Pod sloganom „Naj ne bo nikoli pozabljeno!“ in 25 spominskim pohodom ob meji med Radenci in Gornjo Radgono, so se spomnili odhoda vojakov JLA iz Pomurja; Spregovoril je načelnik generalštaba SV, generalmajor Boštjan Močnik
Minuli petek (3.7.2026) je minilo natanko 35 let odkar so vojaki JLA zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek OZ VVS, PVD Sever, ZSČ, Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni smeri, in letošnji jubilejni 25. pohod je pod nepisanim sloganom: „V Gornji Radgoni, Radencih, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, potekal od Radencev do Radgone.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 35 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, a je letos je kljub „okroglemu“ jubileju je bilo pohodnikov nekaj manj – le kakšno 100, pa tudi na prizorišču proslave pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v mestu penine in sejmov, ni bilo pretirane gneče. Kljub vsemu je vse minilo v najboljšem redu, brez kakršnegakoli ločevanja, saj je pripravljalni odbor na radgonskem območju sestavljen iz vseh veteranskih združenj, ki vse delajo soglasno, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi petek v juliju, zbrali pri spominskem obeležju v Radencih – pri „Spominski park osamosvojitvene vojne 1991“. Po pozdravnem nagovoru Janija Kosija, predsednik OZ VVS Gornja Radgona in Romana Leljaka, župana Občine Radenci ter slavnostnem govoru upokojenega generalmajorja Ladislava Lipiča, predsednika ZVVS, se je v spremstvu državne zastave in praporščakov veteranskih in domoljubnih organizacij, pričel 25. pohoda iz Radencev ob reki Muri do Gornje Radgone. Seveda so pred tem so na obeležje pokojnemu Alojzu Gaubeju in prižgali svečko, in takrat se je kolona stotnije pohodnikov vseh starosti podala na šestkilometrsko pot, kjer jih ni motila vročina, saj se je tudi ozračje nekoliko ohladilo. Med potjo se je koloni pridružilo še kar nekaj pohodnikov, tako da jih je v Radgono prišlo nekoliko več. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač, Lenarta, Benedikta, Cerkvenjaka, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Radgone, Radencev in okoliških krajev. Zanimivo je tudi, da so se slovesnosti v Radgoni, med drugimi udeležili tudi predsedniki vseh omenjenih veteranskih združenj, kar nekaj pomeni.
Prihod na cilj, pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni, je sledila tudi osrednja slovesnost ob 35-letnici osamosvojitve Slovenije. Udeleženci proslave so se z veseljem spomnili dogodkov izpred 35 let, ko so končno (p)ostali svoji na svojem. Pod vodstvom podpredsednika OZ VVS Gornja Radgona Dušana Zagorc, ki je izrazil zadovoljstvom nad povezanostjo in sodelovanjem vseh, kjer ni nobenih ločevanj, sta radgonska župana Urška Mauko Tuš in načelnik GŠSV Boštjan Močnik. najprej položila venca na spominsko obeležje „Nikoli več“, nato pa je prisotne pozdravila županja Urška Mauko Tuš, ki je spomnila, da smo „pred 35 leti stopili skupaj in bili uspešni“. Zakaj ne bi spet bilo tako? se je spraševala radgonska županja, ki je poudarila, da moramo biti ponosni na našo zgodovino, spoštovati pomembne dogodke in živeti za naše skupne vrednote: svobodo, človekovo dostojanstvo in njegove pravice, solidarnost, sožitje z razlikami, strpnost in razumevanje drugačnosti, spoštljiv odnos do preteklosti, predvsem pa pravico do prihodnosti za vse. Dogodki in posamezniki, ki so nam s svojimi dejanji tlakovali pot do svobode, nas morajo navdajati s hvaležnostjo in spoštovanjem, kot je dejala.
Podobno je razmišljal tudi slavnostni govorec načelnik generalštaba SV, generalmajor Boštjan Močnik, ki se je najprej nekoliko spomnila zgodovinskih dejstev, ter poteka bojev za Slovenijo in Gornjo Radgono. Zahvalila je organizatorjem, da se tudi s spominskim pohodom spominjajo pomembnega datuma, odhoda vojakov JLA z radgonskega območja. „V veliko čast mi je, da vas lahko danes nagovorim v mestu, ki je v najtežjih dneh slovenske osamosvojitve postalo simbol odločnosti, poguma in neomajne volje slovenskega naroda. Gornja Radgona ni bila le eno izmed bojišč vojne za Slovenijo. Postala je eden ključnih simbolov slovenske odločnosti, da uresniči svojo pravico do samostojne in demokratične države. Tukaj se ni odločalo le o mestu. Odločalo se je o prihodnosti Slovenije. Danes se z globokim spoštovanjem poklanjamo vsem, ki so takrat nosili breme odgovornosti – pripadnikom Teritorialne obrambe, slovenske Milice, Civilne zaščite, zdravstvenemu osebju, prostovoljcem in predvsem prebivalcem Gornje Radgone. Vsak izmed njih je prispeval delček mozaika, iz katerega je nastala zgodba slovenske zmage v osamosvojitveni vojni. Dogodki v Gornji Radgoni sodijo med najpomembnejša poglavja vojne za Slovenijo. V četrtek, 27. junija 1991, je iz Varaždina proti mednarodnemu mejnemu prehodu krenila oklepna kolona JLA pod poveljstvom polkovnika Popova. Toda ni je ustavila zgolj vojaška moč mlade države. Na koncu jo je porazila odločnost ljudi, ki so neomajno verjeli v svojo državo in bili zanjo pripravljeni tudi tvegati. Ko se je 3. julija dotolčena sovražna kolona dokončno umaknila iz mesta, je bila to pomembna taktična zmaga slovenskih obrambnih sil v Pomurju, ki je imela strateški pomen. Med ljudmi po vsej Sloveniji je utrdila prepričanje, da lahko premagamo tehnično nadmočnega nasprotnika, tudi če se ta razbesni in nekontrolirano uporablja težko orožje, tudi proti civilnim ciljem. Nasprotniku pa je dokončno potrdila, da je močno in zanj usodno podcenjeval odločnost, pogum, voljo, iznajdljivost in vztrajnost, ne samo slovenskih obrambnih sil, ampak celotnega slovenskega naroda. Prav zato zmaga v Gornji Radgoni ni bila le vojaška zmaga. Bila je tudi zmaga slovenskega narodnega značaja,“ je med drugim dejal general Močnik.
Dodal je, da narodi svoje zgodovine ne pišejo šele takrat, ko zmagujejo v vojnah. Pišejo jo že veliko prej – takrat, ko se odločijo, da bodo vrednote, v katere verjamejo, postavili pred lastni strah. „Prav to odločitev so leta 1991 sprejeli ljudje v Gornji Radgoni. Za vojaškimi uspehi vedno stojijo ljudje. Pripadniki obrambnih sil, pripadniki CZ, zdravstveni delavci in številni drugi. Toda ob njih so bili tudi prebivalke in prebivalci Gornje Radgone. Brez njih tudi zgodbe o uspešni obrambi mesta ne bi bilo. Ne smemo pozabiti, da vojne nikoli ne prizadenejo samo vojakov. Najtežje posledice pogosto nosijo civilisti. Mnogi prebivalci mesta so morali v nekaj minutah zapustiti svoje domove, nekaterim so bili uničeni. Prav je, da se spomnimo tudi prve civilne žrtve vojne v Pomurju, Janeza Svetine,“ je dejal načelnik GŠSV, ki je pohvali takratno delovanje vseh, ki so se združili in omogočili uspešno obrambo Gornje Radgone in Slovenije.
Vse skupaj se je zaključilo s prijetnim družabnim srečanjem in druženjem ob hladni pijači in „vojaškim pasuljem“, ki so ga skuhali v vojaški kuhinji Vojašnice Murska Sobota.
V nadaljevanju objavljamo celotna slavnostna nagovora, dveh general majorjev, nekdanjega in sedanjega načelnika GŠSV, Ladislava Lipiča v Radencih, in Boštjana Močnika v Gornji Radgoni:
Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, spoštovani pohodniki, gospod župan občine Radenci in predstavniki vseh lokalnih skupnosti, cenjeni predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, drage občanke in občani, spoštovani gostje Danes stojimo na kraju, kjer zgodovina ni zapisana le v knjigah. Zapisana je v ulicah, na mostu čez reko Muro, v hišah, ki so bile neme priče nemirnim dnem in predvsem v srcih ljudi, ki so tiste dni, ko so tanki in ostala bojna tehnika drveli skozi vasi proti mednarodnemu mejnemu prehodu Gornja Radgona, živeli z negotovostjo, strahom, pa tudi z neomajno voljo, da Slovenija postane samostojna in suverena država. In po nekaj dneh drveli nazaj proti slovensko-hrvaški meji in takrat je padla še ena od žrtev, kateremu je postavljeno spominsko obeležje, pred katerim stojimo in se spominjamo. Vsak naš korak na tem spominskem pohodu je korak po poti spomina. Ni namenjen obujanju sovraštva ali delitev. Ni namenjen medsebojnemu tekmovanju udeležencev takratnih dogodkov, kdo je bolj pomemben zaradi svoje takratne vloge. Namenjen je spoštovanju resnice, poguma in odgovornosti ljudi, ki so pred petintridesetimi leti razumeli, da so prišli trenutki, ko se zgodovina ne piše sama od sebe. Pisali so jo ljudje, ki so zmogli stopiti skupaj, čeprav niso vedeli, kaj jih čaka.
Tretji julij 1991 pomeni pomemben mejnik v zgodovini Gornje Radgone, Radencev in ostalih krajev ob Muri in celotnega Pomurja. Obrambne sile VŠP so s številnimi bojnimi ukrepi, podprtimi z potrebnimi ovirami pod, na in pred mostovi na reki Muri onemogočile, da bi enote JLA prestopile to naravno oviro in se združile s svojimi silami v Prekmurju. Tudi zato odhod enote JLA pod poveljstvom polkovnika Popova ni bil zgolj vojaški dogodek. Bil je simbol zmage razuma nad nasiljem, vztrajnosti nad pritiskom in enotnosti nad strahom. Bil je dokaz, da odločnost slovenskih obrambnih sil-TO in milice-ni temeljila na želji po vojni, ampak na neomajni odločnosti braniti pravico svojega naroda do lastne države. In v tej odločnosti se je obrambnim silam pridružil narod-zdravstveno osebje, civilna zaščita, gasilci, komunalni delavci, radioamaterji-skratka vsi tisti, ki so čutili pripravljenost braniti domovino. In posebno pogumno nalogo so opravili prostovoljci, za kar se jim je potrebno vedo znova zahvaliti.
Toda do tega dne ni prišlo samo od sebe. Pred njim so bili dnevi napetosti, negotovosti in tudi nevarnosti. Dnevi, ko je bilo treba sprejemati pomembne odločitve v nekaj minutah. Dnevi, ko nihče ni vedel, ali bo večer dočakal doma ali na bojišču. Dnevi, ko ni bilo časa za velike besede, ampak za velika dejanja. Takrat so svojo zgodovinsko nalogo opravili pripadniki TO in milice in vsi, ki sem jih naštel. In njihova moč ni bila le v orožju. Njihova največja moč je bila v vrednotah; bila je v ljubezni do domovine, v občutku do dolžnosti, v medsebojnem zaupanju, v odgovornosti do ljudi, v pripravljenosti, da zaščitijo svoje družine, svoje sosede, svoje kraje. Moč je bila v prepričanju, da svoboda ni nekaj, kar podedujemo za vedno, ampak nekaj, kar moramo znati varovati. In ko govorimo o TO, je pomembno vedeti, da med njimi niso bili poklicni vojaki. Bili so delavci, učitelji, obrtniki, kmetje, vozniki, študenti. Ljudje, ki so še dan prej opravljali svoje običajno delo. Ko pa je bilo treba, so oblekli uniforme in prevzeli odgovornost za skupno prihodnost. In vsi omenjeni niso branili le državne meje. Branili so pravico ljudi, da sami odločajo o svoji usodi. Branili so demokracijo in dostojanstvo slovenskega naroda. Branili so prihodnost svojih otrok, ob tem pa niso izgubili tistega, kar človeka dela velikega-ohranili so svojo človečnost in prav v tem je bila ena največjih moralnih zmag slovenske osamosvojitve. Naša obramba ni temeljila na maščevanju, pač pa na spoštovanju človekovega dostojanstva, na odgovornosti in zavedanju, da je tudi v vojni treba ostati človek. Zato danes ne govorimo le o vojaški zmagi, pač pa tudi o zmagi vrednot.
Spoštovani vojni veterani!
Danes, po 35 letih in minuli državni proslavi, na kateri sta oba slavnostna govornika izrekla številne pohvale in priznanja takratni TO in milici, lahko tudi jaz izrečem naslednje: vi, spoštovani vojni veterani, ste dokaz, da pogum ni odsotnost strahu. Pogum pomeni, da človek kljub strahu naredi tisto, kar je prav. Kako pozabiti vloge vas vseh, vključno s prostovoljci, ki so prve dni spopadov pokazali, kaj je pogum in kaj je domoljubje. Dokazali, da domoljubje ni le glasno govorjenje o domovini, pač pa domoljubje pomeni služiti skupnosti, ko te ta najbolj potrebuje. Pomeni nekaj dati, ne samo nekaj zahtevati in pomeni postaviti skupno dobro pred osebni interes. To so bile vrednote, ki bi jih danes potrebovali prav toliko, kot smo jih potrebovali leta 1991.
In spoštovani, danes naši izzivi in preizkušnje niso tanki in oklepna vozila na cestah in ulicah. Naši izzivi so nekaj popolnoma drugega. So razdeljenost, nestrpnost, nezaupanje, poplava lažnih informacij in medijske manipulacije, potvarjanje in laži, sebičnost, prepričanje, da je osebni uspeh pomembnejši od skupnega dobrega-skratka veliko tega, kar je v nasprotju z vrednotami, ki so nas vodile v času boja za samostojno Slovenijo. Kot vojni veterani čutimo posebno dolžnost, da branimo mir tudi z besedami-ne le v svoji domovini, temveč tudi kot univerzalno vrednoto. Naša dolžnost je opozarjati na nesorazmerno uporabo sile, na storjene vojne zločine in genocid, kjer koli se pojavljajo, saj nas izkušnje vojne zavezujejo, da ne ostanemo tiho pred trpljenjem ljudi.
In takšne vrednote so zagotovilo za ohranjanje našega ponosa v prihodnosti. Zato se moramo ponovno temeljito zamisliti in razmisliti, kako razumemo demokracijo, kako razumemo spoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva in kako razumemo pomen suverenosti. Suverenost države ni ogrožena le takrat, ko kdo poseže na njeno ozemlje z vojsko. Ogrožena je tudi tedaj, ko skuša kdo prikrito vplivati na demokratične odločitve njenih državljanov. Vsak poskus tujega vplivanja na volitve, politične procese ali državne institucije je poseg v pravico naroda, da o svoji prihodnosti odloča svobodno. Zato obramba suverenosti ni vprašanje strankarske pripadnosti, temveč vprašanje varovanja demokracije, pravne države in zaupanja v lastne institucije.
Spoštovani zbrani, spominski pohodi imajo poseben pomen. Ko hodimo skupaj, simbolično povezujemo preteklost in prihodnost. Koraki vojnih veteranov so koraki izkušenj, koraki mladih so koraki prihodnosti. Šele skupaj tvorijo pot naroda. Naj bo obljuba, da bomo varovali mir, da bomo spoštovali suverenost države, načela izvirne demokracije in da bomo negovali spoštljiv dialog ter ohranili spoštovanje do vseh, ki so ustvarjali slovensko državo v celi njeni zgodovini. Le tako bomo ostali nacija, ki zna stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno.
Naj svoj govor zaključim z naslednjimi besedami:
Država ni samo ozemlje, država so ljudje in moč države ni samo v orožju, njena moč je v značaju njenih državljanov. Leta 1991 so ta značaj pokazali pripadniki TO in milice in številni prebivalci Gornje Radgone, Radencev in vse Slovenije. Danes ga moramo pokazati mi; ne na bojišču, temveč v vsakdanjem življenju s poštenostjo, s spoštovanjem, z odgovornostjo in pripravljenostjo pomagati drug drugemu in z ljubeznijo, ki se ne meri v velikih besedah, ampak v naših dejanjih.
Radenci, 3. 7. 2026 Ladislav Lipič, predsednik ZVVS
GOVOR NAČELNIKA GENERALŠTABA SLOVENSKE VOJSKE, generalmajorja Boštjana Močnika.
Spoštovani veteranke in veterani vojne za Slovenijo, spoštovane družine padlih in umrlih, cenjeni pripadnice in pripadniki Slovenske vojske ter Policije, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani gostje, drage občanke in občani Gornje Radgone. V veliko čast mi je, da vas lahko danes nagovorim v mestu, ki je v najtežjih dneh slovenske osamosvojitve postalo simbol odločnosti, poguma in neomajne volje slovenskega naroda. Gornja Radgona ni bila le eno izmed bojišč vojne za Slovenijo. Postala je eden ključnih simbolov slovenske odločnosti, da uresniči svojo pravico do samostojne in demokratične države. Tukaj se ni odločalo le o mestu. Odločalo se je o prihodnosti Slovenije. Danes se z globokim spoštovanjem poklanjamo vsem, ki so takrat nosili breme odgovornosti – pripadnikom Teritorialne obrambe, slovenske Milice, Civilne zaščite, zdravstvenemu osebju, prostovoljcem in predvsem prebivalcem Gornje Radgone. Vsak izmed njih je prispeval delček mozaika, iz katerega je nastala zgodba slovenske zmage v osamosvojitveni vojni.
Dogodki v Gornji Radgoni sodijo med najpomembnejša poglavja vojne za Slovenijo. V četrtek, 27. junija 1991, je iz Varaždina proti mednarodnemu mejnemu prehodu krenila oklepna kolona Jugoslovanske ljudske armade pod poveljstvom polkovnika Popova. Toda ni je ustavila zgolj vojaška moč mlade države. Na koncu jo je porazila odločnost ljudi, ki so neomajno verjeli v svojo državo in bili zanjo pripravljeni tudi tvegati. Ko se je 3. julija dotolčena sovražna kolona dokončno umaknila iz mesta, je bila to pomembna taktična zmaga slovenskih obrambnih sil v Pomurju, ki je imela strateški pomen. Med ljudmi po vsej Sloveniji je utrdila prepričanje, da lahko premagamo tehnično nadmočnega nasprotnika, tudi če se ta razbesni in nekontrolirano uporablja težko orožje, tudi proti civilnim ciljem. Nasprotniku pa je dokončno potrdila, da je močno in zanj usodno podcenjeval odločnost, pogum, voljo, iznajdljivost in vztrajnost, ne samo slovenskih obrambnih sil, ampak celotnega slovenskega naroda. Prav zato zmaga v Gornji Radgoni ni bila le vojaška zmaga. Bila je tudi zmaga slovenskega narodnega značaja. Narodi svoje zgodovine ne pišejo šele takrat, ko zmagujejo v vojnah. Pišejo jo že veliko prej – takrat, ko se odločijo, da bodo vrednote, v katere verjamejo, postavili pred lastni strah. Prav to odločitev so leta 1991 sprejeli ljudje v Gornji Radgoni. Za vojaškimi uspehi vedno stojijo ljudje. Pripadniki obrambnih sil, pripadniki Civilne zaščite, zdravstveni delavci in številni drugi. Toda ob njih so bili tudi prebivalke in prebivalci Gornje Radgone. Brez njih tudi zgodbe o uspešni obrambi mesta ne bi bilo.
Ne smemo pozabiti, da vojne nikoli ne prizadenejo samo vojakov. Najtežje posledice pogosto nosijo civilisti. Mnogi prebivalci mesta so morali v nekaj minutah zapustiti svoje domove, nekaterim so bili uničeni. Prav je, da se spomnimo tudi prve civilne žrtve vojne v Pomurju, Janeza Svetine. Med neposrednimi spopadi v mestu Teritorialna obramba in slovenska Milica nista delovali vsaka zase. Delovali sta kot ena sila. Prav to medsebojno zaupanje je bilo ena največjih prednosti slovenskih obrambnih sil. Podobno velja za vse, ki so na širšem območju Pomurja zadrževali nove oklepne kolone in tako omogočili uspešno obrambo Gornje Radgone. Toda pripadniki obrambnih sil niso bili sami. Prebivalci Gornje Radgone so branilcem nosili hrano, vodo in informacije o premikih sovražnih enot. Državljani so s svojo mehanizacijo gradili barikade. Ko je bilo življenje v mestu prenevarno, so prebivalci okoliških krajev odprli vrata svojih domov in sprejeli družine iz Gornje Radgone. Zaradi takšnih zgodb vojna za Slovenijo ni bila zmaga posameznikov. Bila je zmaga sodelovanja. To je bila prava moč Slovenije. Enotnost. Prav zato zgodba Gornje Radgone ni le spomin na preteklost. Je tudi opomin za prihodnost.
Od leta 1991 je Slovenija prehodila dolgo razvojno pot. Iz Teritorialne obrambe je zrasla sodobna Slovenska vojska. Danes smo poklicna vojska dopolnjena s pogodbeno rezervo, opremljena z naprednimi oborožitvenimi sistemi, zavezana najvišjim standardom usposabljanja, vpeta v sistem kolektivne obrambe ter vključena v skupna prizadevanja za mir, varnost in stabilnost v Evropi in širše. Toda ena stvar se v petintridesetih letih ni spremenila. Središče vsake vojske ostaja človek. Najsodobnejša tehnologija ne more nadomestiti poguma. Ne more nadomestiti medsebojnega zaupanja in tovarištva. Ne more nadomestiti preudarnosti in odgovornosti. Prav zato je dediščina Gornje Radgone še danes izjemno aktualna. Uči nas, da mir in svoboda nikoli nista samoumevna. Uči nas, da enotnost naroda in vojske predstavlja najmočnejši obrambni ščit. Uči nas, da prilagodljivost v kombinaciji s strokovnim znanjem pogosto premagata številčno ali tehnično močnejšega nasprotnika.
Današnje varnostno okolje je drugačno kot leta 1991. Takrat so bili na naših ulicah sovražni tanki, na našem nebu sovražna letala. Danes se soočamo s kibernetskimi napadi, dezinformacijami, hibridnimi grožnjami in hitro spreminjajočim se geopolitičnim okoljem. Toda bistvo ostaja enako. Poslanstvo Slovenske vojske je odvračati grožnje in biti pripravljena na obrambo. Obrambo prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije – tako kot leta 1991. Obrambo domovine – tako kot leta 1991. Obrambo naše svobode in naših vrednot – tako kot leta 1991.
Ko danes stojimo v Gornji Radgoni, ne gledamo le v preteklost. Gledamo tudi v prihodnost. Naša odgovornost je, da ohranjamo spomin na odločnost, pogum in neomajno voljo ljudi, ki so tukaj branili našo nastajajočo državo. Enako pomembno pa je, da prihodnjim generacijam predajamo znanje in vrednote ter predvsem zavedanje, da nam svoboda nikoli ni bila podarjena. Bila je izborjena. Naj nas zgodba Gornje Radgone vedno opominja, da je moč naroda v njegovi enotnosti, moč vojske v njeni usposobljenosti, moč države pa v ljudeh, ki so pripravljeni stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno. Veterankam in veteranom izrekam iskreno hvaležnost. Družinam padlih in umrlih globoko spoštovanje. Prebivalkam in prebivalcem Gornje Radgone pa zahvalo, ker ste s svojo odločnostjo pomagali zapisati eno najsvetlejših poglavij slovenske zgodovine. »NAJ NE BO NIKOLI POZABLJENO.«
Hvala.
Načelnik generalštaba SV, generalmajor Boštjan Močnik.
Fotografije: Franci Klemenčič & Oste Bakal