Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je bila slavnostna govornica na spominski slovesnosti ob 80. obletnici poboja borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Predsednica republike se je padlim 113 borcem poklonila s položitvijo venca.
Predsednica republike je v slavnostnem govoru opozorila na opustošenje, ki ga povzročajo vojne, in trajne posledice, s katerimi se soočajo ljudje in svojci umrlih. V spomin na padle partizane IV. bataljona Cankarjeve brigade, ki so 16. marca 1944 na tem kraju izgubili življenje v bitki z nemškimi in domobranskimi enotami, je predsednica Pirc Musar položila venec v spominski hram.
»Borci IV. bataljona Cankarjeve brigade so umrli, ker so si želeli svobode zase in za druge, ker so želeli bivati na svoji zemlji in pregnati okupatorja, ker so želeli govoriti slovenski jezik in brati slovenske knjige. Nam, ki lahko uživamo sadove tega boja in upora, mora biti mesto njihovega trpljenja in zadnjega počitka večni opomin o nesprejemljivosti vojnih grozot in nacističnega nasilja.« S temi besedami se je predsednica Republike Slovenije poklonila padlim in poudarila, da morata človeško življenje in svoboda, brez izjeme, vedno ostati spoštovana in neprecenljiva, saj sta temelj sobivanja in človečnosti.
Predsednica je zaskrbljena, ker sta globalna solidarnost in človečnost še vedno na preizkušnji. Kljub naukom iz zgodovine in grozljivim pričevanjem iz Ukrajine in Gaze, se še vedno ukvarjamo z različnimi interpretacijami humanitarnosti, civilizacijskih norm, pogojev za prekinitev spopadov in zagotovitev pomoči ranljivim. »Mednarodno pravo in človekove pravice prevečkrat postajajo figure na šahovnici interesov velikih sil. Tega res ne smemo dopustiti,« je bila jasna ob zavezi, da se odločno zoperstavimo vsem poskusom spodkopavanja multilateralizma, nespoštovanja soljudi ter človekovih pravic in svoboščin.
Predsednica republike je slavnostni govor zaključila s pozivom k spoštovanju in ohranjanju kulture spominjanja, še posebej med mladimi. Meni, da je izredno pomembno ohranjati pomen narodnoosvobodilnega boja ter spomin na gorje fašizma in nacizma, soočiti pa se moramo tudi s temnimi poglavji svoje zgodovine. »Ne smemo pozabiti na žrtve naših prednikov in na okrutna dejanja fašizma in nacizma ter na kršitve človekovih pravic in zločine. Sposobni moramo biti sodelovati, odpuščati in poskrbeti, da se vojno gorje nikoli več ne ponovi. Dostojno pokopati tudi žrtve povojnih pobojev in ob tem seveda ne dopustiti spreminjanja zgodovinskih dejstev,« je dejala. Ob tem se je zahvalila lokalnim skupnostim in veteranskim organizacijam širom Slovenije, da tako skrbno pripravljajo slovesnosti, urejajo obeležja in pripovedujejo mladim o dogodkih iz naše preteklosti.
Fotografije: Daniel Novakovič/STA.
V nadaljevanju objavljamo celotni slavnostni govor predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar
na spominski slovesnosti in komemoraciji ob 80. obletnici poboja IV. Cankarjevega bataljona na Javorovici:
Drage Dolenjke in dragi Dolenjci, spoštovani predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman in ostali predstavniki zveze, spoštovani predstavniki ostalih veteranskih organizacij, spoštovani župan Jože Simončič in predstavniki lokalne skupnosti, spoštovani poslanci,
cenjeni vsi zbrani.
Stojimo na mestu velike izgube. Na mestu, kjer je zaradi nemških in domobranskih enot obkoljenih ugasnilo 113 mladih življenj. Življenj ljudi, ki bi lahko v drugačnih časih skrbeli za svoje družine, obdelovali njive, delali v tovarnah, ustvarjali v kulturi, se izobraževali, raziskovali naravo, morda potovali po svetu ali počeli kaj drugega. Sami bi bili gospodarji svoje usode. Vendar pa so vojna, fašizem in nacizem nasilno posegli v njihovo prihodnost, povzročili neizmerno gorje najbližjim in globoko zarezali v razvojno in narodno bit naše dežele.
Borci IV. Cankarjevega bataljona so umrli, ker so si želeli svobode zase in za druge, ker so želeli bivati na svoji zemlji in pregnati okupatorja, ker so želeli govoriti slovenski jezik in brati slovenske knjige. Nam, ki lahko uživamo sadove tega boja in upora, mora biti mesto njihovega trpljenja in zadnjega počitka večni opomin o nesprejemljivosti vojnih grozot in nacističnega nasilja. Človeško življenje in svoboda, brez izjeme, morata vedno ostati spoštovana in neprecenljiva! To je temelj našega sobivanja, človečnosti in sveta, ki so ga stoletja s krvjo, znojem in solzami gradili naši predniki. In za to jim moramo biti večno hvaležni. Zelo me žalosti, da se 80 let po njihovi veliki žrtvi človeštvo, ob številnih konfliktih po
svetu, tudi v Ukrajini in Gazi, še vedno ukvarja z vprašanji in različnimi interpretacijami humanitarnosti, civilizacijskih norm, pogojev za prekinitev spopadov in zagotovitev pomoči ranljivim po svetu. Globalna solidarnost in človečnost sta na preizkušnji.
Mednarodno pravo in človekove pravice prevečkrat postajajo figure na šahovnici interesov velikih sil. Tega res ne smemo dopustiti. Multilateralizem je osnova medsebojnega dogovarjanja in izgradnje zaupanja v
mednarodnih odnosih vse od konca 2. svetovne vojne. Odločno moramo zaustaviti poskuse njegovega spodkopavanja ter opozarjati na zdrse v smeri nespoštovanja sočloveka ali človekovih pravic in svoboščin. Na tej preizkušnji nikakor ne smemo pasti, sicer se lahko znajdemo v situaciji, ko v mednarodni skupnosti pravne norme ne bodo več pomembne ali pa se bodo glasneje uveljavljala stališča skrajnih politik v Evropi in po svetu.
Zgodovina bi nas morala naučiti, da konflikti, ozemeljske težnje ali koristi na račun drugega vodijo le v uničenje, propad in trpljenje na vseh straneh ter nikoli v blaginjo in razvoj naroda. Izredno pomembno je, da se ohranja pomen narodnoosvobodilnega boja ter hkrati spomin na gorje fašizma in nacizma. Zato bi se rada iskreno zahvalila lokalnim skupnostim in veteranskim organizacijam za vse napore in skrbnost pri
pripravi vsakoletnih slovesnosti, urejanju obeležij in seznanjanju mladih o dogodkih iz naše preteklosti. Mladi so tisti, ki morajo spoznati in razumeti objektivno plat zgodovine, spoznati morajo njeno dobro in slabo plat. Z njenimi vidiki pa se moramo soočiti vsi – spremeniti je namreč ne moremo. Ne smemo pozabiti na žrtve naših prednikov in na okrutna dejanja fašizma in nacizma ter na kršitve človekovih pravic in zločine. Sposobni moramo biti sodelovati, odpuščati in poskrbeti, da se vojno gorje nikoli več ne ponovi. Dostojno pokopati tudi žrtve povojnih pobojev in ob tem seveda ne dopustiti spreminjanja
zgodovinskih dejstev. Prihodnost naroda je namreč lahko le v sožitju in blaginji, kar bo gradila mlada
generacija.
Tega se je – kljub svoji veliki bolečini – zavedal tudi Janez Lužar, preživeli borec IV. bataljona, katerega verz se me je posebej dotaknil. Citiram:
»Kaj? Maščevanje?
Ne!! Ne!!
Saj to ni rešitev! Le sloga, prijateljstvo, bo potešitev!«
Spoštovani, stoletja smo kljubovali toku zgodovine in vsem poskusom raznarodovanja ter uničenja
naroda. Na plečih vztrajnosti, poguma in številnih žrtev smo si priborili sen naših prednikov – lastno državo. Zdaj, ko jo imamo, pa imamo temeljno dolžnost, da našim zanamcem predamo tudi podedovane slovenske vrednote: miroljubnost, sožitje, dostojanstvo, vladavino prava in človekove pravice. V dobrobit slovenstva moramo vrednote nenasilja, vseh padlih in mnogih drugih tudi iskreno živeti.
Cenjeni vsi zbrani,
naj ne bo nikoli pozabljeno – naj bo spomin na padle borke in borce večen. Slava jim.