Kako iz mleka, ki se je s časom „vmedilo“, nastalo domače maslo?
Ljubitelji tatarskega bifteka, ki je ob vseh božično – novoletnih praznikih zelo iskana kulinarična dobrota, so poleg „francoza“ in toasta, iz trgovin z živili pokupili veliko surovega masla, ki ga mnogi radi „mažejo“ skupaj z biftekom. Ob tem so veliko surovega masla, za svoje sladke praznične dobrote, pokupile tudi gospodinje, da o slaščičarjih niti ne govorimo. V vsakem primeru, da je potrebno „proizvesti“ veliko masla, ki sedaj nastaja industrijsko in v velikih količinah. In ob spokojnem praznovanju ter uživanju vseh teh dobrot, marsikdo ne zna, ali pa se ne spomni, da je izdelava masla – médenje masla ali tudi pinjenje, ki ima bogato tradicijo v različnih slovenskih regijah, nekoč potekalo v pinjah. Te so bile spočetka lesene, bodisi za pridelavo majhne ali velike količine masla. Za domačo rabo je bila vedno pripravna pokončna pinja, to je iz lesa narejen valj – stožec, ki je bil pokončno postavljen, z lesenim pokrovom s sredinsko luknjo za bet stepalnika. S pomikanjem slednjega gor in dol se je mleko sčasoma »vmedilo« in nastalo je slastno maslo. A to delo je bilo sorazmerno naporno. Predvsem pa je treba vedeti, da so bile te pinje namenjene in pripravne le za izdelavo manjših količin masla. Z večanjem povpraševanja in potreb po maslu, ki je bilo vezano s trgovanjem na sejmih v mestih in trgih, so se pojavile prve tehnične izboljšave pinj. V kratkem času je bilo na tržišču moč najti relativno veliko število najrazličnejših, izvirnih tipov iz lesa narejenih pinj.
Bilo je to kljub vsemu zanimivo opravilo in bi ga lahko ohranili kot eno vrsto kulturne dediščine, kajti to je daljna ali bližnja zgodovina na vasi in podeželju. Sploh pa, pridelava surovega masla je bilo v preteklosti veliko zastopano v prehrani, ne le na vasi, temveč vseh. Pridelovali so ga tisti, ki so imeli vsaj eno kravo pri hiši. Za pridelavo masla so gospodinje uporabljale postopek, ki so ga podedovale po svojih starših. Ker maslo nastane iz sladke smetane, so jo morali iz mleka »posneti« pravočasno, kajti v nasprotnem primeru bi lahko posneli kislo smetano. Nekoč je maslo po zgodovinskem načinu pridelovala tudi Angela Ploj iz Negove, ki nam je povedala, da so mleko nalili v »dukle«. Po dveh dneh je sladka smetana nastopila na vrhu in so jo pobrali z žlico. Imeli so tudi »posnemalnik«, to je bila naprava, ki je bila namenjena samo za posnemanje sladke smetane. Anton Kramberger Tunč z Radvencev pri Negovi, ki šteje častitljicih 88 let, pa nam je povedal, da je za časa okupacije, ko je služil pri kmeta Konradu Brakoviču v Kunovi, mleko v zbiralnico v Negovo vozil v samokolnici. Tedaj so iz mleka s posebnim strojem, ki je bil nameščen v župnišču, posneli sladko smetano, kar je ostalo, to je bilo mleko brez maščobe, so odpeljali domov in ga pokrmili prašičem.
In kako so prišli do masla? Ko so nabrali dovolj sladke smetane so pristopili k izdelavi masla. Za to operacijo izdelave masla so imeli posebne naprave, ki so jim rekli »motijance«. Slovenski izraz za to napravo je pinja. Te so bile različne oblike. Najpreprostejša in največkrat uporabljena je bila v obliki »kible« ali tünke, kakršno nam je pokazal Anton Lončarič iz Negove. Kot je dejal, je pri starših velikokrat prijel za to motijanco in s pomikanjem, rekli bi mešanjem mase, se pravi smetane, pridelal surovo maslo. Iz njega je bilo potrebno iztisniti »vodo«, tekočino, ki so ji rekli troska. To iztisnjeno tekočino so otroci radi pili. Ob priložnosti, ko so rušili znameniti „Koratov grad“, v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, nam je Janez Habjanič pokazal nenavadno napravo, staro več kot 100 let, za pripravo surovega masla. Naprava je zanimiva zato, ker je bilo delo z njo lažje, hkrati pa se je lahko v njej pripravila večja količina masla… v vsakem primeru pa tudi domača izdelava surovega masla potrjuje, da je večina starih del in opravil bila zanimiva. In lepo bi bilo, da bi se tovrstna stara opravila, ki so bila del podeželskega življenja, ohranila pred pozabo, čeprav so predvsem v kmečkih in podobnih muzejih, ostale le še redke pinje – posoda za izdelovanje masla.
Pinja:
Pinjo sestavljajo trije deli: leseno ohišje v obliki prisekanega stožca, ki je speto s tremi kovinskimi obroči, ploščata okrogla sitasta ploščica na dolgem ročaju ter pokrov z ročajem. Predmet je izdelan iz različnih vrst lesa, za izdelavo masla. Ponekod so ga imenovali tudi pina ali žlajkar.
Zanimivi sta stari motejenci v rokah Antona Lončariča oz. Janeza Habjančiča (Foto: Ludvik Kramberger)