Na Finskem, kjer so šole bolj skromne od naših, za tujce naredijo vse, pravi ravnateljica OŠ Apače Violeta Kardinar; Nemogoča je primerjava med finsko in našo šolo?!
Po rezultatih PIS-e bi želeli biti vsi tam, kjer so Finci. Zadnja leta tudi v Apaški dolini pri Gornji Radgoni, zlasti v tamkajšnji osnovni šoli, ugotavljajo finski recept, razmišljajo, kaj počnejo drugače in celo preko televizijskih zaslonov spremljajo njihov način dela in sam šolski sistem. „Da bom lahko del te zgodbe, ki mi bo omogočila preživljati dneve v finskih šolah, sem samo sanjala. Pravijo, da lahko sanje uresničijo le vztrajni in tisti, ki so pripravljeni utirati in krojiti poti po svoji meri,“ razmišlja ravnateljica OŠ Apače, Violeta Kardinar, ki nadaljuje: „Ko smo se pred dvema letomo na OŠ Apače pričeli intenzivneje ukvarjati s sodobnimi učnimi okolji, smo sklenili, da jih bomo razvijali na evropski ravni. Običajno ljudje pomislimo na fizično učno okolje, fantastično opremo, pohištvo, barvo…Na Finskem imajo šole z vsem tem in šole brez tega; kar precej bolj skromne od naših. Skratka, spodbudno učno okolje tvorijo v prvi vrsti inovativni pristopi, dobri in sodelovalni medsebojni odnosi, pouk, ki ponuja dovolj izziva in priložnosti za vse učence in možnost strokovnega razvoja učiteljem. Fizično okolje je organizacijska in digitalna podpora vsemu naštetemu.“
Kardinarjeva dodaja, da so se tokrat odločili za drugačen pristop razvijanja učnega okolja in zasnovali ambiciozen projekt. Prijavili so ga preko CMEPIUSA, naše nacionalne Agencije za mobilnost, in sicer program ERASMUS +, Akcije KA 101, ki bi apaški skupini učiteljev in ravnateljici omogočil izobraževanja in učne obiske v izbranih ustanovah v širšem evropskem prostoru in še kje. „Projekt je v sodelovanju s kolektivom in učencev nastajal več mesecev, na koncu ga je bilo potrebno spisati v smiselno celoto in ga do roka oddati. Nastajal je na povsem lastni ideji, brez vzorca, ki bi nam lahko služil za oporo. Torej naše zamisli na naš način. Ob oddaji je bilo za nami desetine ur dela, študija razne literature, anket in raziskovanja v lastni ustanovi, a občutka, če smo ga ustvarili dovolj dobro in prepričljivo, nismo imeli. Razglasitev rezultatov nas je pustila brez besed. Dosegli smo visokih 97 točk od 100 možnih in se uvrstili po številu na 2. mesto med vsemi zavodi, ki so si prizadevali, da bi bili njihovi projekti izbrani. To je pomenilo, da bodo sodelujoči sodelavci odpirali vrata znanju na izbranih evropskih izobraževalnih inštitucijah in zame, da bom obiskala Finsko“, pravi ravnateljica, kateri je upe nekoliko spodrinila epidemija covid, kljub temu pa so letos uspeli realizirati zastavljene cilje mobilnosti, in sta s kolegico pred kratkim odpotovali na Finsko, v mesto Oulu, ki leži na izlivu reke Tuire v baltiško morje in je prestolnica severne Finske.
„V teh jesenskih dneh sva iz sončnega Gradca poleteli v Frankfurt, od tam v Helsinke in nato še eno letalo, da sva prišli v Oulu. Ta je kazal podobo narave, kot smo je navajeni pri nas novembra. Hladen veter, ki je pri baltiškem morju še okrepljen, nas je ovil v zimske bunde. Že po vožnji s taksijem do hotela nama je bilo jasno, da sva v deželi zadržanih, a izjemno prijaznih ljudi, ki jih moraš prvi nagovoriti, potem pa ne znajo nehati klepetati. Naslednji dan smo se našli na dogovorjenem mestu, kjer so prišli še kolegi iz Španije, Italije, Danske in Poljske. Seveda se je pridružil tudi vodja izobraževalne Agencije Finnses, dr. Seppo Saloranta, ki je bil v nadaljevanju motor in duša dogajanja našega izobraževanja. Seppo, upokojeni ravnatelj, nas je sprejel na finsko zadržan način. Prva lastnost, ki smo jo zaznali, je bila 100% predanost vsemu, kar je počel in interes za vsako malenkost udeležencev tečaja. Na obrazu je imel zarisan zaskrbljen izraz. Kasneje smo ugotovili, da se tako drži tudi, kadar se od srca nasmeji.“
Izobraževanje je nosilo naslov Kako izboljšati trajnostni razvoj v šoli. Najprej jim je gostitelj predstavil finski šolski sistem in njihov ključ do uspeha; nobenih zunanjih preverjanj v stilu NPZ, nobenih inšpekcij. Finske šole so uspešne ne glede na to, če so stare, nove, vaške ali mestne. „Razlika v znanju učencev med šolami je največ 5%. Na svoje šolstvo so izjemno ponosni. Način izobraževanja, ki otrokom omogoča že od prvih let všolanja odkrivati, kaj jim leži, kaj jih veseli, naredi iz njih visoko usposobljene strokovnjake, predane delu, ki ga opravljajo. Njihovi učenci so med najsrečnejšimi na svetu. Kdor zaposli finskega strokovnjaka, ve, da je pridobil kompetentnega zaposlenega, z dušo in srcem predanega svojemu delu, pravijo zase. Svoje znanje s področja šolstva so Finci pripravljeni deliti z drugimi; temeljito in nesebično, kar se je vsak dan znova in znova izkazalo. Pričakovala sem…ne vem točno kaj. Znanstveno fantastiko, kjer se v superiornih okoljih, ob nezemeljskem liku učitelja dogaja nadpovprečno dober učni proces.“
Vsak dan so preživeli na eni izmed šol. Poudarki izobraževanja so bili od šole do šole različni. Prvi dan so obiskali šolo dokaj nove gradnje, pred katero so stale nepregledne vrste koles učencev; Karidnarjeva je pomislila na petnajst koles v kolesarnici pred apaško šolo…Ravnatelj je pojasnil, da se osemsto učencev od tisočih vozi v šolo s kolesom. Vsak dan. Pozimi in poleti. Tudi pri minus 25 stopinj. Po hodnikih so stale mize za namizni tenis, ročni nogomet, tu in tam miza in stoli…pravzaprav neestetsko in natlačeno. „Iz dneva v dan mi je bilo bolj jasno, da jim to ni pomembno. Preprosto urejeni učitelji, in ravnatelj v športni opravi si ni dal dela s kravato in srajco; tudi za obiske ne. Ni mu pomembno. Ob mizi, prislonjeni na steno hodnika, sta dva učenca preštevala na vrvico nanizane gumbe in kroglice, učiteljica pa jima je pomagala pri računanju. Učna pomoč, torej. Na hodniku? Ni pomembno, kje. Ob enem sem razmišljala, kakšna nestrinjanja bi želi ob tem pri nas. Ravnatelj nam je predstavil načrte dobrega počutja, ki jih naredijo učitelji za svoje razrede. Zajemajo odnos in spoznavanje sebe, drugih in okolja (narave). Pri kosilu so si učenci sami jemali hrano; nekakšen samopostrežni način. Pri stotinah učencev ostankov praktično ni bilo. Torej spoštljiv odnos do hrane. Vzeli so toliko kot so pojedli. Pa ne morem dejati, da je kriva okusna hrana. Pečeni koščki rdeče pese, omaka s fižolom in koščki ne vem česa (Seppo je rekel, da je Kebab) pač ni hrana, ki bi jo imela že kdaj na jedilnem listu v tej kombinaciji. A sem izjemno hvaležna, da smo lahko jedli na šolah. Doživetja ne nadomesti nobena najbolj prefinjena restavracija. Ni mi bilo jasno, zakaj mažejo na kruh margarino, ko pa je kosilo, ne malica. Hitro sem ugotovila, da suhega kruha ne je nihče. Tudi k fižolovi mineštri jedo namazan kruh. Niti na tej, niti na preostalih šolah, ki smo jih obiskali, nismo opazili nobene embalaže. Na stenah je visela vrsta slik starejših možakarjev. Ugibala sem, da gre najbrž za vse ravnatelje do danes in dosegla, da se je naš Seppo smejal do ušes. Na stenah po vseh šolah namreč visijo slike državnih predsednikov do danes. Zamišljenega obraza sem ugibala, kako bi to izgledalo pri nas.“
Na naslednjo šolo so prišli v času, ko so prihajali v šolo tudi učenci. Sami. Nobenega starša nikjer. Niti enega samega. V močno zasedenih kolesarnicah je bilo opaziti prav majhna rožnata kolesa. „Porajala so mi številne pomisleke glede varnosti v prometu glede na starost otrok in razmišljala, kako mi ne upamo spustiti otrok samih čez eno samo cesto v kraju. Tam deluje vzajemna skrb, ki je splet pazljivih voznikov, podpornih staršev in samostojnih otrok. Šola je bila oguljena in starejša, sredi visokih trav, asfalta in nekega nasutja, brez kakšnih posebnih igral. Pred šolo so bile sestavljene naravne skulpture iz lesa, kamenja, vej, storžev…Otroci so se preobuvali v garderobah, kakršne smo mi imeli sredi osemdesetih; obešalniki na stenah hodnikov in razmetani čevlji. Po hodniku nadaljujemo v knjižnico, ki stoji z odprtimi policami kar sredi razširjenega hodnika. Otroci vračajo knjige, izberejo nove, ki jih sami odčitavajo z optičnimi čitalci. Razmišljam, da bi lahko poskusili tudi pri nas. Bogato opremljeno tehnično učilnico lahko uporabljajo tudi krajani, da si kaj izdelajo ali popravijo. Namreč, kar se da popraviti, je škoda zavreči. Že najmlajši so risali preproste načrte za izdelke in jih nato tudi izdelali. Iz srca smo se nasmejali ob velikanski razliki med izdelkom in načrtom, a to ni bilo pomembno. Naslednjič bodo že znali bolje, je komentiral učitelj tehnike. Med sosednjimi učilnicami so vgrajena velika vrata. Učiteljici jih odpreta, kadar organizirata pouk v mešanih skupinah učencev. Združita moči za inovativne pristope. Ravnatelj je dejal, da pri pouku namerno mešajo otroke različnih starosti, da se učijo drug od drugega. Pri nas imamo na tak način narejene kombinirane oddelke na podružnici, vendar ne namerno.“
Ko so gostje šolo zapuščali, je deževalo. Ker je bil odmor, so bili otroci zunaj. Nadaljevali so s sestavljanjem skulptur iz naravnih materialov in se ob tem med seboj posvetovali o naslednjih potezah. Drugi so se kotalili pod drevesi in lezli po štirih po mokri travi. „Vsa vznemirjena bi jih najraje dvignila s premočenih tal in jih poslala pod streho. Njihova učiteljica pa – nič. Le pet minut hoje nas je privedlo do povsem nove šole z najsodobnejšo notranjo arhitekturo, opremo in digitalno tehnologijo. Pomične steklene stene učilnic, fantastično oblazinjeno pohištvo v avlah, kotički v učilnicah, barve…Razmišljala sem, zakaj starši ne vpišejo otrok raje v to, novo, ne v tisto, staro šolo, ki smo jo videli predhodno, ko pa je med njima le pet minut hoje. A nisem bila edina, ki je na otroških obrazih prejšnje šole videla nasmehe in sproščenost; svobodni in samostojni kot ptički na veji. To novo šolo so morali precej bolj paziti. Nič razmetanih čevljev in jopic po garderobi, vse je bilo v zaklenjenih omaricah. Tudi mi smo si morali nadeti na čevlje zaščite, da ne bi umazali tal. To je bila šola, ki bi jo najbrž pokazali po televiziji vsemu svetu.“
V naslednjem dnevu so se polni pričakovanj odpravili v gozdno šolo. Seveda je stala v gozdu. Izjemen severni gozd, poln podrasti; borovnic, brusnic, robid, z izjemno lepim potokom. Sem prihajajo otroci vseh okrožnih šol kar s kolesi, kadar se učijo česarkoli v zvezi z gozdnim ekosistemom. Majhna lesena hiška rdeče barve z belimi okni je imela v notranjosti dve učilnici. „V eni so stali oguljeni stoli in klopi, ki bi jih pri nas že desetkrat zamenjali. Tam ne zamenjajo ničesar, kar služi svojemu namenu pa naj si bo to kolut, na katerega je bil navit optični kabel pa so ga spremenili v mizo v družabnem prostoru šole ali prastara tovarniška stavba iz rdeče opeke, ki so jo spremenili v prestižni hotel. Če se vrnemo v gozdno šolo, so v drugem prostoru sedeli kar na štorih. Na izjemno bogati učni poti skozi gozd smo videli valilnice, ki smo jih prej v izdelavi videli že po šolah. Prinesli so jih v gozdne šole in jih previdno privezali na debla. Z žeblji bi namreč poškodovali drevo. Na jasah so stala kamnita kurišča, kjer so si učenci pripravljali malice, običajno so pekli krompir ali klobase na palici. Vodo iz gozdnega potoka so uporabljali za analizo vode. Spoznavanje drevesnih vrst, gob, podrasti, živali, skrb za ptice, pogozdovanje in še mnogo podobnega so bile bistvene aktivnosti v gozdni šoli. Vse to so počeli ob podpori lovcev, gozdarjev, gobarjev…Polni kisika smo bili kar malce omotični ob vrnitvi v mesto.“
Obisk najstarejše šole v mestu je gostom prinesel številna spoznanja o tem, kako funkcionira multikulturna družba, kar 12 različnih jezikov; od albanskega do Svahilija…Za tujce naredijo vse. Sistemske rešitve so preproste in funkcionalne. Zavedajo se, da se je finščine izjemno težko naučiti. „O tem sem se tudi sama prepričala; jezik se preprosto ni navajen premikati v finski smeri. Zato to počnejo z izjemnim občutkom in postopoma. Pazijo, da tujejezični učenci izkazujejo znanje brez, da bi jih neznanje Finščine oviralo. Hkrati izjemno podpirajo ohranjanje lastne kulturne identitete vsakogar. „Koncept dela za učence z učnimi težavami in s posebnimi potrebami je precej podoben našemu. Na Finskem veljajo podobni ukrepi v izrednih razmerah kot pri nas. Sprejemajo jih izredno dobro z veliko mero solidarnosti do najranljivejših. V mnogih pogledih so še zahtevnejši kot pri nas, a Finci so ponosni na dokaj ugoden potek epidemije v svoji državi. Finska je dežela, kjer ljudje funkcionirajo v drugačnih sferah kot pri nas. Izjemna trajnost v vsem, kar počnejo, v kar verjamejo in razvijajo, je del načina njihovega življenja pa najsi gre za medsebojne odnose, varčevanje, preudarnost ali okolje. Tudi fotokopije ne naredijo, če ni nujno. Prvi vtis, da so ljudje zadržani, se ne nanaša na srčno dobroto. Odlikuje jih izjemna in pristna skrb za sočloveka. V Helsinkih na letališču si lahko pri čudovito pogrnjeni mizi postrežeš z brezplačno kavo ali čajem, če nimaš denarja, da bi si kupil. Večina si kupi. Zastonj vzamejo redki posamezniki, katerih videz sporoča, da nimajo. Vedo, kaj želijo, posvetijo se temu, kar počnejo in predvsem, ker radi počnejo, kar so si izbrali za svoje poslanstvo. Do otrok nimajo servilnega odnosa, kar sovpada z občutkom radosti in ponosa, ki ga finski otroci po raziskavah PIS-e za razliko od naših otrok, zelo pogosto doživljajo. Kako boš občutil ponos, če te starši do 5. razreda preoblačijo v garderobi in učitelji vse servirajo, da se ne bi slučajno popackal, npr. Je pa zagotovo finska praksa dobro izhodišče za marsikatero spremembo tudi pri nas, ki bi lahko vplivala na večjo samostojnost in participacijo otrok v zadevah, ki se tičejo njih samih in tudi širše družbe.“
Ravnateljica Violeta Kardinar je dojela, da ko človek spozna drugačen način življenja, se navduši nad novim, sploh, če gre za pozitivne izkušnje. A počasi občutek zbledi. „Po obisku na Finskem pa me kar ne mine neka posebna otožnost, tisto, ko občutiš, kako bi lahko bilo tudi pri nas, če bi bilo…, a najbrž nikoli ne bo. Trenutno galopiramo drugam… (na Portugalsko, op.p.).“
