajalo danes na našem dvorišču,“ so poudarili v MSNS občine Dobrovnik, kjer dodajajo, da je ličkanje koruze pred desetletji sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila, ob katerih je potekala tudi prava veselica za staro in mlado. To je bil tisti lepi kmečki običaj, ki je nekdaj na vseh kmetijah lepšal jesenske večere. Kot se še spominjamo, so kmetje koruzo na njivah najprej ročno ‘pokrhali’, jo pripeljali na domače dvorišče, spravili v skedenj ali kakšen drugi prostor pod streho, in ob večerih skupaj ličkali. Tokrat je prikaz za otroke potekal po dnevi, a je tudi bilo izjemno veselo in razigrano.“
In povsod, kjer se prizadevajo ohranjati stare ljudske običaje in navade domačega kraja ter jih tako prenesti na mlajšo generacijo, se tako pripravljajo prikazi tega lepega običaja. Kot pove starejši možakar, katerega smo srečali v Dobrovniku, je nekoč vsem prisotnim ob sproščenem vzdušju šlo ličkanje zelo dobro od rok. „Moški so v pare povezane koruzne storže dajali na kup, pripravljene za obešanje v »cofe« in late, pele so se ljudske pesmi, starejši so pripovedovali šaljive zgodbe, pekel se je kostanj, članice društva pa smo poskrbele za domače dobrote in dobro vinsko kapljico. Kot se za ta običaj spodobi, je po ličkanju sledil »likof«. Prijetno in veselo druženje smo večer zaključili ob zvokih domačih ramplačev.“ Sogovornik je dodal, da je ličkanje koruze star ljudski običaj, ki je bil doma marsikje po Sloveniji. V Brkinih so mu pravili slačenje koruze, v Beli krajini beljenje, na Kozjanskem kožuhanje, v Prlekiji lupenje itd. Ličkanje je potekalo v poznem jesenskem času, in sicer od mraka do pozne noči. Vsaka kmetija je morala vnaprej razglasiti, kdaj bo pri njih ličkanje; le tako je bilo mogoče opraviti delo na vseh kmetijah, ki so pridelovale koruzo.
Delo so opravljali ličkarji – to so bili različno stari moški in ženske iz vsake hiše v vasi. Če je bilo koruznih storžev malo, so ličkali v hiši ali v veži; če pa jih je bilo veliko, so jih ličkali pred hišo, na dvorišču ali na gospodarskem poslopju, imenovanem pod. Ličkarji so sedeli na klopeh ali na nizkih sedežih. V levici so držali koruzni storž, z desnico pa so trgali suhe liste. Na storžu so morali pustiti tri ali štiri liste, da so lahko zvezali po dva storža skupaj in ju obesili na drog (včasih tudi na late v kozolcih); tam se je koruza posušila. Ob delu so pogosto peli, pripovedovali so si zgodbe in šale ali si prerokovali s koruznih storžev (npr. o sreči, poroki, letini). Otroci so se šemili s koruznimi laski, delali so si brke in brado, fantje so mazali dekleta s črno barvo iz storžev, se med seboj ruvali, si tlačili ličkanje pod obleko ipd. Gospodinja je pod kup koruznih storžev nastavila darilo (npr. kostanj, žganje, kolač); to je pripadlo tistemu, ki ga je našel. Po končanem delu (pogosto sredi noči) je gospodinja pripravila likof ali gostijo – ličkarje je povabila v hišo ali pa jih je gostila pred hišo (ponudila jim je kostanj in mošt); gostija s harmoniko in plesom je trajala tja do druge ure zjutraj. Če so se dekleta vračala domov brez fantov, so jih fantje radi kje počakali in jih strašili – iz buče so naredili mrtvaško glavo, vanjo so postavili svečo in se skrili. Tako se je marsikatero ličkanje končalo s kriki groze deklet in z veselim krohotom fantov…
Ličkanje koruze je danes predvsem strojno opravilo; ponekod pa še ohranjajo stari ljudski običaj in ga predstavljajo na turističnih prireditvah.
