Alkoholik je za vedno alkoholik in vsak dan posebej se mora boriti s tem, toda „če me ni bilo sram, ko sem bil pijan, zakaj bi me bilo zdaj?“ pravi ozdravljeni alkoholik Zvonko Žekš
Odvisnost, takšna ali drugačna, od prepovedanih mamil, alkohola, tobaka, iger na srečo, kocke, računalništva…, je bolj kot ne huda bolezen, s katero se le redki prostovoljno spopadejo. Žal pa še bolj redkim uspe popolna „ozdravitev“. Med njimi je gotovo Zvonko Žekš iz Motovilcev v Prekmurju, snemalec Planet TV in Idea TV s severovzhoda države. Zvonko se je namreč pred več kot šestimi uspel rešiti hude odvisnosti od alkohola. In čeprav je odvisnost od alkohola v družbi še vedno močno stigmatizirana, zaradi česar zdravljeni alkoholiki doživljajo strah pred odzivi okolice, je Zvonkova zgodba mnogim segla do srca, kar se je potrdilo na glasovanju prebivalcev severovzhoda države, za „Vestnikovo osebnost leta v Pomurju leta 2019“, kjer je zmagal. Ob tem Žekš pripoveduje, kako se odvisnost od alkohola, tako kot vsaka odvisnost, začne počasi, pozneje pa je težko. Alkoholik je za vedno alkoholik in vsak dan posebej se mora boriti s tem.
Zvonko Žekš pravi, da je do 24. leta bil strasten kadilec, nato je počasi zapadel v alkohol. „V srednji šoli sem se prvič srečal z alkoholom, ampak takrat to niso bile enormne količine. To je bil zgolj kakšen vikend, da malo poskusiš. Potem z družbo popiješ najprej en špricar, potem dva in tri. Tako se začne, ampak takrat se niti ne zavedaš, da je to začetek odvisnosti. Mogoče sprva ni problem toliko količina, kot to, da je popivanje konstantno vsak dan. Potem ti to postane rutina. Problemi se začnejo kopičiti, zapadeš v družbo, pridejo vikendi in nogometne tekme, ko tudi kaj popiješ, pa je hitro krog zaključen. Jaz sem popival, ker nisem znal reševati problemov. Družinskim problemom so se kmalu pridružili finančni in za povrh še zdravstveni“, jasno pripoveduje Zvonko, ki je prepričan, da je odvisnost že, če se na pivu ustaviš vsak dan, ko greš iz službe, v veliko odvisnost pa se prelevi ob kopičenju težav. Pri veliko alkoholikih je, kot pravi Zvonko, prisoten močan obrambni mehanizem. Sam se pošali, da je bil takrat v tem pravi strokovnjak: „Kadarkoli mi je kdo dal nasvet ali vsaj namignil, ali bi prenehal s pitjem in si poiskal pomoč, sem se temu na vso moč branil. Jaz, da potrebujem pomoč? Ne le, da sem se branil, tudi užaljen sem bil. Obremenjevanje z nastalo situacijo se je začelo šele na zelo visoki stopnji odvisnosti, na vrhuncu pravzaprav“, pravi Zvonko, ki je zaradi nespečnosti prebedel nešteto noči, je jokal in premišljeval. Ob tem se je spraševal, je „meni treba, da mi nekdo reče, da sem bil pijan? Je meni treba, da se s strahom peljem domov, ali me bo dobila policija? Ampak največja težava je, da zjutraj ponovno posežeš po alkoholu,“, kot se spominja.
Zanj je zavedanje svojih težav hkrati začetek iskanja rešitve. Zvonko pravi, da ljudje nočejo videti svojih težav, ker jih je sram. Sam se je svoje težave zavedal, a pravi, da je naredil napako, ko je privolil v to, da bo pil brezalkoholno pivo. „Tako samo sebe in okolico slepiš, dokler spet ne posežeš po pravem pivu. Takrat pa gre stanje samo še navzdol. Čez tri dni si spet v tako slabem stanju, kot si bil na začetku. V naši mokri družbi, kjer je odnos do uživanja alkohola zelo sprejemajoč, je prenehanje pitja vsakodnevni boj, saj je alkohol prisoten skoraj na vsakem koraku“, razlaga Zvonko, ki si rešitve in pomoči sam nikakor ni znal poiskati. „Problemi so bili vedno večji. Žena je sitnarila, več sem spal na kavču kot pri njej, otrok nima nič od tebe, v službi gre navzdol. Mene bi lahko moj šef davno odpustil. Potem težave z zdravjem, problemi na cesti in s policijo, imel sem toliko kazenskih točk, da bi lahko izgubil izpit. Danes, ko sem trezen, pravim, da bi jih v resnici moral imeti 1800. Potem denarni problemi… Rešitve ni bilo dokler ni prišlo tako daleč, da je žena hotela ločitev. „Z ženo sva skregala, saj je hotela ločitev. Hčerka je takrat bila stara sedem let. Jaz pa sem odšel od doma. Iskalo me je več kot sto ljudi, grozil sem celo s samomorom. Bil sem v gostinskem lokalu, prespat sem šel na delovno mesto, naslednji dan pa spet nazaj v lokal. Nato sem poklical prijatelja policista, ki je vodil iskalno akcijo. Z njim sem spil zadnje tri špricarje v svojem življenju, nato pa sva šla na policijsko postajo. Ker sem grozil s samomorom, so poklicali rešilca, zdravnik pa mi je po pregledu dejal: Ti samomora ne boš delal, ti imaš druge težave“, se spominja Zvonko, ki je še isti dan privolil v zdravljenje. Če ne bi, potem verjetno – kot pravi sam – danes tudi ne bi pripovedoval svoje zgodbe, ki je lahko primer drugim ljudem s podobnimi težavami. Ni pa šlo enostavno: „Drugi dan zagotovo ne bi privolil v zdravljenje, saj ko sem se v Psihiatrični bolnišnici Ormož zbudil trezen, mi je bilo že žal, da sem sploh šel,“ se spominja Zvonko, ki dodaja, da je imel v življenju le enega sovražnika, pa še ta je na koncu zdravljenja postal njegov prvi pravi prijatelj.
„Ko sem se na zdravljenju poslavljal, sem terapevtu rekel, da je bil ves čas moj največji sovražnik. S pristopom me je uničil, a spravil do tega, da sem razumel, da nimam prav in da svet ni to, kar sem živel prej, ampak je to, kar živim zdaj. Ko sem prišel za konec tedna prvič domov iz zdravljenja, sem hčerko, ki je takrat hodila v 2. razred vprašal, če je pri atiju kakšna razlika od prej. Dejala mi je, da na točilnem pultu zdaj ni več piva. Ko ti sedemletni otrok to pove, to zelo zaboli,“ je iskren Zvonko, ki je ob novici, da po treh mesecih zapušča zdravljenje, začel jokati. A ne od sreče, ampak pa od strahu pred realnim svetom. Saj je vse ostalo isto, okolica, prijatelji, le sam se je spremenil. Zato mu je bil ta korak najtežji, saj čutil strah, kako ga bodo drugi obravnavali, in gledali nanj. „Včasih imaš občutek, da s prsti kažejo za tabo. A jaz sem to hitro predelal. Ker če me ni bilo sram, ko sem bil pijan, zakaj bi me bilo sram zdaj. Sramu sicer res, da ni več, a o tem razmišljaš. Še zdaj včasih razmišljam o tem, kaj drugi mislijo o meni“.
Po mnenju našega sogovornika je alkoholizem bolezen, ki na osebi, za razliko od drugih bolezni, pusti močno negativno oznako, saj so v naši družbi težave, povezane z alkoholom in samim zdravljenjem pogosto stigmatizirane. „Če nekdo reče, da ima sladkorno bolezen, se ljudem začne smiliti, če pa jaz rečem, da sem alkoholik, ali me vidijo pijanega, pa se me bodo izogibali, kot da imam koronavirus,“ dodaja Zvonko, ki je trezen že skoraj sedem let, v vseh teh letih pa je še vedno najbolj hvaležen svoji družini, ki mu je cel čas zdravljenja vlivala moč in upanje pa tudi vsem terapevtom, ki so mu pomagali na poti zdravljenja. Z njihovim priporočilom se je pet let udeleževal Kluba zdravljenih alkoholikov, kjer je spoznal, da delitev svoje zgodbe pomaga tako njemu kot tudi drugim, ki so v podobni stiski. „Ko sem začel hoditi v Klub zdravljenih alkoholikov, sem takoj videl, da me prisotnost v tem okolju in pogovarjanje z ljudmi lahko reši. Pri sebi sem videl, da sem se po uri pogovorov v sklopu kluba počutil, kot da bi si napolnil akumulator. Tako komaj čakaš, da boš spet lahko šel,“ še dodaja Zvonko.
Alkoholiki so prvi med manipulanti
Zvonko Žekš pravi, da je tri mesece bil na zdravljenju v ustanovi, kar je dobro, kajti če bi takrat vedel, da obstaja tudi ambulantno zdravljenje, bi gotovo sprejel to. „Vedeti je treba, da če bi bilo manipuliranje olimpijska disciplina, bi alkoholiki gotovo zasedli prva tri mesta,“ se zasmeje Žekš. Če bi se zdravil ambulantno, dan pred kontrolo ne bi pil, bi pa že imel načrt, kako bo po pregledu šel na drugo stran ceste na pivo, prizna. „Alkoholiki smo taki manipulanti, da se ne da povedati. Manipuliramo z vsemi okrog sebe, najprej pa s samim seboj.“
On sam najverjetneje nikoli več ne bo!
