Rudi in Zlatica sta ponosna na svoja jabolka in drugo sadje z Goričkega
Nek znanstvenik je že pred stoletji zatrdil: „Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov“. To da njegova „teorija“ o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo praktično vsakodnevno, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemur še včeraj niti sanjali nismo. Pa ne gre tukaj zgolj za zbirateljstvo, temveč tudi ustvarjalne „konjičke“. Tako, podobno kot so ribiči in lovci ponosni na svoje trofeje, čeprav eni in drugi pogosto pretiravajo pri hvalisanju, so vrtnarji, sadjarji, vinogradniki, poljedelci in drugi kmetovalci, ponosni nad svojimi pridelki, s čem narava obdari njihov trud in prizadevnost. In med ponosne “kmetovalce” sodita tudi upokojenca, 77-letna Rudi in Zlatica Serec iz Gederovcev, torej tik ob meji z Avstrijo, ki sta še posebej zaljubljena v svoj sadovnjak, ki ga imata na njeni domačiji ob madžarski meji, v Budincih. Čeprav je razdalja med kraji zajetna, in znaša več kot 30 kilometrov v eno stran, sta Zlatica in zlasti Rudi vsaj trikrat tedensko v svojem sadovnjaku, kjer imata tudi praktično novo hišo z vsem potrebnim.
Čeprav sta naša sogovornika, sicer starša dveh hčera ter dedek in babica po dveh vnukov in vnukinj, že lani slavila smaragdno poroko (55 let), torej sta oba globoko v osmem življenjskem desetletju, Rudiju in Zlatici ni nič težko. Še vedno čila in zdrava ter vedno dobre volje, poudarjata da ju prav delo v sadovnjaku krepi, že uživanje v naravnem okolju in med samim zelenjem, pa jima daje novo moč in tudi zdravje. „Tukaj je res lepo in oba se dobro počutiva, tako da nam ni težko pogosto prihajati. Leta 2000 sva si obnovila ženino domačijo ter uredila vikend in s tem sadovnjak, kjer sem zasadil praktično vse vrste sadja, ki tukaj uspevajo; kot so češnje, višnje, breskve, marelice, hruške, nektarine, slive, jabolka različnih vrst, murve ipd. Skoraj vsako leto v sadovnjaku dodam nekaj novega in hkrati pomlajujem sadovnjak, ki tako in tako ni star. Tukaj imamo sadje od pomladi in vse do zime, pravzaprav tudi po zimi, saj zlasti hruške in jabolka ostanejo skozi celo zimo. Večino namreč pustimo kot ozimnico, letno pa stisnemo tudi okoli 200 litrov pravega domačega soka, seveda pa ne manjka niti žganice – slivivke, viljamovke, palinke ipd“, nam je razlagal Rudi, ki je še posebej ponosen na svoje jablane, ki dajejo različna jabolka, tako novejše kot tudi starejše sorte.
Zlasti letos sta Rudi in Zlatica, ki sta mimogrede pokojnino, po dobrih 40 letih dela, zaslužili v nekdanjem gigantu Muri, in sta se skupaj upokojila leta 2000, ponosna na svoja jabolka. Praktično vse vrste so zelo kakovostna in zdrava, nekatera pa so tako obrodila, da jih je moral ‘podlagati’ da se ne bi veje polomile. Pravi, da mu dober in zdrav pridelek uspeva, ker jih spomladi gnoji s hlevskim gnojem in sploh ne uporablja preveč pesticidov, a tu in tam je sadje potrebno zaščititi. Zakonca Serec sta svoj sadovnjak in sploh vikend, zaščitila tudi s trdno ograjo visoko kar 1,80 metra, saj v nasprotnem ne bi bilo nič. Okrog namreč mrgoli velike divjadi, zlasti jelenjadi in divjih prašičev, ki zelo nagajajo goričkim kmetovalcem, enako pa bi tudi njuno sadje z zadovoljstvom pohrustali…
Na žalost divjadi pri Zlatici in Rudiju Sercu nimajo kaj iskati, kajti ograja je zelo visoka. Sploh pa naša sogovornika, s svojim početjem potrjujeta, da nikoli ni treba obupati, temveč se samo podati v naravo in takrat bo tudi zdravje boljše in življenje daljše. Ob tem se tudi ljubezen, razumevanje in spoštovanje poglablja in obnavlja, ljubezen v sadovnjaku pa je, kot poudarjata naša sogovornika, nekaj posebnega!
