Skip to content

Bakos.si

Ižakovske tkalke na stoti dan v letu posejale lan

Tkalstvo je v Prekmurju, poleg lončarstva ena najpomembnejših domačih obrti

V čudoviti panonski vasi Ižakovci, kjer med drugim domuje tudi znameniti Otok ljubezni, se vseskozi nekaj dogaja, čemur najbolj prispevajo članice in člani različnih društev. In med njimi so tudi članice Društva za kulturo in ljudsko izročilo Ižakovci, ki prikazujejo potek predelave, preje in tkanja lanu. Dejavne članice omenjenega društva so tudi letos posejale na stoti dan leta posejale lan, saj se slednji po ljudskem izročilu seje stoti dan v letu. Tkalstvo je bilo ob lončarstvu najpomembnejša domača obrt, tako v Sloveniji, kot v Prekmurju. Tehnika tkanja je univerzalna, razlikujejo pa se orodja in stroji, na katerih se lan tke. Ljudje so v preteklosti tkali v zimskem času, saj je bilo takrat več časa, kdo pa ni imel zemlje, ki bi jo obdeloval, je tkal celo leto. V glavnem so to počele ženske, moški pa so jim pomagali pri napaljevanju niti na statve.

Ižakovske tkalke so lan posejale tudi letos, in sicer tokrat tudi na ograjeno gredico ob tkalski delavnici na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Obiskovalci bodo tako lahko spremljali njegovo rast, lan bo namreč junija modro zacvetel. Podatki iz zgodovine govorijo, da se je po 1. svetovni vojni začelo veliko povpraševanje po lanu, saj je primanjkovalo surovin za izdelavo oblačil. Tako so ljudje v Dolinskem predelu Prekmurja začeli množično pridelovati lan in ga tudi ročno predelovati.

Na novo pa so lan v Ižakovcih za potrebe turističnih in kulturnih prireditev začeli pridelovati po letu 1992. V tkalski delavnici ženske – imenovane Skupina lan, članice Društva za kulturo in ljudsko izročilo Ižakovci, prikazujejo potek predelave lanu, prejo lanu in tkanje. Posušen lan so ženske trle na trlicah, da so se vlakna ločila od stebla. V trlici so se stebla zlomila in odpadla, tericam pa so ostajala v roki samo vlakna za predivo. Sledilo je razčesavanje in čiščenje prediva na grebenih. S predenjem nastaja nit oziroma preja. Poleg kolovrata, so postavili prosto stoječo preslico, na katero so z vrvjo zavezali koudilo, nit je predica s slinjenjem ali močenjem prstov sukala na vreteno, povezano z velikim kolesom, ki ga je predica poganjala s stopalnikom na spodnjem delu kolovrata.

Ko je bilo vreteno polno, ga je snela in nit navila na motovilo. Ker so bila predena naravne, sivkaste barve, so jih dali kuhat v lug, da so jih pobelili. Posušeno predeno, štreno so navili na krožni vitel. S krožnega vitla so s pomočjo pripomočka za navijanje klopk, navili v klopke. Klopke so bile pripravljene za tkalca.

Mimogrede so lan trli pozno jeseni. Kjer je bil manjši pridelek, so kurili v krušni peči. Prosto stoječa peč, sušilnica za lan, imenovana »pejč« ali »bik« je bila različnih oblik. Najpomembnejše orodje terilj je bila trlica. Preden so začele treti s trlicami, so si ponekod z lesenim batom, tolkačem na lesenem podu ali debeli klopi suhi lan, vzet iz peči, stolkle. Trenje, trlanje, klanfanje je bilo žensko delo. V procesu trenja je lesena sredica odpadala od zunanje skorje in nastajalo je predivo. Predivo so ženske razčesale na lesenem grebenu s kovinskimi zobci, da se je ločilo slabše od boljšega prediva, in ga zasukale v babo, fige…

Ižakovske tkalke so v ograjeni gredici ob Otoku ljubezni v Ižakovcih posejale lan (Foto: JZ za turizem, kulturo in šport Beltinci)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: