Z željo, da ne bo nikoli pozabljeno, so pripravili 23. spominski pohod ob Muri
V teh dneh mineva natanko 33 let odkar so vojaki JLA zapustili Slovenijo in s tem tudi mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek je Območno združenje VVS, skupaj s PVD Sever, Zvezo slovenskih častnikov, ter Združenjem borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Sveti Jurij ob Ščavnici, Apače in Radenci, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, letošnji, 23. pohod, ki se ga je udeležila slaba stotnija predstavnikov omenjenih organizacij in združenj ter njihovih simpatizerjev, še nekaj deset pa jih je bilo na startu in cilju, v Radgoni in Radencih, je pod nepisanim sloganom: „V Gornji Radgoni, Radencih, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, potekal od Gornje Radgone do Radencev.
Začetek pohoda, s slovesnim pozdravom številnih praporščakov, ko so zvonovi bližnje cerkve Svetega Petra, ki je med osamosvojitveno vojno pred 33 leti, bila močno poškodovana, enako kot pred 33 leti, oznanila odhod zadnjega tanka JLA, je bil pri spominskem obeležju »Nikoli več« na Maistrovem trgu v Gornji. Radgoni. Že pred pričetkom 23. pohoda iz Gornje Radgone ob reki Muri do Radencev, sta pozdravna nagovora imela Dušan Zagorc, podpredsednik OZ VVS Gornja Radgona, ki to počne že od samega začetka, in Urška Mauko Tuš, županja občine Gornja Radgona. Tokrat sta vodji pohoda bila Helena Ivanek iz OZ VVS in Boris Edšidt iz Združenja borcev za vrednote NOB- Pohodnikom ob Muri nista preveč nagajala velika vročina in sedem kilometrov hoje, temveč predvsem cela armada komarjev.
Po prihodu v Radence je bila osrednja slovesnost v »Spominskem parku osamosvojitvene vojne 1991«, kjer sta pozdravna nagovora imela Janez (Jani) Kosi, predsednik OZ VVS Gornja Radgona, in Franjo Mulec, podžupan občine Radenci. Slavnostni govornik je bil dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze PVD Sever, ki je podrobno orisal potek osamosvojitvenih bojev v Sloveniji in zlasti na radgonskem območju. Hkrati je zahvalil vsem, ki skrbijo, da se resnica o dogajanju pred in ob osamosvojitvi ohranja in širi med mlajše generacije, tudi s takšnimi pohodi in druženji (celoten Časov nagovor je pod pod fotografijami). Na slovesnosti v Radencih je tokrat za kulturni program poskrbel Kvartet trobil Policijskega orkestra, po uradnem delu proslave, pa je sledilo še družabno srečanje s pogostitvijo na terasi Hotela Radin v Radencih.
Omeniti tudi kaže, da sta delegaciji veteranov iz OZ VVS Gornja Radgona in Zgornja Gorenjska ter predsednik ZVVS, generalmajor Ladislav Lipič, v spomin prvi civilni žrtvi osamosvojitvene vojne 1991, ko je je pod streli JLA pod poveljstvom polkovnika Berislava Popova, 28. junija ob 11,38 uri umrl svetovni popotnik Janez Svetina, na mestu njegove smrti, prižgali sveče. Pri spominskem obeležju »Nikoli več« pa sta lovorov venec položila Nikolaj Brus, častni predsednik OZ VVS Gornja Radgona in Bogdan Šajnovič, predsednik OZ SČ Gornja Radgona. Tudi ob »Spominskem parka osamosvojitvene vojne 1991« v Radencih, so na slovesnosti ob postrojenju praporščakov veteranskih in domoljubnih organizacij, kjer je vse skupaj povezoval omenjeni Dušan Zagorc, pri spominskem obeležju Alojzu Gaubetu, civilni žrtvi vojne za Slovenijo prižgali svečo (sestra Marija) in položili ikebano.
Spomnili so se odhoda JLA iz Gornje Radgone pred 33 leti (Foto: Dani Mauko, Franci Klemenčič in Oste Bakal)
V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor slavnostnega govornika dr. Tomaža Časa, predsednik Združenja Sever:
Spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, veteranke in veterani, borke in borci, spoštovani domačini in gostje ter seveda pohodniki, v svojem imenu in imenu Zveze policijskih veteranskih društev Sever vas lepo pozdravljam ob slovesnosti v Radencih po zaključku 23. spominskega pohoda iz Gornje Radgone do Radencev ob reki Muri in ob 33. obletnici samostojne Slovenije, ko praznujemo Dan državnosti. Reči moram, da sem počaščen, da vam lahko danes spregovorim kot slavnostni govornik in se zahvaljujem organizatorjem ter pokroviteljem za povabilo.
Za nami je državna proslava ob Dnevu državnosti, ki smo jo tudi letos obeležili na Kongresnem trgu v Ljubljani prejšnji teden. In zanimivo je, da na tej proslavi, kakor tudi v Državnem zboru slavnostni govornici nista omenila vojnih veteranov. Vsi politiki v zadnjem času ta dan zaznamujejo z razglasitvijo plebiscita o samostojnosti in sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Prav je, da na te pomembne politične odločitve opozarjajo, ne smejo pa pozabiti, da smo morali prav vojni veterani 91 od 26. 6. 1991 z orožjem obraniti njihove odločitve in odločitve slovenskega naroda, in da smo se za to v milici in teritorialni obrambi intenzivno pripravljali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Pri tem je potrebno poudariti, da je za nas policijske vojne veteranke in veterane izjemno pomembno, da se družimo ob tem in drugih praznikih ne le z drugimi vojnimi veterani in domoljubi, policistkami in policisti, temveč tudi z lokalnimi skupnostmi. To sodelovanje je izjemno pomembno in kaže na naše profesionalno povezanost s policijo, ki ni bilo nikoli in tudi nikoli ne bo pretrgano, tudi ne v času prejšnje vlade in policijskega ministra. Policijski vojni veterani in veterani vojne za Slovenijo pa sodelovanje z lokalno skupnostjo izkazujemo s skupnim obeleževanjem državnih in občinskih proslav, ob spominskih obeležjih ter s predavanji v šolah in razstavah o osamosvojitveni vojni.
Že večkrat sem v svojih pisanjih omenil, da je bil »napad« oziroma prihod zvezne policije in Jugoslovanske armade na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko bliskovit, takoj po razglasitvi samostojnosti in državnosti Republike Slovenije. Zato je potrebno razumeti in priznati, da je takrat zjutraj in »dan prej« bila prav milica tista, ki je prva skupaj z občani in s teritorialno obrambo, preprečevala sovražni pohod Jugoslovanske armade in zvezne milice na mejne prehode. To se je dogajalo po odločitvi Zveznega Izvršnega sveta, da mora zvezna milica ob pomoči Jugoslovanske armade zavarovati državno mejo, po njihovem, še vedno Jugoslovansko mejo. Po neuspešnem prevzemu državne meje Slovenije se je zaradi vse splošnega upora milice, teritorialne obrambe in slovenskega naroda začela vojna za samostojno Republiko Slovenijo.
Spoštovani, danes, ko praznujemo 33. obletnico državnosti in v spomin na odhod zadnjega agresorskega vojaka iz Gornje Radgone, je tudi dolžnost, da se spomnimo drugih dogodkov izpred mnogih let in osamosvojitvenih procesov, ki so pripeljali do samostojne Republike Slovenije v letu 1991. Spomnimo se borcev I. svetovne vojne, Tigrovcev ter mestu in vlogi generala Maistra in njegovih borcev, borce – partizane narodno osvobodilne borbe in njihovo vlogo v II. svetovni vojni ter vojnih invalidov in civilnih vojnih invalidov ter izgnancev.
Veliki mislec, filozof in teolog, akademik Anton Trstenjak iz okolice Gornje Radgone je nekoč poudaril: «Slovenci držimo skupaj!« In to se je zgodilo pred 33. in več leti, ko v Sloveniji med Slovenci ni bilo alternative. S skupnimi močmi smo dosegli tisto, kar so predniki tisočletja samo sanjali, dobili smo svojo samostojno in neodvisno državo. Žal do tega ni prišlo mirno in brez orožja, enako je žalostno, da omenjena sloga med Slovenci v osemdesetih in začetku devetdesetih let, ni trajala dolgo. Klub temu je akademik Anton Trstenjak, bil srečen, da so njegovi Radgončani, ko je bilo to najbolj potrebno, bili najbolj enotni. S skupnimi močmi so se teritorialci, miličniki, kmetje, lokalni oblastniki in vsi drugi, uprli močnejši sovražni armadi, in se nikakor niso vdali.
Mestu oziroma takratni občini Gornja Radgona pripada eno častnih mest med mesti pri osamosvajanju države Slovenije, saj so vojaki JA imeli nekako najbližjo pot iz hrvaških vojašnic priti do mesta na reki Muri. Do tam so sicer prišli, pozneje pa je praktično vse potekalo po domačih notah, razen brezumnega uničevanja s strani takratne armade. Gornja Radgona je bila, ko je območje zapustil še zadnji pripadnik JA, hudo in grdo razdejana. Po ulicah so bili uničeni tovornjaki, avtobusi in druga vozila, ki so se našla na poti tankov, katere smo pred tem plačevali tudi slovenski davkoplačevalci, porušene in zgorele hiše, in celo bloki, trgovine in drugi lokali. Mnogi so ostali brez vsega, predvsem brez strehe nad glavo, tudi cerkveni zvonik je bil uničen.
Spoštovani, letos moramo naj več pozornosti nameniti 33. obletnici osamosvojitvene vojne, kjer je padlo 19 pripadnikov teritorialne obrambe, policije ter drugih in tudi vaših. V tej vojni pa niso sodelovali samo pripadniki teritorialne obrambe in policije, temveč tudi mnogi drugi v različnih vlogah ter državljanke in državljani Slovenije.Vojno za Slovenijo v letu 1991 smo dobili vsi.
Samostojnost in enotnost sta gotovo večni vrednoti, katerih se moramo ne samo spominjati, ampak tudi negovati in ohranjati. Velikokrat slišimo besede o tisoč letnih sanjah Slovenk in Slovencev po lastni državi. Mogoče je bolje kot sanje to obdobje poimenovati kot hrepenenje naroda po samostojnosti ali neodvisnosti, saj smo dolga obdobja živeli pod nadvlado drugih, tudi tujcev, ki so bili naši gospodarji, čeprav na naši zemlji.
Spoštovani, ko govorimo o enotnosti bi morali izkazati svojo enotnost tudi, ko se odločamo, kje bi postavili spomenik slovenske osamosvojitve. Pri tem je bilo iskanje ustreznega prostora neproduktivno, še zlasti, če nekateri mislijo, da ta ne sodi na Trg republike zaradi že obstoječih spomenikov na njem. Kakor koli gledamo na zgodovino nastanka samostojne Slovenije je potrebno upoštevati zgodovinski lok od vloge generala Maistra, tigrovcev, borcev NOB in vojno za samostojno Slovenijo. Ob tem pa ne smemo pozabiti na akcijo Sever, s katero je milica preprečila »miting resnice«, s katerim so želeli Miloševičevi pristaši vzpostaviti izredne razmere, vreči Slovensko vlado in onemogočiti razvoj demokratičnih procesov v Sloveniji.
Sedaj, ko so se s predlogom o novem spomeniku osamosvojitve odprle nove možnosti podpore ali zanikanja in razprave o tem, kdo je bil prvi predlagatelj, je čas, da se strankarski voditelji ustavijo in razmislijo. Politično in strankarsko pregrete glave morajo izkoristiti trenutek in pomisliti na prihodnost. Vendar ne le na prihodnost sebe in svoje stranke, ampak na prihodnost Slovenskega naroda in Slovenske države. In vladna komisija, katere člana sva bila s tukaj prisotnim Ladislavom Lipičem, je vladi predlagala in vlada je sprejela sklep, da se bo spomenik slovenske osamosvojitve postavil na Trgu Republike, in da bo med drugim simboliziral dvig Slovenske zastave. In slovensko zastavo bodo 12. julija izobesili na Triglavu naši vsakoletni pohodniki vojni veterani 91 in predstavniki domoljubnih organizacij.
Vojni veterani opozarjamo – ne zapravimo eno zadnjih priložnosti, ki nam je ponujena! Ob tem pa poudarjamo, da se ne odrekajmo svoje zgodovine, pač pa jo sprejmimo takšno, kot je bila. Z vsemi pozitivnimi in tudi negativnimi izkušnjami in zavedajmo se, da se samozavestni narodi ne sramujejo svoje zgodovine! Slovenski narod je svojo samozavest in ponos pokazal in dokazal v vseh zgodovinsko pomembnih časih, tako leta 1941, kot še posebej leta 1991! Zato je prav, da bo spomenik osamosvojitve stal na Trgu Republike.
Skoraj trideset let se predvsem v mesecu maju in juniju ponavljajo razprave o storjenih napakah, o tem, kdo je bil za in kdo proti osamosvojitvi Slovenije, kdo je imel pomembnejšo vlogo v oboroženem odporu proti JA in podobno. Vse to nenehno sprožajo tisti, katerim mirno življenje in sobivanje ni v interesu. Pozabljajo na časovno rojevanje naše države ter njeno dolgo, mučno in v določenih obdobjih krvavo pot v samostojnost, neodvisnost in suverenost, za katero so zaslužne generacije vseh Slovenk in Slovencev.
Pozabljajo na pogum in svobodoljubje tistih, ki so v najtežjih trenutkih, v katerih se je znašel slovenski narod in slovenstvo, vedeli kam in na katero stran zgodovine se morajo postaviti. Zato ponovno in še enkrat – prihodnost je koreniniti v preteklosti! Zato ne pozabite nanjo in na prispevek tistih, ki so v celotni zgodovini uporništva naroda z orožjem branili in obranili svojo domovino. Vojni veterani 91 se bomo tudi vnaprej postavili v bran sožitju, miru in blagostanju slovenskega naroda! Zato vojni veterani 91 obsojamo izjavo doktorja znanosti, da so bili vaški stražarji in domobranci na pravi strani, ker so branili Slovence med 2. svetovno vojno pred komunističnim nasiljem. Upam, da bodo pristojni ustrezno ukrepali.
Naj svoje razmišljanje zaključim z ugotovitvijo, da je celotna osamosvojitvena epopeja, vključno z vojno za obrambo samostojnosti Slovenije zgodovinsko enkratna in navdihujoča. Plebiscitarno odseva zaključno dejanje dozorelega hrepenenja slovenskega naroda, državljank in državljanov Slovenije, da živi v lastni državi, odprti v Evropo in svet ter si prizadeva za mir v svetu.
To izjemno lepo simbolizira naša himna: »Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«! Te izjemne vsebine himne bi se morali zavedati vsi Slovenci, še bolj pa politiki, ne le doma, temveč na vseh uradnih obiskih tujih državnikov doma in v tujini. Njim, predvsem pa agresorjem, je potrebno prevesti in povedati, da imamo v himni, ki je najpomembnejši simbol naše enotnosti, samostojnosti, suverenosti in državnosti besedilo, ki nas in ves svet opozarja, da naj žive vsi narodi in da je potrebno iz sveta pregnati prepir in ustaviti vse vojne konflikte v svetu, ki jih je preko 50.
Ob današnjem slavnostnem dnevu, ko praznujemo Dan državnosti, vsem občankam in občanom Gornje Radgone, Radencev, Svetega Jurija ob Ščavnici in Apač, vsem vojnim veterankam in veteranom, policistkam in policistom ter vsem prisotnim in današnjim pohodnikom, iskreno čestitam. Po prireditvi vam želim prijetno druženje z željo, da bi sodelovanje veteranskih in domoljubnih organizacij z lokalnimi skupnostmi potekalo še naprej tako dobro kot sedaj.
Hvala za pozornost!