Mlinarova-Breznikova domačija je pristen kmečki muzej, kjer med drugim najdeš tudi lanišnico
Gotovo so redki ljudje, ki se ne ozirali nazaj, nazaj v lastno in človeško zgodovino. To niti ne preseneča, kajti veliko truda in denarja vložijo zgodovinarji, ko raziskujejo življenje naših prednikov, ki so živeli pred mnogimi stoletji in tisočletji. Mi navadni smrtniki, smo srečni, če izvemo kaj takega, kar nas spominja na mladostna leta. Toda, tudi tó je zgodovina. In velika sreča je, da se najdejo ljudje, ki imajo radi tisto kar drugi zavržejo, torej zbiratelji. Mnogim se niti ne sanja, kako smo lahko hvaležni vsem tem zbirateljem, ki nam lahko pokažejo marsikaj zanimivega.
Med njimi je tudi družina, ki spletom okoliščin varuje eno najbogatejših podeželskih ljudskih zgodovinskih dediščin Slovenskih goric. „Obiskal sem veliko ljudi, veliko starih domačij, take kot je, Breznikova, po domače Mlinarova domačija, na Gornjih Ivanjcih, v zaselku Ižmenci, pri Negovi, pa še nisem videl. Tam sta donedavna gospodarila 80-letna Marija, katero mnogi imenujejo Micika, in njen mož 81 – letni Matija Bratkovič. Sedaj na posesti, ki meri 12 ha gospodarita njun sin Zvonko in njegova sopotnica Tadeja“, nam je razložil odličen poznavalec življenja in dogajanja na območju Slovenskih goric, 84-letni Ludvik Kramberger iz Gornje Radgone, ki je omenjeno kmetijo obiskal, da bi si ogledal eno redkih, če ne edino ohranjeno zidano lanišnico v Slovenskih goricah, ki stoji kakih 200 metrov od hiše in gospodarskih poslopij.
Toda to ni bil zgolj obisk lanišnice, saj je tam bil pravi kmečki muzej. Njihove zbirke bi bil vesel še tako bogat etnografski muzej, ki ga podpira država. Seveda je v ospredju ostala lanišnica in trenje v njej. V Slovenskih goricah v preteklosti namreč ni bilo večje kmetije, ki bi ne imela postavljene lanišnice. Služila je za sušenje lanu in konoplje iz katere so terice trle predivo. Lanišnica je bila zaradi požarne varnosti, vedno nekoliko oddaljena od hiše in gospodarskih poslopij. Glavni namen lanišnice je bil sušenje lanu za trenje lanu in konoplje. V njej pa so, ko niso trli, sušili tudi jabolčne, hruškove in druge,”klojce” ali krhlje.
Mlinarova lanišnica je ohranila še veliko prvinskega, čeprav so dele zidu že podrli, zidake pa porabili za zidavo svinjske kuhinje. Iz načina gradnje in materiala je sklepati, da je stara najmanj 170 let. V njej je ohranjeno vso orodje za trenje, torej trlice in glavniki za izčesavanje prediva in drugi pripomočki. Ohranjen je tudi poseben koš, rekli so mu “lesa”, za sušenje krhljev. Še več, gospodinja Marija in gospodar Matija sta nam improvizirano prikazala kako se je trlo s trlicami. Za ta prikaz sta imela na voljo konopljo, seveda industrijsko, in predivo. Po trenju so nam Marija, hčerkica Jožica in gospodar Matija prikazali tudi način izdelovanja vrvi. Za to so iz podstrešja prinesli stroj, ki mu pravijo “brde”, kavlje, vuka in klin za izdelavo ušes pri štriku. To še ni vse. Pokazali so nam tudi balo platna, rekli so mu “cvilih”,iz lanenih vlaken, ki jih je nekoč Marija, in tudi druge predice, spredla na kolovratu, v platno pa je, na ročnih statvah, stkal tkalec, ki je deloval v Okoslavcih.
Trenje lanu in konoplje je bilo izključno žensko opravilo, opravljali pa so ga le pozimi. Lan in konopljo, ki so ju poleti poželi, nato “plehali” položenega na travi, so najprej posušili v posebni komori lanišnice. Suhega je vlekla terica skozi trlico in s tem lomila krhka stebelca. Pri tem ji je v roki ostalo le predivo. Odpadle dele stebelc so imenovali “kozderje”. Tega, bilo je ostro, zelo pikeče, so poredne terice moškim, če so se slučajno našli v bližini lanišnice, in so jih uspele dobiti v svoje kremplje, natlačile za hlače. Povrhu pa so mu “moški del”, vé se kateri, pa tudi druge dele telesa, namazale s sajami. Da so lahko opravljale take vragolije so morale biti pod vplivom “mamil”,v tem primeru je bilo mamilo “šmarnica”, to je vino samorodnice. Takrat še ljudje niso vedeli, da lahko iz konoplje pridobivajo tudi mamila. Če bi terice, ki so jim pravili “hudobne babe”, to vedele, bi bile gotovo še bolj “okajene”, pogumne in korajžne. Delo teric je sicer bilo zelo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti z močno hrano. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči…
Kot rečeno Mlinarova domačija ni le lanšnica, temveč kmečki muzej, katerega sestavljajo številna poslopja, ki nosijo častitljive letnice. Zidano gospodarsko poslopje nosi letnico 1860, v njem pa je vzidana opeka v katero je nekdo vtisnil letnico 1858. Poslopje je krito z ročno izdelano opeko biber. Hišo je 1888. leta postavil takratni gospodar Šiško in je ostala v izvirni obliki. Mlinarova domačija je bila vseskozi trdna kmetija z 10 ha obdelovanih površin. Že od davna pa je bilo pri hiši razvito čebelarjenje. V to pričajo številni muzjejski čebelarski pripomočki. Predmetov, vozov, plugov, bran, valjarjev, vprežnih sani, mlatilnic in mnogo drugega orodja, ki ga hranijo, ni mogoče našteti. To je treba videti. Pohvalno je, da je vse to našlo prostor pod streho in se tako ohranja za poznejše rodove. Družina Bratkovič si gotovo zasluži vso pohvalo, da je našla smisel za varovanje stvari, ki so jih mnogi že davno zavrgli.
Kmečki muzej na Gornjih Ivanjcih se izplača ogledati (Fotografije: Ludvik Kramberger)