Vsakdo, ki je kdaj koli prijel teniški lopar v roke (blizu pa mu je tudi namizni tenis, badminton…), se le redko loči od njega. To je šport, ki navdušuje mlado in staro. Pred današnjim začetkom letošnjega Wimbledona predstavljam ne najstarejše, ne pa tudi najmlajše teniške navdušence. Domačini iz občine Gornja Radgona poznajo Štefko Divjak, Slavca Hajdinjaka, Jožka Šegulo in Stanka Bračka, manj pa mogoče mene, Bojana Macuha, ki sem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja živel v tej občini. In ni naključje, da se vračam nazaj. To so bili moji kraji in zato so srečanja s kolegi na teniškem igrišču še toliko bolj doživeta.
Za skupne duele smo se odločili leta 2019, čeprav smo se že prej bolj ali manj videvali na teniških igriščih v Gornji Radgoni. Ugotovili smo, da se ujamemo, se razumemo, znamo tudi spreti, a kaj kmalu pozabiti na vse skupaj. Srečujemo se zaradi rekreacije, debate med in po njej, predvsem pa nas druži ljubezen to tega edinstvenega športa. Dobivamo se dvakrat tedensko (nedelja, sreda) in ne glede na to, da smo upokojeni (za upokojence pa velja pravilo, da nimamo nikoli časa), se srečujemo redno in le redko kdaj kdo izostane. Če že, pa je razlog kakšna bolečina, ki se po potrebni daljši regeneraciji, kaj hitro pojavi.
Prejšnja leta smo igrali poleti in predvsem pozimi v Radencih, letos pa smo odločili, da ostanemo v poletnih mesecih na Tratah v domači Radgoni, pozimi pa se vračamo v Radence. Poletni meseci so nam glede časovnih usklajenosti malo manj naklonjeni (dopusti in oddihi), a se vedno organiziramo in najdemo nadomestnega igralca, tako da srečanja potekajo bolj ali manj ustaljeno. Zavedamo se, da smo v letih, ko moramo veliko delati na lastnem zdravju, zato je tovrstna rekreacija več kot dobrodošla. Druženje in vse, kar sodi zraven, nas iz srečanja v srečanje samo še spodbuja, da naslednjič ponovno odigramo dvoboje v parih. To je za vse nas izziv, doživetje in zabava. Prepričan sem, da ne bomo tako kmalu odnehali. (B.M.)
Foto: Osebni arhiv B.M.