Nekdanja legenda YU atletike se je pred leti ekskluzivno pogovarjal za Slovenske novice

Iz Beograda je danes prišla žalostna novica, da je veliko prehitro preminil 70-letni odlični športnik, velika legenda jugoslovanske, evropske in svetovne atletike Nenad Stekić. Slovenci in Slovenke srednje in starejše generacije se gotovo spomnijo srbskega atleta, nekdaj izvrstnega tekmovalca v skoku v daljino. Nenad Stekić je bil prvi belopolti atlet, ki je v skoku v daljino zmogel 8,45 metra. Mejo osmih metrov je nato preskočil 144-krat, kar je drugi največji dosežek doslej, saj naj bi ga prehitel le Levis.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pet let zapovrstjo prvi na svetovnih lestvicah, osvojil je tri srebrne medalje na evropskih prvenstvih, dve na sredozemskih igrah, na univerzijadah pa je bil zlat in srebrn. Leta 1975 je na predolimpijskem mitingu v Montrealu skočil omenjenih 8,45 metra, kar je bil drugi najdaljši skok dotlej, pred njim je bil le takratni rekorder, Američan Bob Beamon, z 8,90 metra z olimpijskih iger 1968 v Ciudad de Mexicu.

Zadnjih nekaj let je Nenad Stekić, zaradi težke bolezni bil priklenjen za posteljo. Težko je govoril, a že dejstvo, da se ni mogel gibati je za vsakega športnika še posebej šok…

V zadnjem ekskluzivnem pogovoru za Slovenske novice, nam je eden najboljših skakalcev v daljino vseh časov, ne le na tem področju, temveč na svetu, saj je bil evropski rekorder, pa tudi lastnik drugih rekordov, govoril brez dlake na jeziku. Rojen je in skozi živel v Beogradu, a je kljub temu bil zelo navezan na Slovenijo, kjer je imel veliko prijateljev. Brez najmanjšega zadržka spregovoril o svojem otroštvu, športni in poslovni poti ter tudi o današnjem času, ko je znova močno navezan na atletiko, še posebno na skok v daljino. Posebna skrb mu je bilo delo v njegovem atletskem klubu Crvena zvezda. Nenad Stekić je bil kar pet let lastnik evropskega rekorda v skoku v daljino – 845 centimetrov, ki ga je kot 24-letnik dosegel na predolimpijskem mitingu v Montrealu leta 1975. Istega leta je bil razglašen tudi za najboljšega športnika SFR Jugoslavije. Že pred evropskim rekordom je leta 1974 v Rimu (806) ter po rekordu leta 1978 v Pragi (812) na prostem in leta 1980 v Sindenfilgnu (791 v dvorani) osvojil tri evropske srebrne kolajne. Bil je tudi dvakratni zmagovalec Sredozemskih iger ter osvajalec zlate in srebrne medalje na univerzijadah. Nekaj manj uspeha je imel na svetovnih prvenstvih, saj je bil najboljši (peti) leta 1983 v Helsinkih. Pet let je bil tudi najboljši na jakostnih lestvicah svetovnih skakalcev v daljino, kar ni uspelo nikomur s teh prostorov ne prej ne pozneje. Stekić je še posebno ponosen, da je kot prvi zemljan kar 144-krat skočil več kot osem metrov, in tukaj ga je menda do danes prehitel le še deset let mlajši atletski čudež Carl Lewis. »Seveda ni sramota, če te prehiti samo takšen atletski kralj, kot je bil Carl Lewis,« naj je takrat povedal Nenad Stekić, ki je dodal: »Bil bi neskromen, če bi trdil, da nisem dosegel veliko, saj sem imel kar uspešno atletsko kariero, ki je trajala kar 30 let. Spominjam se začetkov, ko sem iz gimnastike prestopil v atletiko in potem, ko sem na EP v Beogradu gledal velemojstra Valerija Brumla, sem si za hišo potegnil vrv in skakal v višino. Že takrat sem ugotovil, da sem boljši od vrstnikov in kolegov iz Beograda. Vrstniki iz moje ulice so me pregovorili, da sem šel na stadion Crvene zvezde, kjer se je začela moja atletska kariera. Od leta 1966 kot kadet, potem kot mlajši in starejši mladinec, sem bil v vrhu jugoslovanskega skakanja v višino. A ker sem si hudo poškodoval koleno, so mi zdravniki za pol leta prepovedali skoke. Vmes je potekalo neko šolsko tekmovanje in sošolci so me zaprosili, da sem skočil v daljino in s tem pomagal ekipi. Skočil sem 670 cm, kar je bil najboljši rezultat na tekmovanju. S tem se je določila moja nadaljnja atletska kariera, kjer mi je bil trener vseskozi zdaj pokojni Aleksandar Marinković.«

Že na naslednjem tekmovanju je skočil 705 cm, kar je bil že jugoslovanski rekord za mlajše mladince. »Zelo sem zaupal v trenerja in ni bilo težav z razvojem. Sploh je najpomembneje zaupanje v trenerja, ker če tega ni in če začneš razpravljati o tem, koliko krogov ali skokov bo za kateri trening, potem je bolje, da se temu športu odpoveš, saj telo ni zmožno prenašati nesoglasij,« nam je takrat povedal Stekić, ki je dodal, da je bil v Jugoslaviji njegov najhujši tekmec Miljenko Rak. Ta je bil nekoliko starejši in mu je bil vodilo do rekorda, saj je Rak skočil največ 799 cm. Veliko je bilo tujih velikih tekmecev, a Stekić je ponosen, da je med drugimi premagoval tudi Mika Powlla, ki je še vedno aktualni svetovni rekorder (895 cm). Stekić je kariero končal pri skoraj štiridesetih letih, leta 1990, ko je skočil svetovni rekord za veterane, ki znaša meter manj od njegovega rekorda, torej 745 cm. To pa je za štiridesetletnika več kot odličen dosežek. Po končani karieri je delal v Atletski zvezi Srbije, ob tem se je podal tudi v gospodarske vode, saj je bil predstavnik nekega hrvaškega podjetja v Beogradu, nato pa je bil direktor predstavništva Avtoradgone iz Gornje Radgone v Srbiji. Ob tem je bil tudi generalni direktor vseh klubov Športnega društva Crvena zvezda; to je opravljal do leta 2000, ko se je spet vrnil v gospodarstvo in se začel ukvarjati s prenovo hiš, stanovanj in drugih objektov.

Po njegovih besedah je na naših prostorih veliko atletskih talentov, a žal je atletika drag šport in brez podpore države in gospodarstva ni uspeha. »Menim, da je tukaj zdaj Slovenija na prvem mestu, saj ustrezno vlagajo v atletiko, zato ni presenečenje, da dosegajo dobre rezultate. Med drugim je to potrdil tudi eden mojih mlajših prijateljev Borut Bilač, s katerim sem tudi skakal in sem mu malce pomagal. Poleg tega imam v Sloveniji še veliko športnih in drugih prijateljev, a imena nekoliko bledijo, saj sem že tudi jaz star,« nam je ob zadnjem srečanju v Beogradu, še povedal zelo hvaležen sogovornik Nenad Stekić.