Franci Slana umetnine iz lesa izdeluje z domačim orodjem; Iz trama je brez žage in lepila nastala veriga…
Nek učenjak je že pred stoletji zatrdil: »Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov«. To da njegova „teorija“ o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo praktično vsakodnevno, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemur še včeraj niti sanjali nismo. In najbrž se nikomur, ki ga je poznal pred približno četrt stoletja, niti sanjalo ni, kakšno ljubezen oziroma kakšen konjiček ima danes 77 – letni Franc Slana iz čudovite prleške pokrajine. Gre za preprostega in skromnega, invalidskega upokojenca iz Sejancev v občini Sveti Tomaž, ki je šele po upokojitvi spoznal svojo pravo ljubezen. Poleg sestavljanja in popravljanja starodobnih mopedov Tomos, je to ročno obdelovanje lesa iz katerega Franc lahko naredi dobesedno vse. V zadnjem času se ga je oprijela misel: Kar Francijeve oči vidijo, to njegovi roki naredita. Med ogledom njegovih umetnin, ki so nastale v zadnjih letih, ki so nastale zgolj z ročnim orodjem v njegovih rokah, brez uporabe kakšnega električnega ali podobnega orodja oz. strojev, nam je Franc, ki je bil rojen leta 1944, povedal, da ni imel možnosti za šolanje. Zato je že kot golobradi mladenič moral v službo.
Zaposlil se je kot samouki elektro varilec v tovarni Jože Kerenčič v Ormožu, kamor se je vrnil tudi po odsluženi vojski v Šabcu in Sarajevu, kjer pa se je še bolj izučil za elektro varilca. Zaradi dobrega dela ga je zavod za zaposlovanje poslal v sosednjo Avstrijo, ki je zaprosila za varilce. Po treh letih je še sedem let delal v Nemčiji in nato še v Ormožu do invalidske upokojitve ped osamosvojitvijo Slovenije. Z ženo Anico sta si v Sejancih ustvarila čudovit dom, kjer živita sama, saj sta otroka Branka in Marjan, z družinama v sosednji Avstriji. Vesela sta, da ju obiskujejo, ko lahko, še posebej vnuki: Marcel, Jana, Blaž in Mark. Francu in Anici, ki možu pri vsem stoji ob strani, tudi pri obdelovanju lesa, pa nikakor ni dolgočasno, saj poleg aktivnosti v invalidskem društvu Ormož in upokojenskem društvu Sveti Tomaž, posebno pozornost posvečata svojim šestim mopedom Tomos starim okoli 50 let, med katerimi je tudi „policijski“, in še zlasti ustvarjanju umetnin iz lesa. Izpod Francijevih rok nastajajo čudovite umetnine, katerih se, kot daril za goste, ne bi sramovali niti najvišji politični in drugi veljaki. „Dejansko gre za lepa darila, a osebno vsakomur povem, da ni denarja za katerega bi prodal te moje izdelke“, pove skromni Franc, ki razmišlja, da bi svojo kolekcijo več sto eksponatov podaril občini Sv. Tomaž, kjer načrtujejo urediti muzej. „Škoda, da vse to stoji tukaj in le redki vidijo to zbirko, če bo v okviru stalne razstave v muzeju, pa bodo vse skupaj videli tudi drugi,“ pove naš sogovornik, ki dejansko tu in tam komu podari kakšen svoj unikatni izdelek. Le redke umetnine izdeluje „serijsko“, pa še to če mu kdo, zgolj svojci ali prijatelji, izrecno naroči in želi kaj posebnega. Svoje umetnine je Franc imel tudi na razstavah v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju
Franci pove, da mu delo sicer vzame veliko časa, a ga vseeno ima dovolj, in tudi nekaj finančnih sredstev, kljub temu pa ga veseli to kar počne, praktično od upokojitve. Največ časa, kar dva meseca in pol je porabil za izdelavo verige iz enega kosa lesa – dobesedno manjšega trama. Tukaj ne bi bilo nič čudnega, če ne bi tudi ta izdelek naredil brez uporabe motorne žage ali lepila, torej „v kosu“. Nekaj podobnega je videl na razstavi v Izoli in se je sam poprijel s tem, a dokler zadevo ni dokončal nikomur ni zaupal za kaj gre, kajti ni bil prepričan, ali mu bo uspelo. Ne le na ta čudežni izdelek, temveč na stotine in tisoče umetnin, ki je je izdelal v času odkar se aktivno ukvarja z obdelovanjem lesa, je ponosen. Večino svojih umetnin izdeluje iz hruškovega lesa, saj po njegovih besedah ne poka in je lepe barve, uporablja pa tudi hrastovino ter še kaj, saj vsak ostanek lesa pospravi, ker je prepričan, da bo iz njega pozneje še kaj nastalo. V Frančevem domačem razstavnem kotičku, na nadstropju domače hiše, katero varuje mlada nemška ovčarka, je sicer med drugim možno občudovati same lesene reči – domače kmečke stroje, ki so jih uporabljali nekoč: plug za oranje, brano, vraga – za rede delati, sejalec, »škrompača«, ki je med redi »rejsal«, voz z jari za krave, grablje, »klepoča«, slamoreznico, stopa za luščenje ajde in prosa, »šajtrge«, »riplenko«, korito, stolico za koline, »hanzeka«, grabljišče »štil«, »obračajok«, »korožjok«, »žrmle«, mlin, »dreš mašin« za mlatev pšenice z elektromotorom, »ščijalo« – vejalo, »vetrjak ali bintač«, »krničke«, »žrmle«, brus, »vage za vodo«, razne studence, klopotce, pütarje ipd. Seveda so zraven tudi „opletene“ steklenice, česar se je učil na tečaju pletenja v DU Sv. Tomaž, kjer je bil mentor Mirko Lovrec iz mariborske šole. Sedaj učenec prekaša mentorja. Prav po tistem tečaju so nastale stotine takšnih in drugačnih košar. Med prvimi njegovimi izdelki je „ptičja kletka“ za sušenje sira.
Franc nam je ob slovesu zaupal, kako ima veliko željo, da bi svoje znanje prenesel na mladi rod, vendar mladina ne kaže interesa za takšno delo. Je pa vedno več upokojencev in invalidov na prleškem koncu, ki jim je Slana vzornik.
